Raztezne vaje
Tomo Podstenšek: Tihožitje z mrtvo babico. Zavod Droplja. Maribor 2015, 303 str., 15 €
01. 12. 2015
Tomo Podstenšek je na svojo pisateljsko pot očitno stopil pretehtano in suvereno. Novo leto – nova knjiga, po petih letih torej že njegovo peto prozno delo, četrti roman. Z njim se nekoliko odmakne tako od kompozicije kot tematike predhodnih del.
Tokrat poseže po docela vsakdanji snovi: osrednji konflikt romana je dedovanje in posledični družinski cirkus. Vendar ne beremo pričakovane »kriminalne drame«, ki navadno poteka med več potencialnimi dediči, ki se pulijo za čim večji kos pogače, in ker se nikakor ne morejo sporazumeti, pogača medtem splesni, odvetniki obogatijo, družina pa postane raztrgana plahta ipd. Ne, tokrat je dedič le eden in zdi se, da razlogov za konflikt ni. Napaka! Tu se Podstenškov roman šele začne. Spor se zgodi kar znotraj jedrne družine, ki se ni pripravljena podrediti očetovi na vsem lepem vzbrsteli viziji o obnovi podedovane, v odročne koroške hribe odmaknjene propadajoče rojstne hiške. Prodati ali ne, to je zdaj vprašanje … Vsaj za njega, dediča, glavo družine, očeta, medtem ko se dvema skoraj, a še ne čisto odraslima pragmatičnima mestnima otrokoma in malomeščanski ženi vprašanje niti ne zdi pereče, saj ne vidijo nobene ovire za takojšnjo prodajo. Napetost v družini (še veliko bolj v očetu) iz dneva v dan raste; po principu štirih konjev, ki vlečejo vsak v svojo smer, in konflikt ostaja nerešen. Očitno je, da je v orisanem precepu strnjena vsa travmatična zgodovina slovenskega naroda. Po stoletjih hlapčevanja pod tujci Slovenec končno zagospoduje na svojem. A kaj, ko živi v času, ko mu rodna gruda namesto ponosa in varnosti pomeni breme. Tragika, ki bi bila za kakega Američana, če vzamemo skrajni primer, za lase privlečena. A Slovenci vemo, da je dilema res kočljiva, lomljenje silnic pa, če ne drugega, povzroča bolečino. Vsem vpletenim.
Razkrivanju vzgibov za očetovo navdušenje nad obnovo je tako posvečen večji del romana. Vlečejo ga pretežno sentimentalni, čustveni vzgibi; obnovo rojstne hiše dojema kot dolžnost do prednikov, na ta primarni krivdnonevrozni sindrom pa pripenja vse mogoče bolj praktične razloge, denimo obet prečudovitega vikenda v naročju narave in zavetju miru, čemur pa ostali družinski člani ne nasedejo. Vse bolj se torej kaže, da bo pomirljiv razplet odvisen zlasti od preglasovanega očeta. In ker značilno slovenski konflikt lahko doživlja le značilno slovenska družina, v romanu ne morejo izostati tradicionalna nedeljska družinska kosila, ki so eden od ponavljajočih se motivov romana in pokazatelj družinske sloge, sreče. Z bremenom dediščine menda vztrajno padata. A vendarle ne tako drastično, kot želi sugerirati zastavljena zgodba. Nesoglasja so pač del družinskega življenja, hkrati pa je od samega začetka očitno, da oče ni ne tako patološki ne tako izjemen ali strasten in ne tako zelo v krizi srednjih let, da bo zaradi domačije postavil na kocko družinsko slogo, utečeno zakonsko življenje. Nad domačijo se je konec koncev navdušil šele v trenutku dedovanja, prej je tja zahajal le občasno. Morda ravno zaradi njegove povprečnosti zgodbi umanjkajo prepotrebna dinamika, sok, preobrat ... Zastavlja se resno vprašanje: mar s povprečno slovensko družino, povprečnimi liki in povprečnim družinskim dogodkom nujno dobimo le povprečen roman?
»Ne beremo pričakovane »kriminalne drame«, ki navadno poteka med več potencialnimi dediči, ki se pulijo za čim večji kos pogače ...«
Čeprav je proporcionalno gledano veliko več prostora namenjenega moškima likoma, očetu in sinu, psihosocialna profila matere in hčerke pa capljata nekje zadaj, se ravno hčerkina partnerska zgodba z osebnostno povsem nezdružljivim moškim kaže kot docela vznemirljiva. Žal ostaja v zametkih, četudi bi lahko vnesla v zgodbeno ravnino kak prepotreben hrib – hčerkin partner s svojo hujskaško in materialistično naravo obeta možnost zapleta, a utone že v kali.
Zgodba, prostorsko razpeta med mestni dom in podedovano domačijo v koroških hribih, se tako vali premočrtno, neprekinjeno, skoraj nekoliko lenobno. Nekaj umetne razgibanosti in svojskosti ji vdahnejo nepričakovani odlomki, v katerih so ožariščene živali, pes, mačka in podgane, ki komentirajo življenja ljudi oz. svoje sobivanje z njimi. Razumeti jih gre predvsem v vlogi relativiziranja velikih človeških muk, ki postanejo ob boku živalskega boja za obstanek nekako neumestna. Čeprav so ti odlomki spisani v blagih humornih in ironičnih tonih, njihova vloga v romanu ni povsem upravičena in celokupno delujejo kot zastranitve. Denimo dogajanje okrog domačega psa učinkuje kot obrtniški vložek za ustvarjanje napetosti med očetom in hčerko. Živalskim pasažam se pridružujejo še groteskno-humorni opisi razkrajanja babičinega trupla v krsti pod zemljo, ki jih gre ponovno razumeti kot nekakšen komentar narave na človekove »nenaravne« in zdravi pameti neznane vzorce obnašanja, hkrati pa bržčas opravičujejo bizarnost naslova. A so vnovič premalo organsko speti s celoto, iz katere štrlijo tako tematsko kot slogovno.
Izpisanosti romana (zlasti živi so dialogi) in tehtni izbiri snovi navkljub pa se zdi, da je zgodba za tristostranski obseg premalo kompleksna, enodimenzionalno razvlečena. Če bi jo obrusili na dolžino novele, v kateri bi v žarišču ostal oče in njegovi »boji«, bi bržčas dobili branje, ki bi klicalo po še.
Pogledi, let. 6, št. 22, 25. november 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
