Preveč Janezkov
Slavko Pregl: Zgode na dvoru kralja Janeza. Založba Goga, Novo mesto 2014, 157 str., 17,90 €
11. 04. 2015
»Kje so časi, ko so lahko tako knjigo prepovedali?! Zdaj pa jo bojo celo prodajali!« Navedek je za zadnjo platnico knjige zapisal Tone Partljič, ki je k Zgodam na dvoru kralja Janeza spisal kratek spremni zapis. (Enega od dveh; drugega je prispeval Ervin Fritz.) Vsekakor se moram strinjat z obema gospodoma; taki časi so, da je treba pisati družbeno kritično. Satiri sem naklonjena; vključno s humornimi ilustracijami (za novo Preglovo delo jih je prispeval Bojan Jurc).
Je pa treba povedat še, da so časi tudi taki – časi so »marsikakšni«, s tem se je najbrž tudi mogoče vsaj načelno strinjat – da je biti družbeno kritičen skorajda zapovedano. Če nisi družbeno kritičen, te ni. Družbena kritika se tako razliva povsod; v časopisju, na spletu, na televiziji, na radiu, v gledališču, literaturi … oh, ja. Povsod. Kljub temu pa redko naletimo na premišljeno družbeno kritiko, tako zaresno, ki se trudi biti konstruktivna, izvirna in zadeti v prave točke. Tako družbeno kritiko, ki se ne napaja v zgodovini, ampak v sedanjosti, z zmožnostjo dojemanja trenutnega družbenega stanja pa poskuša seči v prihodnost z novimi perspektivami. Evo. In smo pri Preglu, zares. Ne zato, ker mu je uspelo biti kritičen na zgoraj opisani (naivni, idealistični) način; ravno nasprotno.
Zgode na dvoru kralja Janeza so svojevrstno nadaljevanje zgod, ki jih je Pregl objavil 1981 (nastajale so tudi kot risani filmi), a so tokrat namenjene predvsem odraslim bralcem. Gre za satiro, ki skrajno odkrito piše o nekaterih akterjih s slovenske politične scene. Kralj Janez, kraljica Alenčica, minister Gregor – imena zagotovo niso naključno izbrana, posebej ne, ker v zgodah nastopa tudi ljudstvo, ki dobremu kralju Janezu vpije »Gotof si!« Nas to na kaj spominja? Skratka.
»Zgode na dvoru kralja Janeza ponujajo jasen nauk, ne prinašajo pa pomembnejše izvirne kritike trenutnega stanja.«
Problematična je predvsem karakterizacija likov; kralj Janez je prepričan, da je najlepši, najboljši, najpametnejši, pa je očitno skrajno neumen, neveden, naiven – in če ilustracije kaj veljajo, za povrh še grd. Kraljica Alenčica je koketa, ki ne zna drugega kot odpirati gumbke na srajci in križati noge, minister Gregor je dvoličnež, ki se enako globoko klanja Janezu kot Alenčici, kajti obema lahko podtika svoje načrte, ki naj bi bili v dobro ljudstva, vodja biričev (Gorenjec) pa je zvesti Janezov služabnik – o njem kaj dosti drugega ne izvemo. Skratka: Pregl ne zadene v kakšno bistveno, pomembnejšo značajsko lastnost ali posebnost, liki so smešeni skrajno klišejsko.
Dogajanje precej premočrtno sledi dogodkom, ki smo jim bili priča v Sloveniji pred približno dvema letoma: protesti, praznjenje blagajne, kritika podrejanja Evropski uniji, odstop Janševe vlade, prihod vlade Alenke Bratušek. Zgolj konec Pregl zasuka nekoliko po svoje; na pikniku, ki ga priredi bivši kralj Janez in kjer se predvsem popiva in veliko je, Janez pa deli hrano in je ljubezniv do otrok (vas tudi to na kaj spominja?), bivši kralj umre v nesreči. Zatem Alenčica predlaga različne načine počastitve spomina na umrlega (postavitev kipa, zlatnik s podobo kralja Janeza, poimenovanje aleje po kralju Janezu ipd.), a Janezovi podporniki v vsakem njenem predlogu najdejo zaroto – ali vsaj izraz nespoštovanja.
Četudi ravno ta slika po Janezovi smrti odločno kaže, da problem nikoli ne more biti zgolj v eni osebi (krivda za družbeno stanje je kolektivna), kar je dobrodošla ugotovitev, pa kritika dlje kot do tu ne seže. Janez je nečimrn in neumen, Alenčica ne zna narediti reda, za stanje, kakršno je, smo na neki točki odgovorni vsi. Zgode na dvoru kralja Janeza ponujajo jasen nauk, ne prinašajo pa pomembnejše izvirne kritike trenutnega stanja. Ne zadenejo v kakšno zares bolečo točko in so na neki način skrajno potrjevalne, ker sledijo obči kritiki nekaterih akterjev s slovenskega političnega parketa. Ja, tako knjigo bomo prodajali. Zakaj pa ne, navsezadnje?
Pogledi, let. 6, št. 7, 8. april 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
