Srednjeveška zgodovina, kot bi jo morali poznati
Jacques Le Goff in Jean-Louis Schlegel: O srednjem veku za otroška ušesa. Prevod Tadeja Petrovčič Jerina. Celjska Mohorjeva družba, Celje 2010, 109 str., 16 €
13. 01. 2011
Knjige za otroke, sploh znanstvene, so največkrat deležne le bežnih omemb, saj odrasli s tihim prezirom odklanjajo poenostavljanje znanosti. Veliko bolj dostojno je prebiranje obsežnih monografij, kjer bralec obira najsladkejše vršičke znanosti, ne da bi pomislil, da bodo zaradi šibkih in neponotranjenih temeljev kaj hitro segnili.
»Knjiga otrokom ne bo prinesla petice iz zgodovine, bodo pa razumeli vse tisto, česar se učitelji(ce) zgodovine nočejo dotakniti, da ne bi zašli(-e) na nepotreben teren. «
Ker je premalo odraslih prebiralo Grške mite za otroke (Marcia Williams, DZS, 1993), še danes ne vedo, s čim je Arahne razjezila Ateno in kako jo je boginja kaznovala. In ker odrasli niso prebirali Gombricheve Kratke svetovne zgodovine za mlade bralce (DZS in Založba Grad, 1994), še prevečkrat ne vedo, da so Egipčani po božje častili mačke, prav tako pa se ne zavedajo niti osnovnega zgodovinskega zakona, ki pravi, da zgodovine ne moremo soditi iz današnje perspektive, ampak se moramo, da bi jo lahko doumeli, potopiti globoko vanjo. In tisti, ki niso brali zbirke knjig Strah in groza (DZS, 1996), ne vedo, da so v Mainzu v srednjem veku zažgali 12.000 Judov, ki naj bi z zastrupljanjem vodnjakov povzročali kugo. A marsikateri otrok, ki so mu omenjene knjige prišle v roke, zna brez zatikanja pripovedovati grške mite, ve, da je zgodovina pripovedovanje o ljudeh in dogodkih preteklosti in ne sodba o njih ter je že davno ponotranjil, da so razlogi za sleherno vojno ali genocid absurdni in izmišljeni.
O srednjem veku za otroška ušesa je najnovejša zgodovinska knjiga za otroke, ki bodo, če jo bodo prebrali, o tem skrivnostnem obdobju vedeli več od svojih staršev. Avtorja knjige sta eden izmed najznamenitejših zgodovinarjev (medievist) 20. stoletja Jacques Le Goff in sociolog Jean-Louis Schlegel. Knjiga je sestavljena iz vprašanj in odgovorov; sociolog zastavlja naivna (otroška) vprašanja, ki izvirajo iz vsesplošne zmotne predstave o srednjem veku, zgodovinar pa mu potrpežljivo odgovarja in mimogrede opozarja na napačna prepričanja. O srednjem veku za otroška ušesa je delo za tiste, ki si jemljejo pravico, da kdajkoli spregovorijo o zgodovini; v njej so zbrane številne napačne predstave o srednjem veku ter razlage nejasnosti, ki jih nihče ne bi mogel razložiti bolje od zgodovinarja, ki je svoje življenje posvetil srednjemu veku in se ga trudil očistiti mitov in zablod. Lani je pri Studii humanitatis izšla Le Goffova monografija Nastanek vic, v kateri na skoraj šeststo straneh pojasnjuje, zakaj je srednjeveški človek potreboval nov prostor med nebesi in peklom ter kako ga je dojemal, njegovo najbolj znano delo v slovenskem jeziku pa je verjetno Za drugačen srednji vek (1985, zbirka Zelena, Studia humanitatis, Založba Škuc in Znanstveni inštitut Filozofske fakultete).
Za začetek bralec izve, da je po Le Goffovem mnenju srednji vek trajal več kot 1000 let – od petega stoletja, ko je zadnjega rimskega cesarja nadomestil barbarski kralj Odoaker, pa do osemnajstega stoletja. Le Goff zavrne splošno sprejeto mnenje iz zgodovinskih učbenikov, da se srednji vek konča z renesanso in velikimi geografskimi odkritji, temveč zagovarja, da so šele napredek znanosti, uporaba novih strojev in francoska revolucija resnično prinesli novo obdobje in srednji vek zamenjali z novim. Ponovno poudari, da srednji vek ni bil mračno obdobje, kot si ga nekateri še danes predstavljajo, in da je bil v primerjavi z antiko na nekaterih področjih veliko bolj napreden in razvit. Seveda omeni tudi mračne plati: fevdalizem, inkvizicijo, revščino, lakoto, bolezni in strahove. Ne pozabi tudi na najmogočnejše junake otroške domišljije, na viteze (okrogle mize), na njihove dame, na sveti gral, na mogočne gradove in katedrale, ne izpusti pa tudi za otroško domišljijo nekoliko manj zanimivih trgovcev, menihov in meščanov ter mimogrede razbije enega izmed najtrdovratnejših mitov o srednjem veku – pokaže namreč, da ni bil statično obdobje, kjer bi bil kmet privezan na svoj fevd brez kakršne koli svobode, in opozori na velika preseljevanja srednjeveškega človeka, ki je iskal najboljši življenjski prostor. Misel, da je človek na zemlji le popotnik (homo viator), po Le Goffovem mnenju nikoli ni bila tako živa kot v srednjem veku.
Krasno delo nekoliko kazita prevod in pravopis, v katerem se najdejo napačno postavljene vejice, napačni izrazi in celo imena. V slovenščini denimo očetu Karla Velikega ne rečemo Pepin Kratki (kar bi bil dobesedni prevod iz francoščine – Pépin le Bref), ampak Pipin Mali, prav tako pa vitezi okrogle mize niso bili zadolženi, da najdejo sveti gral, saj je po SSKJ zadolžen le tisti, ki je dolžen vrniti dolg oziroma denar. Zanimiv je tudi stavek, kjer ob pojasnjevanju marijanskega čaščenja piše, da je Devica Marija v krščanski veri predstavljena kot brezmadežno spočeta, brez izvirnega greha, ki ga imajo sicer vsi moški in ženske. Res je, da se je v srednjem veku zaradi čaščenja Marije pojavila težnja, da bi tudi njo razglasili za brezmadežno spočeto, a Cerkev tega nikoli ni trdila, navsezadnje pa v Katekizmu piše le, da je bila Marija obsijana z božjo milostjo, ki jo je odrešila izvirnega greha, kar pa še ne pomeni, da je tudi njena mati Ana zanosila brez moškega. Četudi se zdi malo verjetno, da bi eden izmed največjih poznavalcev srednjega veka in srednjeveškega krščanstva uporabil napačen izraz (če je rojena brez izvirnega greha, še ne pomeni, da je spočeta brezmadežno), je možno, da ga je v razmišljanju o srednjeveškem čaščenju Marije zaneslo. Morda pa je mimogrede prišlo do površnega prevoda.
Res je, da otroci marsičesa ne opazijo, a napake žal ponotranjijo. In ko bodo svojemu učitelju (učiteljici) zgodovine pripovedovali o Pepinu Kratkem, jih bo on(a) ozmerjal(a) za površne, ne da bi pomislil(a) na to, kje bi se takšnega imena lahko naučili. Učitelji zgodovine redko prebirajo zgodovinske knjige – po končani fakulteti se njihov svet začne vrteti okoli potrjenih zgodovinskih učbenikov, časovnih linij, miselnih vzorcev ter letnic, ki jih bodo v testih morali znati zapisati njihovi učenci. Učitelji(ce) zgodovine največkrat svojim učencem zdrdrajo naučena poglavja iz učbenika, za Jacquesa Le Goffa, če sploh vedo zanj, pa jim ni mar. Prebrana knjiga O srednjem veku za otroška ušesa zato otrokom ne bo prinesla petice iz zgodovine, bodo pa razumeli vse tisto, česar se učitelji(ce) zgodovine nočejo dotakniti, da ne bi zašli(-e) na nepotreben teren. Mimogrede, Jacques Le Goff pozna zgodovino dovolj dobro, da je zgodovinsko knjigo za otroke napisal skorajda brez letnic – večina učiteljic zgodovine ne more brez letnic speljati niti ene same ure ali preveriti znanja učencev
(Objavljeno v Pogledih, št. 1/2, 12. januarja 2011.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
