»Rabil je samo pozornost.«
Tomaž Kosmač: Varnost. Študentska založba (Knjižna zbirka Beletrina), Ljubljana 2012, 154 str., 24 €
06. 06. 2012
Roman Varnost lahko beremo kot različico antibildungsromana. Protagonist Kosmo se kot praktikant ekonomske šole znajde na podjetju Gostol, kjer ga (vsaj teoretično) čaka bleščeča kariera uradnika, kar ga bolj odbije kot spodbudi, zato se odloči prakso kljub kadrovski štipendiji obesiti na klin. Že v prvem poglavju, ob pogovoru s hišnim varnostnikom Matjažem, je jasno, kam »avtor taco moli«. Katastrofa, zdrs po družbeni lestvici od perspektivnega ekonomista, preko zapitega varnostnika, do zavoda za zaposlovanje, je neizbežna in predvidljiva, kljub prvotni navidez elitistični drži: »Ne nameravam pasti tako nizko.«
Kosmo se priključi ekipi Varnosti, četici zdravljenih alkoholikov, faliranih študentov in norcev, ob tem pa postaja sam sebi in svoji eksistenci vedno bolj ne-varen. Sledi odisejada po obratih od Mercatorjevega skladišča do »izgona« v novogoriški MIP, ta pa se izmenjuje s pijandurjado po gostilnah in stanovanjih. Vsaka nova služba se klavrno konča s premestitvijo, ki prinese nove skušnjave skritih direktorskih zasebnih bifejev in izzive za nov polom. Jasno je, da Kosmu spodleti tudi pri ženskah, kar ga prizadene bolj kot nenehna izguba služb, vendar očitno ne dovolj, da bi se resno in zrelo soočil s sabo in svojim življenjem.
»Roman Varnost lahko beremo kot različico antibildungsromana.«
Kosmačev alter ego – pasiven, odtujen in zapit protagonist – je postal po vseh preteklih avtorjevih zgodbah, kot jih poznamo iz kratkoproznih zbirk Driska, Žalostno, toda resnično in Punk is dead, predvidljiv, skoraj kičast antijunak, ki s svojimi pijanskimi podvigi (ali bolje: padci) več ne gane in v drži obstranca stagnira se-zdi-da brez razloga. Sicer gre še vedno za izjemno spretno zapisane dogodivščine kroničnega pivca in njegove čudaške kompanije, v katerih se iskri pristen in nemalokrat črni humor, vendar presežek, ki bi se bralcu vtisnil v trajen spomin in odprl kakšno novo perspektivo glede na pretekli avtorjev opus, tukaj izostane.
Čeprav gre za posrečene družbenokritične nastavke, postavljene v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, ki nedvomno marsikaj povedo tudi o današnjem stanju duha, pa Kosmova nemotiviranost in pasivnost ne izvirata iz nesmiselnosti zbirokratiziranega sistema, represije delodajalcev (mobinga, kot bi rekli danes) ali eksistenčne stiske, ampak iz protagonistove jebivetrske, lenobne narave, ki slavi brezciljnost in neodgovornost kot glavni počeli bivanja v smislu: »Vesel in brez obveznosti.« V trenutkih stiske ali kontemplacije se Kosmo sicer obrača na Zevsa, ki postane poleg nahrbtnika z »bulo« in knjigami lajtmotiv njegove duhovnosti, vendar pa tudi to zaklinjanje obvisi na plakatni ravni, kjer se ne moremo izogniti občutku, da izrisana podoba načitanega obstranca zvodeni v poz(erstv)o, kot ga povzema ena od protagonistovih ugotovitev: »Bil je isti jaz. Rabil je samo pozornost.«
Pogledi, št. 10, 23. maj 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
