Odgovornost, odgovornost
Robert Simonišek: Soba pod gradom. Zložba Litera (zbirka Piramida), Maribor 2013, 265 str., 24,40 €
05. 06. 2014
Robert Simonišek, avtor treh pesniških in ene kratkoprozne zbirke, v svojem romanesknem prvencu ohranja v njih zastavljeno pisavo, temelječo na refleksiji, eksistencialni analizi.
V nasprotju s trendi v sodobni slovenski romaneskni pisavi (Skubic, Vojnović, Lainšček, Jančar ipd.), ki kažejo precej zgodbene dinamike, je roman Soba pod gradom s svojimi filozofsko-esejističnimi težnjami sila upočasnjen in zato izstopajoč. V dogajalnem okleščenju, ki obenem zrcali junakov notranji svet in »spleenovsko« vzdušje celote, ter v izbiri eksistencialno izzvanega junaka spominja na začetek slovenskega modernega romana (npr. na Zupanovo Potovanje na konec pomladi ali Smoletov roman Črni dnevi in beli dan).
Osrednji lik romana, »mladenič srednjih let«, Peter Mrak, pisatelj in priložnostni novinar, je namreč obotavljiv, z bivanjsko stisko zaznamovan protagonist, za katerega je, povsem skladno z duhom časa, še najbolj gotova – negotovost: »Trenutno je vse odprto in nič ni zagotovljeno.« Poleg očitne begotnosti, izkoreninjenosti, ki jo signalizira tako Mrakova brezdomnost, do kraja prignana z nastanitvijo v hotelu, kot tudi brezdružinskost (smrt staršev in nezmožnost partnerske zveze), protagonistovo neulovljivo, nedoločno istovetnost eksplicitno ponazarja tudi njegovo ime, ki je v romanu večino časa neizpisano, ujeto le v začetnicah P. M., pri čemer izmuzljivost njegove identitete dodatno podčrtuje v hotelu pomotoma zamenjana osebna izkaznica.
P. M. se namreč na začetku romana iz središča, Ljubljane, preseli na obrobje, v manjše mesto, bržčas Celje, kjer si, v želji, da bi državi čim prej odplačal dolg, poišče novo službo in se začasno nastani v hotelu, kjer po spletu naključij ostane vse do konca romana.
Selitev v novo okolje in srečanje z bivšim sošolcem s fakultete, s katerim hočeš nočeš ponovno naveže stike, sprožita plaz protagonistovih spominov, refleksij. Njegovi preudarki o svetu so predvsem odziv na dogajanje v državi, ki močno spominja na nedavno zunajliterarno vstajniško stvarnost. Eden glavnih »režiserjev« družbenopolitičnega življenja v regiji je prav protagonistov sošolec Mirt, ki želi v družbeno akcijo za vsako ceno vključiti tudi Mraka, ta pa sodelovanje zavrača, saj v teh kolektivnih gibanjih prej kot iskrene namene prepoznava gnile temelje in nepoštene vzgibe njenih izvajalcev (ob tem sošolca vse jasneje uzira kot prototip povzpetniškega, svetohlinskega, oportunističnega in predvsem manipulativnega vstajnika).
»Soba pod gradom odpira obilico velikih tem, ki jih cepi na aktualno družbeno stvarnost in njene akterje, pri čemer se najgloblje dotakne vprašanja (izgubljene?) odgovornosti.«
Drugi niz spominov in refleksij je vezan na njegovo bivšo ljubezen, likovno umetnico Ano, s katero že več let ni bil v stiku. Nenehno jo primerja s sedanjo partnerko, poslovnico Nežo, ki je njeno pravo nasprotje, ženski sta si kot »Chagall proti Chanelu«. V razmišljanju o nekdanjem in sedanjem partnerskem odnosu je protagonist razumski in posledično preračunljiv. »Skrajni minimalizem čustev« deluje sterilno. Po drugi strani pa protagonistova »ljubezenska« tehtanja in njegovo »samoanaliziranje, s katerim praska po mehurju duše,« pravzaprav prerašča vprašanje ljubezenskega, partnerskega življenja. Bivanjsko trdnost pač mora najprej vsak poiskati sam, v sebi.
Mrakove misli obseda razglabljanje o (izgubljenem) času, umetnosti, življenju in smrti. Še zlasti v pogovoru z ostarelim univerzitetnim profesorjem, s katerim ga druži umik v notranjo resničnost in občutek tujstva v sodobnem svetu: »Znova si je lahko pritrdil, da je sanjaštvo njuna skupna lastnost, da sta oba primerna za neko drugo dobo …«
Simonišek je v liku P. M.-ja po eni strani upodobil tipičnega predstavnika izgubljene, v mnogočem izbrisane generacije današnjih trideset- in štiridesetletnikov, mladeničev srednjih let, ki po razvlečenem študiju, neopaznem slovesu od mladosti šele dobro začenjajo razmišljati o svojem mestu v svetu. Po drugi strani pa je P. M. v želji po dognanju neke višje resnice, opredelitvi odnosa do sveta, svoje umestitve v njem, izjemen in kot tak pravo nasprotje plehki večini, ki ravna po inerciji in naseda vsesplošni družbeni vnemi po radikalnem (in premišljeno zrežiranem) reševanju problemov v državi. V čemer je aktualno angažiran oziroma družbenokritičen.
Soba pod gradom subtilno začrtuje, kako protagonistu diagnoza stanja v družbi (državi), spoznanje medijske konstrukcije resničnosti oz. človekove podle narave, njegove eksistence prav nič ne olajšuje. Nasprotno, voljo po spremembi, družbenem delovanju domala izkorenini, v isti sapi upravičujoč svojo letargijo. P. M. naposled privoli v izprijeno logiko države, ki »ga je pravzaprav ves ta čas kot psa dresirala za neko vlogo, ki ni obstajala, in si s tem kupovala mir,« ter brez večjih zadržkov svojo gmotno težavo s pomočjo aktualne partnerke reši s prodajo v dunajski starinarnici kupljene ukradene Groharjeve slike. In tako ničejansko ugotovi – če država ni odgovorna do ljudi, zakaj bi bil odgovoren njen posameznik. Roman se sicer zaključuje z moralno uravnavo, ko slika vendarle na pristane v državnih rokah, vendar mora za to poskrbeti predstavnik starejše generacije, ki počasi odhaja s prizorišča.
Soba pod gradom odpira obilico velikih tem, ki jih cepi na aktualno družbeno stvarnost in njene akterje, pri čemer se najgloblje dotakne vprašanja (izgubljene?) odgovornosti – tako posameznika do svojega bitja, sočloveka, družbe in države, kot tudi družbe in države do posameznika.
Pogledi, let. 5, št. 10, 28. maj 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
