Nevarna sladostrastja
Milan Vincetič: Zimsko jajce. Založba Litera, Maribor 2013, 149 str., 22,80 €
02. 10. 2013
Kadar govorimo o jajcu, ponavadi spregovorimo tudi o kokoši in kaj hitro začnemo prastaro razpredanje o primarnosti enega ali drugega. V primeru Zimskega jajca Milana Vincetiča debata odpade, saj je neizpodbitno, da je bilo najprej jajce – in sicer Fabergéjevo, poimenovano po zlatarskem mojstru, izdelovalcu dragocenih velikonočnih jajc za rusko carsko družino, ki je navdihnilo tudi prekmurskega besednega umetnika, da je ustvaril še njegovo slovensko literarno različico.
Medosebni odnosi, zlasti med žensko in moškim, Milana Vincetiča pravzaprav navdihujejo skozi celoten pesniški in prozni opus, še posebej pa se je tej tematiki posvetil v novi kratkoprozni zbirki. V prvem planu so tako razmerja (ljubezenska in erotična, uresničena ali neuresničena), ki jih praviloma usodno zaznamuje strast, še posebej naostrena v ljubezenskem trikotniku, ki pogosto predstavlja izhodišče za (tragikomične) kolobocije in najpogosteje tragične zgodbene razplete. Vnete strasti (tudi v kombinaciji z bizarnostjo) so osnovno gibalo pripovedi in neizbežno vodijo, predvsem moške, naravnost v pogubo – bodisi končajo nasilne smrti bodisi jim je odvzeta prostost. Ženske s pogorišča odnosa odidejo zmagovito in skoraj nepoškodovano. Pravzaprav gre za tip superiornih žensk, ki jih srečamo že v prejšnji Vincetičevi prozni zbirki, ki jih je Petra Vidali v spremnem zapisu poimenovala fantazmagorične močne ženske. Moški se enostavno ne (z)morejo upreti njihovim buhtečim čarom, ki v družbi s pregovorno žensko preračunljivostjo postanejo prava smrtonosna kombinacija. Najsi bo pastir, oče duhovnik, inženir, profesor, zlatar, uglaševalec klavirja, boksar, ali električar, vsi imajo ahilovo peto – žensko v najrazličnejših pojavnih oblikah. Lahko nastopa le kot projekcija, imaginacija (Jewel White), seksualni objekt (televizijska voditeljica) ali pa pravcata polnokrvna pohotnica (paznica, Hanka, vdova). Ženske v tej zbirki vedo, kaj hočejo, in si to tudi brezkompromisno vzamejo. Brez sentimentalnosti, mestoma že kar brutalno.
S tematizacijo nebrzdanih strasti, ljubezenskih eskapad, mesenosti, tragikomičnih in bizarnih situacij ter ne nazadnje uporabo bukolične motivike (Kraljica od Conga) se v posameznih zgodbah razpira dekameronska novelistična podlaga, podkrepljena s skoraj dosledno gradnjo zgodb z lajtmotivom. Vodilni motiv je pogosto predmet, ki zasuče zgodbo. Takšni usodni in zlovešči predmeti so denimo vrana v zgodbi Vranarka (podobnost s sokolom najbrž ni naključna), sicer pa še preproga v Timurlenkovem šahu, ljubezensko pismo v Kraljici od Conga, pa tudi morski konjiček v Rdeči nuni.
»Vincetičeve zgodbe spričo vešče, skoraj eruditske pisave, ki jo prežemajo številne nanašalnice na svet umetnosti, posebej filma in literature, delujejo avtentično.«
Z Boccacciem pa bi lahko povezali tudi kosmatosti v obliki (verzificiranih) ljudskih modrosti, ki jih v zgodbah ne manjka. Eno takih (»Kozo jebeš, sir dobiš, bolj jo jebeš, več dobiš.«) lahko preberete celo v madžarski različici. A Vincetič se ne izneveri tudi zanj značilnemu bolj čutnemu, pretanjenemu (pesniškemu) slogu, ki ga uspešno cepi s kvantaškimi stihi in bolj surovim izrazjem ter tako stopnjuje izrazno ekspresivnost. Nepričakovane poosebitve (bradavica je smrkala, svetilka je šepala, tovorni vlak se je dolgočasil, večer se je ugriznil v rep) in primere (bivala sta kot bukev in goban, cesta se je raztegnila kot krojaški meter) osvojijo še tako šibko bralčevo pozornost. Z uporabo dialektov kakor tudi idiolektov pa so prepričljivo izpisani tudi dialogi.
Avtor zgodbe (podobno kot v prejšnji zbirki) podaja fragmentarno, s skokovitimi, ostrimi filmičnimi rezi. Bolj kot izpisano so povedni zamolki in preskoki, ki bralca prisilijo v počasno, natančno, tudi vnovično branje, pri katerem so za razumevanje pogosto bistvene malenkosti, denimo skrite v dialogih. Zgodbo nemalokrat preokrene naključni (skoraj iracionalni) moment (lahko je povezan s predmetom), zaradi česar pripoved od bralca zahteva aktivno doživljanje oziroma domišljanje.
Vincetičeve zgodbe navzlic razmeroma nenavadni izbiri dogajalnih prostorov (samostan, zapor) oziroma likov in njihovih »neliterar(izira)nih« poklicev (mesarka, zaporniška paznica, vaški posebnež, profesor) spričo vešče, skoraj eruditske pisave, ki jo prežemajo številne nanašalnice na svet umetnosti, posebej filma in literature, delujejo avtentično. Hkrati pa s tematizacijo vsakršnih strasti bržčas potrjujejo tudi trdo shojeno ljudsko modrost, da je pod kožo vsakdo krvav. Kot je krvava, ne le pod kožo, tudi družba, katere implicitno kritiko gre zaznati v ozadju domala vsake zgodbe: od mačehovskega odnosa države do beguncev, medijskega potvarjanja resnice in bujenja lažnih upov, kritike vaške zaostalosti, zadušljivosti ter predvsem protivojne kritike.
Vincetič v Zimskem jajcu izpisuje večplastne, nenavadne, a prepričljive pripovedi o žensko-moških odnosih, v katerih praviloma kratko potegne stereotipno močnejši. Partnerski odnos se skozi zgodbe izkristalizira v sinonim za življenje, življenje pa v sinonim za večno zagonetko, »pločevinko sardin«, nakazano v motu zbirke. Zgodbe (pisatelj jih dojema kot mikrokozmose) funkcionirajo po načelu pesniške gradnje; po prvem branju praviloma vabijo k odkrivanju skritih plasti. Bele lise (oziroma črne luknje) se namreč vsakokrat malce drugače obarvajo. A seveda le v primeru, da bralec ni daltonist.
Pogledi, let. 4, št. 18, 25. september 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
