Premožnost premoga
Petra Zupančič: Premog. LUD Literatura, Ljubljana 2010, 56 str., 14,90 €
08. 05. 2011
Zbirko Premog, pesniški prvenec Petre Zupančič, glas njenih pesmi, zaznamuje in določa dolg, notranje razgiban in razslojen, vzvalovljen prosti verz, ki s svojim plimovanjem, naraščanjem in upadanjem, s svojim umerjenim, mirnim ritmom, iz sebe in v sebi oblikuje, nosi in obenem že raznaša obsežne, razplastene podobe. Toda: nekje na dnu, globoko pod valovanjem gosto-besedno upesnjenega izkustva sveta, srečanj s stvarmi in ljudmi v njem, njegovega dogajanja, nemí čer, reč, ki prelamlja in lomi besedo, ji jemlje njen tih dih, a jo obenem priklicuje in kliče v pesem, razžarja in prežarja, okrog katere sama neprenehoma kroži, se vrača k njej in klije iz nje, ne da bi jo z-mogla povsem po-vzeti vase, nase, tisto ne-imenovano: premog.
V tkanje pesmi, v tkivo izkustva, kakor ga beleži pesnica, kakor ga vsebinsko tematizira in oblikovno prikaže, se – kot nezamenljivo obeležje človekove izpostavljenosti v svetu, končnosti našega, tvojega in mojega prebivanja – vtiskujejo presenetljivi preobrati, ne-pričakovani in ne-predvidljivi zasuki, komajda otipljivi ali kot britev ostri robovi v igri, sprepletu resničnega in (zgolj) na-videznega. Premiki in zamiki, ovinki in vitice izkušenj, puščajo v našem sledenju in zasledovanju izmuzljivega, v hrepenenju po tistem, kar se nam izmika in navsezadnje nemara za vselej izmakne, neizbrisen pečat. Ne-minljivo sled: sled ne-minljivosti. Sled razprtja sveta. Sled, ki vedno znova na novo, vsakokrat enkratna, edinstvena, osuplja, v kateri in s katero za-zija in na-poči pre-prostost prostora, razprostranjenost daljav in bližin v njem, hkratnost polnosti in praznine. Čeprav v teku in dogajanju danzadnevne, običajne vsakdanjosti nenehno poskušamo zabrisati ali celo docela izbrisati vsakršno, tudi najneznatnejšo, domala nezaznavno sled tistega, kar nenadejano priteka vanjo, vteka v njeno skrepenelost in jo, na paradoksalen način, od znotraj ogroža in obenem vzdržuje, jo o(ne)mogoča, že vnaprej omiliti njegovo ost, zašiti raztrganine in zadelati razpoke, uglasiti razglašeno, prav trajna soglasja in trenutne uglašenosti, mojstrske ali zasilne zadelavine, rokohitrski ali trdni pre-šivi, skrivajo in razkrivajo, raz-skrivajo, z-lome in pre-lome: lomljenje in lesketanje, meje in obzorja, razsežja raznoterih perspektiv, pisano pobliskavanje, planje in naplavljanje življenja v njegovi celovitosti, nerazpokane, zgolj za-slutene celote v njenih delcih.
Pesmi Petre Zupančič drsijo po zarastlinah, ki jih za seboj za-pušča doživljeno in preživljeno, živeto, pričujočnost sedanjega se v njih – marsikdaj nekoliko preveč umetelno – poglablja, raz-plasti v so-prisotnost-v-odsotnosti preteklosti in prihodnosti, nanosov spomina in pričakovanj, boleče žalosti in radostne vedrine, v medsebojno izmenjevanje vlog in mnogoterost različnih pogledov, in takó, pod pesničinimi prsti, do-puščajo in pustijo, da premog, izkopanina (iz) časa in prostora, iz-najdba, za-žari v svoji premožnosti. Da, kakor poje zadnji verz zadnje pesmi v zbirki, zastrte pesmi z zagonetnim naslovom Ki jih ni, »nežen nič ni nič več nič.«
Pogledi, št. 9, 23. april 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
