Prostor kot družbena paradigma
Henri Lefebvre: Produkcija prostora. Prevod Varja Balžalorsky Antić. Studia Humanitatis, Ljubljana 2013, 508 str., 28 €
20. 09. 2014
Kako brati kritično zastavljeno knjigo o prostoru izpod peresa avtorja, ki je pravi emblematski otrok 20. stoletja? Henri Lefebvre (roj. 1901) je v svojih devetdesetih letih življenja brusil svojo misel pri dadaistih in surrealistih, med 2. svetovno vojno se je bojeval na strani odporniškega gibanja, nato je strastno zagovarjal načela komunistične partije, ki ga je v šestdesetih letih izključila iz stranke in si s tem pridobila enega svojih hujših nasprotnikov. V povojnih letih je bil aktiven v akademskem svetu, med drugim je posegel tudi v vretje maja 1968, ob pedagoškem delu pa je izdal več kot 60 knjig in napisal čez tristo znanstvenih člankov. Največji teoretski odmev Lefebvrovih prizadevanj sta sprožili njegova kritika vsakdanjega življenja in vpeljava konceptov pravice do mesta in produkcije prostora, kar sta tudi istoimenska naslova dveh obsežnih monografij, s katerima Lefebvre velikopotezno širi Marxovo teorijo na prostor in jo tam tudi reaktualizira.
Knjigo Produkcija prostora, ki je v Franciji izšla leta 1974, so že oklicali za klasično teoretsko delo s polja urbane teorije oziroma za eno najbolj vplivnih knjig o prostoru preteklega stoletja, ki posega v refleksijo arhitekture, urbanizma, sociologije in filozofije. Široko zastavljena materialistična analiza prostora, ki je namenjena postavitvi enotne teorije o prostoru in njegovi ponovni opredelitvi, je razdeljena na sedem poglavij, vsebinsko pa sloni na peščici udarnih formul.
Glavno vprašanje knjige ob tem ni, zakaj je filozofija s kopico drugih ved postavila neštevne teorije o prostoru in nato to entiteto domala prekrojila v nek indiferenten vsebnik, ki ni vreden temeljitega premisleka. Ta problem bo sicer za Lefebvra pomemben, če ne že celo žgoč, saj velikokrat izpostavlja težavnost specializiranega vedenja, ki je podvrženo delitvi znanja in s takim razkosanim znanjem deli in reže tudi sam prostor. Vendar je tema celovitosti znanja o prostoru v Produkciji prostora vseeno drugotnega pomena: francoskega marksista tu prvenstveno zanima družbena konotacija prostora.
»Knjiga, ki je uvodoma napisana izrazito gosto, napeto in sunkovito sveže ter preplasteno, sčasoma nekoliko zvodeni zaradi svoje dolžine in množice z vidika gradnje argumentacije nepotrebnih zastranitev ter številnih površinsko podanih mnenj.«
Zato si v izhodišču zastavi vprašanje: »Na kakšen način obstajajo družbena razmerja?« Analiza, ki gradi na delu Hegla in Marxa, je tako fokusirana na družbeni prostor. Družbeni prostor so zaradi splošnosti in generalnosti velikokrat izpuščali iz razmisleka: Lefebvre pa si natanko to splošnost postavi za objekt refleksije. Prva opredelitev družbenega prostora, ki jo bomo uporabili kot prvo v seriji priročnih formul, je: »Družbeni prostor je družbeni produkt.« Gre torej za prostor, ki ga ne smemo enačiti z miselnim prostorom (filozofov in matematikov) ali fizičnim prostorom (narave), ampak za prostor, ki nastane kot derivat specifičnih produkcijskih načinov vsake družbe. Družbeni prostor vsebuje za Lefebvra namreč družbena razmerja reprodukcije in produkcijska razmerja, ki se razlikujejo od družbe do družbe. Družbe, ki so nastale iz zgodovine, so nekoč z nasiljem, zvijačnostjo in delom v njegovi perspektivi oblikovale svoj prostor. Ta prostor je stvaritev množice vladajočih prizadevanj in ne prazna vsebnost. S tem se premikamo k drugi formuli, ki nas bo zanimala: »Produkcija prostora je proces.«
Poenostavljeno povedano: prostor je proizveden, ni enostavno dan. Lefebvre strnjeno zajame to tezo, ki je obenem glavni teoretski doprinos monografije, kot: »Produkcijski način ureja-proizvaja – sočasno z nekaterimi družbenimi razmerji – svoj prostor (in svoj čas).« Ker je prostor proizveden, je treba tudi fokus premisleka prestaviti iz samega prostora na družbeno produkcijo prostora, ki je za francoskega misleca ključna za reprodukcijo družbe in samega kapitalizma. To dikcijo še zaostri, ko pravi, da lahko družbena razmerja obstojijo le v prostoru, da je torej nosilec družbenih razmerij v celoti prostorski. Največ pozornosti pa je Lefebvre ob množici »kategorij« (stvarni, idealni, absolutni, zgodovinski) prostorov namenil abstraktnemu prostoru, in s tem prihajamo do tretje formule, ki se glasi: »Kapitalizem in neokapitalizem sta proizvedla abstraktni prostor.« Lefebvre se v svojem poskusu po nekakšnem zapisu zgodovine prostora najdlje ustavi pri tem prostoru, ker prav iz njegove kritične analize črpa postavke za formulacijo nekakšnega političnega programa, ki je v zaledju celotne knjige. Abstraktni prostor je zanj prostor blaga, denarja in države, ki ga je ustvarilo meščanstvo in v katerem se je mesto kot tako razpočilo, kaže pa težnje po homogenizaciji in poenotenju, meščanstvo pa naj ne bi znalo razrešiti vseh protislovij prostora, zato se danes, ko živimo v svetovnem oziroma planetarnem prostoru, premikamo v kaosu. Nad planetarnim prostorom sicer navidezno vlada in dominira politična oblast, zapiše Lefebvre, vendar ta ne dominira nad vzroki in razlogi tega prostora, ki so zbrani v tenzijah svetovnega trga, tehnike in znanosti ter demografskih pritiskov. Planetarni prostor pa je, na kratko, družbeni nosilec transformiranega vsakdanjega življenja.
Knjiga, ki je uvodoma napisana izrazito gosto, napeto in sunkovito sveže ter preplasteno, sčasoma nekoliko zvodeni zaradi svoje dolžine in množice z vidika gradnje argumentacije nepotrebnih zastranitev ter številnih površinsko podanih mnenj, ki niso obrazložena in argumentirana, temveč vse prevečkrat podana z vidika »resnice«. Produkcija prostora pa je navkljub temu delo z jasnim političnim programom, ki mimogrede obračuna s številnimi drugimi teoretskimi ali ideološkimi opcijami, kot so fenomenologija, psihoanaliza, strukturalizem in lingvistika. Ta politični program, ki vse do zadnjega poglavja ostaja skrit v podrastju, Lefebvre na koncu le koncizno zapiše – in jo strne v zadnjo formulo: »Življenje se bo lahko spremenilo le s produkcijo prostora.« Ta poziv k absolutni revoluciji raste iz nekega korenitega zasuka: kriči iz prostora kot družbene paradigme.
Pogledi, let. 5, št. 17, 10. september 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
