»… sam v razkošni tišini.«
Jan F. Jarc: Da bi prst ostala čista. Spremna beseda Fabjan Hafner. Študentska založba, Ljubljana 2010, 79 str., 23 €
20. 02. 2011
Stoletja se topijo v kratka leta.Svet, kakor ga v prikazovanje, pred naše oči, priklicujejo in kličejo pesmi prvenca Jana F. Jarca Da bi prst ostala čista, se razgrinja v zabrisanih in zastrtih, izginevajočih podobah, presijanih s skrivnostno svetlobo tišine, v razpetosti med nebom in zemljo, v njunem ravnotežju se razprostira kot vmesnost človekovega pre-bivanja v teku časa, v njegovem pritekanju in odtekanju, v tiktakanju trenutkov.
Leta se drobijo v dneve.
Dnevi poklanjajo ure.
Upovedovanje, petje Jarčevih oblikovno zelo raznolikih pesmi opredeljuje fragmentaren in lapidaren, zastajajoč in ustavljajoč se, zadržan, marsikdaj eliptičen, a ritmiziran, domala skandiran prosti verz, ki se, prepreden s prekinitvami, zaznamovan s cezurami, le redko v sebi in iz sebe razmahne in razlije v obsežneje razvejano podobo: v ris pesmi, v krhke nanose raznoterih plasti njenega rekanja, se nenehno, vedno znova na novo, vrisuje in zarisuje molk, obmolknjenje besede.
Pesem je iz-rek (iz) tišine.
Tiha, izraščajoča in rastoča iz (izkustva) v-reza tišine, v njem in z njim, dopusti podoba (v) pesmi, razbrazdana, z njegovimi sledmi v sebi, da, vsaj za neznaten, skorajda nezaznaven hip, poblisne svet, se od-zrcali in za-sije, odpre v njej, čeprav necel in necelovit, čeprav zgolj okrušek, kot vsakokrat enkratni in nenadomestljivi čas-in-prostor intimnega srečanja z naravo, s stvarmi in z ljudmi, bližnjimi in daljnimi, tako srečanja s tistim, kar se nas najbolj neposredno dotika in tiče, kar nas zadeva v danzadnevni vsakdanjosti in prizadene s svojo izjemnostjo – dolžnosti in zadolžitve dela, vedrina izpolnjene skupnosti, radostno in nežno druženje z ljubljeno osebo, grenko slovo in boleča izguba staršev ali prijatelja, soočenje z nedoumljivostjo, grozavostjo smrti –, kot srečanja s tistim, kar se nam v svoji tujosti izmika in odteguje, kar nam, smrtnim in zemeljskim, končnim bitjem, kljub našemu zvedavemu, upajočemu oziranju v zagonetno, zakrito-razkrito modrino neba, k zvezdam, ostaja za vselej nedosegljivo, drugačno od drugega, presežno, raz-ločeno, z – neimenovanim, nemara celo neimenljivim – Bogom, kot prostor na-selitve, prostor krajev in pokrajin, mest in vasi, tesnih ožin in širnih planjav, neznanih globočin in nedostopnih višav, kot čas trajanja in vztrajanja v spreminjanju in preobražanju, v klitju, zorenju in venenju, v nezadržnem minevanju in ginevanju, raz-padanju vsega v prah, čas pre-stajanja teže in težavnosti pre-bivanja, kot tisto ne(pre)števno v slehernem štetju in preštevanju, prištevanju in odštevanju, meja in mera v brezmerni brezmejnosti vesolja, čas-in-prostor samotnega potovanja, negotovega beganja in blodenja po glavnih in stranskih poteh, križpotjih in brezpotjih življenja, čas-in-prostor spomina, pomnjenja nikdar povsem odtekle preteklosti, pričujoče, čuječne zasidranosti v sedanjosti in pričakovanja, skrbi za prihod, za možnost in slutnjo bodočega, vseh obenem, v enem, hkrati: tu in zdaj: trenutek.
Ure zlagajo minute.
Minute odštevajo sekunde.
S pesmijo, sredi sveta in pred svetom, pred pesmijo se, skupaj s pesnikom, sledeč njegovemu pazljivemu in pozornemu prisluškovanju nareku in prirekanju (iz) molčanja in tihote, (iz) trenutkov, ki se, brez odvečne razčustvovanosti, prerisujejo v pre-prosto, a pristno pesniško govorico, tudi bralec znajde, kakor poje pesem z naslovom Potujem, pesem, ki prepleta pričujoče besedilo, »sam v razkošni tišini«.
Potem se znajdem sam v razkošni tišini.
(Objavljeno v Pogledih, št. 4, 9. februarja 2011.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
