Recesijski prestiž
Max Frisch: Dnevnik 1966–1971. Prevod Vital Klabus. Študentska založba, zbirka Beletrina. Ljubljana 2010, 409 str., 35€
16. 02. 2011
Švicarji imajo smolo, da se na velikem časovnem traku literarne zgodovine mimogrede izgubijo. Največkrat človek ob misli nanje prizanesljivo zamahne z roko, češ Švicarji so bankirji in vedo, da je čas denar, zato ga ne izgubljajo s pisanjem stvari, ki jih nihče ne bere. Poleg tega Švicarje tepe tudi prekletstvo nadnacionalnega jezika, zaradi katerega se izgubijo v poplavi nemških literatov, ne da bi bil kdo pozoren na njihovo narodno identiteto. A Max Frisch (1911-91) tako ustreza švicarskemu stereotipu, da bi ga bilo nemogoče podtakniti še celo Nemcem. Študij germanistike se mu je zdel, posameznim navdušujočim profesorjem navkljub, brezpredmeten in ga je kaj kmalu zamenjal za arhitekturo. Želel je graditi svet, dobesedno, kot to lahko počne le stereotipni Švicar. In ko je pozneje postal pisatelj, ni zgubljal časa z iskanjem samega sebe ali s poskušanjem, ampak je pisal skoraj izključno dela, ki so bila razprodana. Denimo njegov roman Homo faber je bil samo v nemščini, do njegove smrti v devetdesetih letih, natisnjen v več kot štirimilijonski nakladi ter postal obvezno čtivo v malone vseh šolah nemško govorečega območja (v slovenščino ga je leta 1963 prevedel Edvard Kocbek), uspešno pa je bilo tudi njegovo dramsko delo – na primer najznamenitejša Andorra je bila za časa njegovega življenja uprizorjena več kot dvestokrat.
»Edina pomanjkljivost tega sijajnega dela je, da nima spremne besede.«
Max Frisch je izdal tri dnevnike – prvega, vojnega, je napisal v štiridesetih letih prejšnjega stoletja, za njim pa sta prišla še dva (z naslovi Tagebuch, dnevnik). Pri slednjih je vredno poudariti, da se razlikujeta od prvega in sta pravzaprav prva dva dela trilogije, ki nikoli ni izšla tako, kot si jo je Frisch verjetno zamislil. Prvi je bil Dnevnik 1946–1949, ki v slovenščini še ni izšel, drugi pa je Dnevnik 1966–1971, ki je nedavno izšel pri Študentski založbi. Tretji dnevnik bi moral iziti v osemdesetih letih, pa ga je Frisch, ki ni prav zares verjel v uspešnost starostnih del, uničil (Obstajajo starostna dela, ki so več kakor le podaljšanje v popolnost (Matisse). Ta so redka ... Da so starostna dela (Theodor Fontane) lahko pomembna, ni sporno; s tem se tolažijo predvsem ljudje, ki ne morejo izgubiti ustvarjalnosti, ker je nimajo, in naj se jim pusti, da se s tem tolažijo.). Pred nekaj leti so ohranjene dele našli pri njegovi tajnici in jih leta 2010 izdali pod naslovom Entwürfe zu einem dritten Tagebuch (Osnutki za tretji dnevnik).
Dnevnik 1966–1971 ni Frischeva izpoved, ni nikakršen journal intime, ki bi bralcu razgaljal sočne skrivnosti pisateljevega življenja, ampak je dnevnik kot zvrst proznega besedila, v katerem avtor tematizira dnevnopolitične dogodke, zapisuje aforizme ter beleži kratke zgodbe, ki bi lahko bile osnutki njegovih prihajajočih del. Kadar potuje, in Frisch to počne pogosto, namenja posebno pozornost potopisom, opisovanju srečanj z znanimi ali njemu zanimivimi ljudmi ter politični situaciji dežele, v kateri se nahaja. V Dnevniku 1966–1971 najpodrobneje zapisuje svoje izkušnje iz ZDA in Sovjetske zveze. Pripoveduje tudi o Bertu Brechtu, ki ga je spoznal v züriškem gledališču v času Brechtovega izgnanstva v štiridesetih letih. O njem govori s spoštovanjem kot o svojem učitelju, nato pa si sposodi misel, ki jo je Maksim Gorki zapisal o Levu Tolstoju: Kljub enostranskosti njegovega nauka je ta pravljični človek neskončno mnogostranski. Sicer pa je eden izmed vrhuncev Dnevnika prav obračunavanje s Tolstojem. V več dialogih oseba A in oseba B (Frisch A in Frisch B) razpravljata o revoluciji, nasilju, državi, protestih in mejah države, pri čemer ena oseba zagovarja Tolstojevo mnenje, druga pa mu oporeka. Frisch opisuje tudi svoje druženje z I. G. Erenburgom v Pragi leta 1967, ko naj bi mu slavni sovjetski pisatelj v zadnjem letu svojega življenja dejal: »Mladina nas seveda vprašuje, kako je bil možen Stalinov čas, ali smo bili mi takrat zločinci ali idioti, in na to je težko odgovoriti.« Podobna dilema se v Dnevniku Maxa Frischa pojavi leto pozneje, ko se dotakne vprašanja, ali je vietnamska vojna zločin ali pomota. Pomota se maščuje, zločin ne nujno, zapiše Frisch in doda, da je naše olajšanje ob tem spoznanju le bežno.
Poleg vojni v Vietnamu in študentskim protestom Frisch namenja pozornost še nekaterim drugim dogodkom, o katerih je takrat bral v časopisju, danes pa so našli svoje mesto v zgodovinskih monografijah. Denimo vojaški puč v Grčiji leta 1967 in sprenevedanje Nata. Pa aretacija Dubčka avgusta 1968 in sovjetsko vkorakanje v Češkoslovaško. Čeprav Frischa skrbi za prijatelje na Češkoslovaškem in ga dogodek pretrese, na ta dan odide na načrtovan izlet in se pri tem spomni na Hitlerjevo okupacijo Sudetov. Tistega dne je bil na kopališču. Kot Kafka, ki je imel na dan, ko je Nemčija Rusiji leta 1914 napovedala vojno, plavalni tečaj. Zgodovinski dogodki, pa naj bodo še tako veliki, se odvijajo daleč stran od posameznikovega življenja. Branje Frischevega dnevnika spremlja vztrajen občutek nemoči: četudi se zavedamo razsežnosti dogajanja okoli nas, ne moremo ničesar spremeniti. Kljub temu je Frisch verjel, da se spreminjanje sveta začne že z političnim prepričanjem; leta 1948 je namreč zapisal: Kdor se ne ukvarja s politiko, je svoj politični glas, ki ga je želel prihraniti, že oddal – služi namreč vladajoči stranki.
A Frischev dnevnik ni napolnjen le z grenkobo. Vrednega branja ga delajo tudi osnutki kratkih zgodb, v katerih se kaže pretanjen čut za odnose med spoloma, ki izhajajo iz navideznih banalnosti: ona govori preveč, on premalo, ona želi kupiti čevlje in on je pri tem nepotrpežljiv ... Pa dovtipi o starosti – Frisch pripoveduje, kako se mu je nekoč med spuščanjem po snežnih strminah zazdelo, da je z njim nekaj narobe, a ni mogel ugotoviti, kaj. Ko je prismučal na ravnico, si je želel popraviti očala, sumil je namreč, da ima zaradi njih neprijeten občutek, nato pa je pri snemanju smuči ugotovil, da je imel ves čas v ustih pipo. Da bi se izognil starostnim težavam, so s prijatelji ustanovili skupino Združenje za prostovoljno smrt, kjer naj bi si prijatelji, starejši od petdeset let, v primeru, ko bi eden na drugem začeli opažati neprijetne znake staranja, predlagali prostovoljno smrt. Seveda zavoljo tega sveta ni zapustil niti en starec, nastajali pa so zanimivi prispevki za članski zbornik. Frisch navaja več starostnih tegob: od zbujanja ob uri usmrtitev, torej ob svitu, do tega, da blaginja pospešuje senilnost, a jo tudi dalj časa prikriva.
Sicer pa ima Frisch tudi pretanjen čut za humor. V dnevnik (na osem strani) denimo prepiše citate iz knjižice Civilna zaščita, ki jo je izdal Švicarski pravosodni in policijski departma. Očitno mu je bil najbolj všeč načrt, kako se morajo Švicarji odzvati ob okupaciji: Švica se odziva, kakor se odziva krepak in zdrav organizem na infekcije ... Sovražnik si hoče pridobivati privržence ... Ne posreči se mu ... Sovražnik nas hoče uspavati ... Mi ne spimo ... Sovražnik Švico obkoli ... Mi zaigramo ježa ... Ali pa prepisuje najljubše zmerljivke, ki jih je bil deležen v pismih bralcev, ki zvenijo, kot bi jih danes brali na kakem spletnem forumu: Ali ste sploh Švicar?/ Če mislite, da morate kritizirati ZDA, zakaj neki navsezadnje ne stanujete v kaki komunistični deželi, ko pa se vam tam vse zdi čudovito?/ To je tako imenovana mladina, ki podpira njej enake, kriminalce, predkaznovane, homoseksualce, asocialneže, brezdelneže. Za to plačujemo davke./ Cel vaš članek je drek, ampak s tem zaslužite kup denarja in to je za vas glavna stvar./ Prasec! Vi ste crknjen prasec! .../ Ameriški vojaki v Vietnamu umirajo tudi za vas, gospod Frisch .../
Edina pomanjkljivost tega sijajnega dela je, da nima spremne besede. Marsikaj bi se namreč dalo povedati o Maxu Frischu in njegovem času. Bralec si ob koncu tako fragmentiranega dela zaželi zaključka, ki bi mu denimo pojasnil, o kom Frisch pripoveduje v devetstranski zgodbi z naslovom Album. O Günterju Grassu ali o kakem drugem, nekaj let mlajšem literatu, ki je živel v Parizu in je bil član literarne skupine Gruppe 47? Je bil Frisch komunist, je kot otrok res videl Lenina? Kakšen odnos je imel z ženskami? Kakšen je bil razplet slavne romance z Ingeborg Bachmann? In njegov odnos do slavnega sonarodnjaka Friedricha Dürrenmatta, ki ga tudi omenja v dnevniku? ... Četudi so časi za založništvo težki, to ne bi smel biti razlog, da je bralec prikrajšan za dobro spremno besedo, ki je lahko, čeprav kratka, pravi posladek. In varčevanje ni opravičilo za uredniške in lektorske zdrse v sicer solidnem Klabusovem prevodu: Danzig je po slovensko Gdansk, ZDA nikoli niso izgubile vojne (v rodilniku) in ne vojno (v tožilniku), pismenemu človeku pa nekaj sporočimo pisno in ne pismeno. Tako dobro delo, kot je Frischev Dnevnik 1966–1971, si namreč zasluži nerecesijsko izdajo. Zgolj izid (s štiridesetletno zamudo) nekega temeljnega dela v slovenščini še ne bi smel biti razlog za veselje. In če ime avtorja ter cena knjige sporočata, da je knjiga prestiž, naj to tudi bo, od prvega do zadnjega znaka.
(Objavljeno v Pogledih, št. 4, 9. februarja 2011.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
