Priročnik za podnebne skeptike
Mišo Alkalaj: Podnebna prevara. Založba Orbis, Ljubljana 2010, 184 str., 22, 90 €
20. 10. 2010
Bil je že čas, da dobimo kakšno okoljsko skeptično knjigo tudi izpod peresa domačega avtorja. Alkalaj nas prepričuje, naj ne verjamemo prevladujoči zgodbi o globalnem segrevanju, po kateri naj bi bili za dvigovanje temperatur in druge vremenske nevšečnosti zaslužni izpusti toplogrednih plinov, ki so posledica človeške civilizacije in tehnologije. Pravi, da za to tezo ni nobenih resnih znanstvenih dokazov – ozračje se v zadnjih letih ponovno ohlaja; v zgodovini smo imeli veliko toplejših obdobij, čeprav je bilo človeško povzročenih izpustov ogljikovega dioksida bistveno manj; znanstveniki, ki so tezo dokazovali, so pogosto ponarejali podatke ali metodologijo, da bi dobili zaželeni rezultat.
Vprašanja, ki jih knjiga odpira, so vsekakor pomembna. Prepričanje o nevarnosti podnebnih sprememb je bilo v zadnjem desetletju ali dveh razlog za številne ukrepe različnih držav. Uvajajo se davki na obremenjevanje okolja z ogljikovim dioksidom. Vse več raziskovalnih sredstev in gospodarskih subvencij se preusmerja v raziskovanje nizkoogljičnih tehnologij ter nastajanje zelenih podjetij in dejavnosti. Državno podprte vrednote trajnostnega razvoja imajo vse večji vpliv na vsakodnevno življenje ljudi, od načina zbiranja odpadkov do izbire prevoznih sredstev ali načina ogrevanja. Če drži, kot pravi Alkalaj, da je strah pred globalnim segrevanjem močno pretiran, potem so bila vsa ta sredstva zelo slabo naložena.
Lahko bi ugovarjali, da je nevarnost velikih podnebnih sprememb morda res majhna, vendar pa bi bile posledice tako katastrofalne, da se je pred njimi smiselno zavarovati. Visoki izdatki za okoljske tehnologije in trajnostni razvoj ter visoko obdavčenje določenih oblik potrošnje naj bi bili takšna zavarovalna polica, ki bi preprečila, da se zgodi najhujše. Čeprav se takšno razmišljanje zdi razumno, je v Alkalajevi knjigi moč najti vsaj dva tehtna pomisleka. Prvič, če so tveganja res močno precenjena, ali niso potem premije za to zavarovanje previsoke? In drugič, tudi če teza o podnebnih spremembah drži, obstajajo za prilagajanje spremembam in preprečevanje posledic učinkovitejši in cenejši, pa tudi pravičnejši načini, kot je zadrževanje izpustov na sedanji ravni.
Knjiga odpira pot do širšega razmisleka o vlogi znanosti v sodobni družbi. Tudi znanstveniki so namreč samo ljudje. Tako kot vsi drugi imajo radi udobno življenje in slavo. Če se jim ponudi priložnost, da z dokazovanjem alarmantne teze – na primer o katastrofalnih podnebnih spremembah – dobro zaslužijo in si zraven še ustvarijo dobro ime, bodo storili marsikaj, da bi tezo dokazali in jo tudi na vse kriplje branili, ko se bo znašla pod udarom kritike. Alkalaj takšne znanstvenike omalovažuje in jim kot nasprotje postavlja »pravo znanost«, to je tisto, ki natančno in po strogih metodoloških pravilih preverja svoje hipoteze.
Morda je takšno razmišljanje preveč idealistično. Zglede znanstvenikov, ki za vsako ceno branijo svoje teze in z njimi usmerjajo delovanje javnih politik, bi namreč lahko našli tudi na številnih drugih področjih. Na primer ekonomija s svojimi izmenjavami takšnih in drugačnih doktrin ekonomske politike. Medicina, kjer se pogosto izkaže, da ima zdravilo, ki velja za skoraj čudežno, tudi resne negativne učinke. In seveda »prehranska znanost«, kjer se prepričanja, kaj je zdravo in kaj škodljivo, menjujejo skoraj tako hitro kot modne kolekcije. Zato bi sam bolj kot na »pravo znanost« stavil na odprto konkurenco med znanstveniki in javni nadzor njihovega dela. Oboje je bilo ključno tudi za razkritje podnebnih zlorab.
Knjiga ni znanstveno delo. Čeprav ves čas navaja kopico virov, od Wikipedije do resnih znanstvenih člankov, in čeprav opombe z internetnimi viri včasih zavzamejo več prostora na strani kot samo besedilo, se po slogu pisanja in zelo enosmerni argumentaciji uvršča med dobro obveščeno publicistiko in ne med znanost. To samo po sebi ni greh, pomeni pa, da moramo knjigo znati uporabljati. Povedano preprosto, če bi se oboroženi samo s tem delom odpravili na kakšno znanstveno konferenco, bi se verjetno kmalu soočili z nasprotnimi argumenti, na katere sami ne bi znali odgovoriti.
Toda hkrati je knjiga lahko odlično orožje, če se znajdete v krogu znancev, ki brez pomisleka verjamejo v teorije o podnebnih spremembah in podpirajo vsakršne zelene politike. Imeli boste toliko municije, da jim vso noč ne boste dali spati. Enako prav vam bo prišla, če se boste srečali s politiki, ki želijo zaradi prepričanja o katastrofalnosti podnebne grožnje deliti velike vsote (vašega) denarja in vas dodatno obdavčiti. Tudi z njihovimi argumenti boste zlahka držali korak. Ne zato, ker bi bila v knjigi vsa resnica, daleč od tega, ampak zato, ker tudi oni sami o vsej zadevi ne vedo veliko več od vas. In to je ključni problem, ki ga tudi ta knjiga ne bo rešila: politika pač ni zgolj ali predvsem stvar argumentov.
Pogledi, oktober 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
