Možnost srca (bilanca stanja)
Esad Babačić: Prihodi, odhodi. ŠKD Nika, Ljubljana 2013, 42 str., 15 €
05. 07. 2013
V novi pesniški zbirki Esada Babačića se je angažirana kritika zgostila in profilirala v razgaljanje težkih, zavestno spregledanih usod naivnih, podložnih, utišanih, poštenih, delavnih in zgaranih delavcev (z juga).
Esada Babačića je srednja generacija vzela za svojega že pred tremi desetletji, ko je spesnil in s skupino Via Ofenziva zapel Proleterja, mlajši so ga spoznavali prek medijev. Težko je bilo uiti njegovim pronicljivim dokumentarnim televizijskim portretom športnikov, ne prebrati »njegovega« Trdobojca, ga preslišati na recepciji Hotela Romantika, nekateri so z njim vrgli na koš na po njegovi zaslugi obnovljenih igriščih. Ljubitelji besede pa so, predvidevam, najraje jemali v roke njegovo poezijo, ki ji je Babačić zvest od prvenca Kavala leta 1986.
V tem času je nanizal devet pesniških zbirk, pred nami je jubilejna – deseta. Prelomna je ne zgolj zaradi mesta v avtorjevem opusu, temveč tudi v založniškem smislu; Babačić jo je namreč izdal v samozaložbi. Po lastnih besedah zaradi slabih izkušenj z založniki, ki po izidu knjige ne storijo dovolj za stik avtorja in njegovega dela z bralci. Ta gesta ne bi bila tako nenavadna, če ne bi imela še dodatne razsežnosti – zbirke ni mogoče kupiti drugje kot pri avtorju samem. Sam skrbi tudi za promocijo: bralcem je denimo na voljo za vprašanja po elektronski pošti, krstno predstavitev zbirke pa je združil z majskim nastopom obujene Vie Ofenzive (ki je v svoj repertoar vključila tudi besedila iz pričujoče zbirke) in v gledališču Glej priredil svojevrsten glasbeno-literarni performans, za katerega je obiskovalec kot vstopnico kupil zbirko.
Glede na to, da je Babačić do nedavnega izdajal pri uglednih slovenskih založbah, kar v literarnovrednostnem smislu pomeni osvojitev literarnih vršacev in posledično vsaj delno kanonizacijo – njeno specifičnost je opredelila Irena Novak Popov v spremnem zapisu k Divanu (2006), kjer ugotavlja, da se Babačićeva poezija »(še) ni prebila do osrednjih institucij kanonizacije«, saj ni uvrščena v noben pregled slovenske poezije, ni je v srednješolskih ali visokošolskih izobraževalnih programih, ni se je (z izjemo Denisa Poniža) lotilo še nobeno literarnoznanstveno pero –, je odhod na svoje bržčas drzna, predvsem pa deklarativna poteza, ki jo lahko razumemo kot dejanje upora proti pasivni (izkoriščevalski?) založniški praksi.
S protestno samozaložniško potezo pa je skladna tudi vsebina zbirke. Očitno je namreč, da je glas proleterja iz osemdesetih, ki se je iz zbirke v zbirko oglašal na različnih frekvencah, tokrat polno zazvenel, da bi vnovič opozarjal na krizno stanje v družbi. Njegova angažiranost se zrcali v tematizaciji usod posameznikov, odrinjenih na/pahnjenih čez rob družbe. Tistih, ki so bili »preveč dobri«, ki se niso nikoli »upirali«, ki so se »trudili« – »plačevali položnice«, »gradili stolpnice, stadione, hotele, ceste«, tistih, ki so bili »predolgo spodaj«. Videti je, da je pesmi »prebudil« neprijetni duh naše zdajšnjosti, ki se je usmradila v raznoraznih gradbenih aferah, izkušnja deprivilegiranega proleterja pa je pesniku izostrila senzorje za socialno, družbeno nepravičnost.
»Iz pesmi veje nekakšen revolt, ki pogumno zre (kruti) resnici v oči. Upor pa ni agitatorski, temveč je (včasih ironičen) opis stanja oziroma že njegova analiza.«
Reflektirane kritičnosti do sveta okrog nas v Babačićevih pesmih sicer nikoli ni manjkalo, v Odhodih, prihodih pa se zdi, da se je ta (angažirana) kritika zgostila oz. profilirala v razgaljanje težkih, zavestno spregledanih, usod naivnih (»Naivna pesem«), podložnih in utišanih (»Madež na srcu«), poštenih (»Umiranje na položnice«), delavnih in zgaranih (»Slovenska pesem«) delavcev (z juga). Tematika in vzdušje teh konkretnih petih temeljnih (tudi oblikovno daljših) pesmi zbirke začini vseprisoten trpki okus zbirke. Iz njih veje iskrena prizadetost govorca, predvsem pa neposrednost, ki jo ustvarja drugoosebni nagovor. Ob njih nas preveva občutek, da pravzaprav prisluškujemo intimnemu dvogovoru, pri čemer je tisti, čigar eksistenca je v ospredju, ostal brez besed (brez prihodnosti?) in kakor da v znak strinjanja le nemo kima.
Vendar Babačićeve pesmi, kot poudarja v spremnem zapisu že Anja Golob, »niso pisane s pozicije žrtve, v njih bi zaman iskali kakršnokoli samo-smiljenje, jamranje ali patetiko.« Iz njih veje nekakšen revolt, ki pogumno zre (kruti) resnici v oči. Upor pa ni agitatorski, temveč je (včasih ironičen) opis stanja oz. že njegova analiza: »Dokler si / bil prijazen / z njimi, / so ti to / dovolili, / ko pa jim / prvič nisi ustregel, / so dejali, / da si lahko hvaležen, / ker so ti / dovolili / biti dober, / preveč dober.«
Rezke napeve daljših pesmi prekinjajo krajše domislice, gnome, ki podčrtajo, razširijo, poglobijo, tragično poetizirajo prej neposredneje ubesedeno zdajšnjost. »Moje nebo ni modro, / dokler imaš ti / rdeče oči.« Ti dvo-, trivrstični verzi, ki mestoma prehajajo v aforizme in v katere so spretno vpeljani ironija, bistroumni nesmisli, paradoksi, so z leti postali nekakšen zaščitni znak Babačićeve pisave.
Pesnik se ni oddaljil niti od svojega asketizma in minimalizma v izraznosti, od značilnega haikujevskega zgoščenega verza. Pesmi so namreč kot iz kamna izklesani kip(c)i, težki po svoji vsebini in trdni v preprosti zgradbi, zasidrani v (slovenskih) tleh. Osnovne (kamnite) gradnike pesnik-kipar (kot gradbenik?) z verznimi prestopi lomi na posamične, skrbno izbrane besede, ki neredko tvorijo celoten verz, in se mestoma družijo v zvočne pare, rime.
Zaznavna je vsebinska in oblikovna gradacija zbirke. Sprehod skozi formo vivo človeških, tudi živalskih figur bralca privede do največje (tudi najtežje) sohe, najdaljše pesmi, po kateri zbirka nosi naslov »Prihodi, odhodi«. Gre za izpoved samomorilke, katere tematizirano dejanje lahko na tem izpostavljenem (predzadnjem) mestu v zbirki simbolno razumemo tudi kot morebitno posledico v zbirki tematiziranega nevzdržnega stanja v (kapitalistični, tajkunski, socialno nepravični) družbi. »Ta svet je že tako sam sebi dovolj, / toliko samozadostnih, / samovšečnih ljudi je na njem. / Še opazili ne bodo, da me ni več, / tako kot me ne opazijo zdaj in tu.«
Zbirko zaključuje pesem, ki je pravzaprav polovica pesmi (z nekoliko predrugačeno verzno členitvijo) »Slepe ofenzive« iz prejšnje zbirke Sloni jočejo pošteno (2011), v kateri je prav tako tematizirano samomorilsko dejanje. Kot bi nas pesnik s ponovitvijo hotel opozoriti na stalnost takšnih tragičnih koncev v naši (egocentrični) srenji – da skratka (še) vedno poslušamo/beremo/živimo isto (tragično) pesem.
In ista pesem tudi v »Slovenski pesmi«, ki je (tokrat tudi oblikovno!) identična »Makedonski« iz predhodne zbirke. Pesnik ji je zamenjal le naslov ter se tako poigral z »označencem«, nanašalnico. Prej makedonska, zdaj slovenska realnost. Ali kot nas nagovarja ena od krajših pesmi: »Kaj ti veš, / kaj me skrbi, / kaj jaz vem, / kaj te skrbi. / Vlak vozi naprej / čez cele veke.« Makedonski vlak (nebratstva in neenotnosti) je očitno dopotoval tudi v našo deželo. Ali pa nam je morda kak vlak ušel?
V takšnem vzdušju ni več prostora za muzanje, veselje, s katerim se je lirski subjekt »reševal« v kakšni od prejšnjih zbirk. Potrli (upajmo, da ne zatrli) so ga strah, groza, brezup, nemoč, ogroženost, predvsem pa izguba občutka prvobitne solidarnosti, sočutja. Mar ga zmore le še najobčutljivejša pesniška duša? Presahnila je tudi vera, z njo (goljufivo?) upanje: »V prerijo so postavili / cerkvice iz masivnega / betona, okrog travo, / ki je nihče ne pase. / Vse gre samo vase.« Tudi živali, ki bi nudile uteho ni: »Rad imam bivole. / A kaj naj s tem. / Tukaj jih ni bilo. / In četudi bi bili, / bi poginili od žalosti.« Ostali so le lačni volkovi, ki so kazali svoje čekane že v zgodnji avtorjevi poeziji. Perspektiva, ki jo odpira zbirka, je zatorej precej tragična in brezkompromisna: »Vsi tonemo / z lasmi / v rokah.«
Medtem pa nenehni prihodi in odhodi … novih naivnežev, prerojenih proletarcev, postaranih položnic in večnih vlakov. Pričujoča Babačićeva poezija poraja trpke razmisleke in pretanjeno postavlja nelagodna vprašanja v približevanju prav tisti eksistenci, ki se vedno znova izgubi »med dvema prispevkoma / o korupciji in laži.« Pesmi ostajajo blizu človeku v nas, pa tudi volku. Vzporedno z občasnimi miselnimi utrinki, ki od bralca zahtevajo čas, to danes redko dobrino, z njim pa refleksijo, nas nagovarjajo povsem odprto, neposredno. Morda tako, da odprejo kako ok(n)o, morda srce … ki ga ne nazadnje razpirajo tudi tračnice na naslovnici.
Pogledi, let. 4, št. 12, 26. junij 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
