Preskakovanje časovnih meja
Jevgenij Vodolazkin: Laurus. Prevod Lijana Dejak. Spremna beseda Neža Zajc. Cankarjeva založba (Moderni klasiki). Ljubljana 2015, 306 str., 34,96 €
01. 02. 2016
Ob koncu leta 2015 smo v zbirki Moderni klasiki dobili prevod zanimive knjige Jevgenija Vodolazkina, ki ne velja le za obetavnega ruskega beletrista, temveč je tudi strokovnjak za staro rusko kulturo.
V svoji disertaciji se je pod mentorstvom enega največjih ruskih mediavelistov D. Lihačova posvetil ruski paleji. Ime prihaja iz grščine – pomeni stari, starodavni – in označuje na bizantinski tradiciji temelječo razlago starozavezne zgodovine, pogosto napisano v polemičnih tonih. Znanstveno delo Vodolazkina se odraža v romanu Laurus in hkrati odpira vprašanje, kaj naj bi to novodobno palejno pripovedovanje imelo opraviti z današnjim svetom. Če vemo, da je s tem romanom Vodolazkin dobil tri prestižne nagrade – med njimi tudi nagrado velika knjiga za leto 2013, postaja vprašanje še bolj zanimivo.
Že samo ime Laurus (izvirno Lavr) vzbuja več konotacij. V latinski različici (za katero se je odločila prevajalka) gre za poimenovanje vrste zimzelene rastline, ki jo poznamo pod imenom lovor. V uvodu Vodolazkin zapiše, da bo osrednji lik Arsenij, vsestranski zdravilec z zelišči, za katerega je značilna redkobesednost. Arsenij (gr. moški) se uči o zdravilnih zeliščih pri svojem dedu Kristoforju in po njegovi smrti naključno sreča dekle, ki jo reši kuge, se vanjo zaljubi in spočne otroka. Ker prihaja otrok na svet brez Božjega zakramenta, skriva svojo Ustino (kakor je dekletu ime) in si ob porodu ne upa poklicati na pomoč babice. Ustina in dete umreta v naročju zdravilca in Arsenij se počuti kriv. Na poznejše vprašanje častitemu Nikandru (»Mar lahko živim namesto nje?«) duhovnik odgovori: »V resno razumljenem smislu – lahko. Ljubezen je iz vaju z Ustino naredila celoto, se pravi, da je del Ustine še vedno tukaj. To si ti.«
Arsenij-moški postane Zdravnik in v drugem delu (Knjiga odrekanja) zdaj ne zdravi ljudi le z zdravilnimi zelišči, temveč jim pomaga v ljubezni do sočloveka in z molitvijo k Bogu. Arsenij postaja vse bolj čudodelec, pripoved pa postaja mešanica paleje in kronografa s primesmi fantastike, anekdot in nevsiljive didaktičnosti, ki v izrazu na briljanten način prehaja od sodobnega ruskega jezika k stari ruščini, cerkveni slovanščini in nazaj.
Vest Arseniju ne da, da bi živel lagodno življenje. Skrivaj odide iz mesta in na poti v neznano mu ukradejo vse, ga pretepejo skoraj do smrti in pustijo v zmrzali. Ko ga na pol mrtvega naključno najdejo, mu privre iz ust le beseda Ustin, kar postane novo ime zanj. Ustin (lat. pravičnik) komaj okreva in po dolgotrajni osebnostni krizi tava od hiše do hiše ter se spreminja v blaženega norčka: ko se naposled znajde pri Veliki reki, ki vodi v Pskov, ne najde več besed. Namesto njega odgovorijo drugi: »Ne zahtevaj denarja od njega, so rekli brodarju, saj je pred tabo Božji človek, mar ne vidiš?« Ustinova pot postaja redkobesedno potovanje jurodivega, kakor Rusi imenujejo blaženega norčka oz. Božjega človeka, ki v lastnem trpljenju na prikrit način dela dobro in razgalja družbeno zlo.
Zdi se, da je srednjeveška kultura jurodivega v knjigi namerno izpostavljena, saj poleg Ustina spoznamo še dva druga blažena norčka, s tem pa dobimo potrditev, da Vodolazkin z romanom nadaljuje tradicijo jurodstva v ruski literaturi, ki sega od Dostojevskega, Tolstoja in Platonova do Bulgakova in Venedikta Jerofejeva …
»Vodolazkin udejanja idejo nadčasovnega bratstva Nikolaja Fjodorova, začetnika kozmizma, ki v t. i. filozofiji splošnega stremljenja na prehodu iz 19. v 20. stoletje poveže splet novih (znanstvenih) odkritij z vseobčo ljubeznijo, ki bo premagala smrt.«
Arsenij, ki večino časa molči, svoja razmišljanja venomer deli z Ustino (»Kako sem odvraten /…/ Zapustili so me Bog in ljudje /…/ Tudi meni samemu se upira moje umazano in pomodrelo telo …«), in v trenutku, ko ugotovi, da mu je telo zmrznilo in ostaja samo še srce, začuti, da ga od znotraj začenja napolnjevati toplota. K njemu pristopi »prelepi mladenič, ki je v roki držal vejo«, in v tem letu v smrt zasliši Gospodove besede: »Arsenij, sprejmi nepremagljivo življenje v vse svoje telo in očiščenje in konec svojih muk od tega surovega mraza.« Ustin/Arsenij začne spoznavati, da se dogodki v na novo podarjenem življenju »čudno razhajajo s časom in niso več odvisni od njega. Včasih so se premikali drug za drugim kot prej, včasih je bilo njihovo zaporedje nasprotno. Poredkoma so nastopali brez vsakršnega reda, brezvestno so mešali zaporedje. In čas jim ni bil kos.« Arsenij kot jurodivi/Božji človek spozna, da živi na meji med življenjem in smrtjo …
Tudi pripovedovalec, ki suvereno preskakuje časovne meje in v pripovedi govori o različnih časovnih izsekih, kar ustvarja predstavo o različnem védenju o dogodkih iz ruske, sovjetske in svetovne zgodovine, priča o tem, da Vodolazkin udejanja idejo nadčasovnega bratstva Nikolaja Fjodorova, začetnika kozmizma, ki v t. i. filozofiji splošnega stremljenja na prehodu iz 19. v 20. stoletje poveže splet novih (znanstvenih) odkritij z vseobčo ljubeznijo, ki bo premagala smrt, človeka pa združila v vesoljnem bratstvu sorodno čutečih zunaj vsakršnih časovnih mej.
Da je v delu Laurus jasno prepoznati med današnjo rusko inteligenco spet vse bolj priljubljeno idejo Fjodorova, priča tretji del z naslovom Knjiga poti, s katero Vodolazkin oriše življenje in delo Ambrogia Flecchie, renesančnega izobraženca in italijanskega jasnovidca prihajajočih dogodkov (očitno členom vesoljnega bratstva), ki med drugim – podobno kot Nostradamus – napove vrsto dejanskih zgodovinskih oz. romaneskno-fiktivnih dogodkov: odkritje Amerike, vihar na Belem morju 1. oktobra 1865, peto obletnico trgovine Ruski lan v letu 1951, kot tudi arheološko odpravo Jurija Strojeva leta 1977 v Pskov, kjer je živel Arsenij.
Ker je Ambrogio študiral v Firencah in se po Vodolazkinu pojavi v Rusiji 1477(8), moramo to dejstvo sprejemati kot novo medbesedilno kazalko, ki bralca napoti na Maksima Greka, po rodu grškega duhovnika, ki se je šolal pri znanem dominikanskem duhovniku Savonaroli v Firencah in je na prošnjo Velikega kneza Vasilija III. pripotoval v rusko deželo ter pomagal pri prevodu Stare zaveze. V Vodolazkinovem romanu odide v Pskov, kjer se spoprijatelji z Arsenijem (očitno tudi bodočim členom vesoljnega bratstva) in se na željo pskovskega glavarja Gavriila (z aluzijo na Gavriila Pskovskega iz 12. stoletja, ki ga ruska pravoslavna cerkev pozna kot blagorodnega kneza Vsevoloda Pskovskega s krstnim imenom Gavriil) skupaj odpravita v sveto mesto Jeruzalem. Dlje ko potujeta, bolj se jima utrjuje prepričanje, da »čas potrebuje samo materialni svet«, saj je po mnenju Ambrogia čas prej prekletstvo kot blagoslov in ga v raju ni bilo: »Obstoj časa je pod vprašajem. Mogoče tega po sploh ni.«
Knjiga poti, ki ponovno (kot v Knjigi odrekanja) spominja na siže pustolovskih romanov, se sklene z Ambrogijevo smrtjo pred Jeruzalemom (po letopisnih podatkih umre Maksim Grek leta 1556 v Sergejevem posadu, kjer je danes središče ruske pravoslavne cerkve), Arsenij pa se po Vodolazkinu vrne v Rusijo sredi osemdesetih let, zdaj ne več kot jurodivi ali romar: »Njegove zdajšnje besede so zvenele s tišino, kakršna ni značilna niti za najgloblji molk.« V Pskovu ga pričaka pismo, v katerem je jurodivi Tomaž tik pred smrtjo napovedal, da čaka mesto Pskov epidemija črne smrti, ki jo bo pomagal preprečiti Božji služabnik Arsenij, nato pa se bo odpravil v samostan svetega Kirila. Vse zapisano se uresniči (jurodivi Tomaž je novi člen bratstva), Arsenij pomaga zdraviti kugo nato pa se odpravi v samostan, kjer ga sprejme častiti Innokentij. Na Arsenijevo vprašanje, ali je res, da ga je že srečal pred Jeruzalemom, Innokentij odgovori, da je to čisto mogoče (četrti člen bratstva): »Ni stvar ljudi, da bi poznali čase in roke /…/ ko pa mora biti sleherni kristjan ob vsaki uri pripravljen na konec.« In Innokentij, ki z aluzijo na čudodelca Innokentija, prvega irkutskega škofa z začetka 18. stoletja, ima novo ime za Arsenija. Postane Ambrozij (iz. gr. nesmrtni) v spomin na svetega Ambrozija Milanskega, ki je bil po zgodovinskih virih predan varuh krščanstva pred heretiki in v 4. stoletju izbran za enega prvih italijanskih škofov.
Arsenij/Ambrozij (ime, ki na simbolni ravni označuje poglabljanje samega sebe v duševni svet) ne prekine dialogov z Ustino. V teh nikoli končanih pogovorih z umrlo ljubeznijo – kar spominja na žanr menipeje (gre za novo obliko medbesedilne navezave) Potovanje v zagrobno življenje oz. Pogovore v carstvu mrtvih starogrškega avtorja Lukiana – Ambrozij ugotovi, da se čas »ne premika več naprej, ampak kroži, saj krožijo tudi dogodki, s katerimi je nasičen«. Da je krogotok sklenjen, priča srečanje z ‘novo Ustino’, z nosečo deklico Anastasijo, ki se zateče k njemu po pomoč kot nekoč njegova ljubezen. Da bi obvaroval njeno življenje in nezakonskega otroka, vzame očetovstvo nase, in ko se izkaže, da je to naredil iz usmiljenja in sočutja, postane v očeh ljudstva skorajda sveti človek. Redkobesedni Arsenij/Ustin/Ambrozij, ki je dolgo »spoznaval svet in nakopičil sem ga v sebi toliko, da ga lahko spoznavam znotraj sebe«, si na starost izbere osamo, ki so je v pravoslavnem meništvu deležni le redki. Po prejetju velike shime se človek odpove vsemu posvetnemu in postane puščavnik. Ambrozij postane Laurus, ki menihe zaveže k izpolnitvi zadnje želje ob smrti: da razčetverijo njegovo telo. A Laurus zdaj ni le opomin, da je treba vse materialno raztelesiti, ni le prispodoba za lovor, temveč tudi aluzija na lavro, kakor se v pravoslavju imenujejo največji moški samostani.
Po večdnevnem tavanju si Laurus izbere votlino, za katero se izkaže, da je nedaleč od domovanja njegovega deda – zdravilca Kristoforja, kjer je preživljal življenje kot deček in kjer neke strupene zime v bedi in pomanjkanju tudi umre fizične smrti ter mu izpolnijo zadnjo željo …
Pogledi, let. 7, št. 2, 27. januar 2016
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
