Rekapitulacija
Tone Partljič: Hvala vam, bogovi, za te blodnje. Ljudje, kraji, dogodki v mojem življenju. Litera, Maribor 2010, 345 str., 30 €
16. 05. 2011
Vsake oči imajo svojega malarja, se glasi znana globokoumnost. Kako je z očmi malarja, ki izrisuje svoj avtoportret, ob tem pa še ljudi, kraje, dogodke v svojem življenju? Stoji pred ogledalom, a to ogledalo ne sme zakriti celote sveta, ki stoji za ogledalom. Če je malar predaleč od ogledala, ne vidi dobro svojega pomanjšanega jaza. Če stoji preblizu, mu veličina lastne podobe zakriva svet. Za pravo razdaljo torej gre, a točka pravega pogleda, v kateri se uspešno ujameta bližina in daljava, jaz in svet, ni zadeva arbitražnega (ne)sporazuma, kot ga določajo paragrafi nenapisane mednarodne poetike (avto)biografije, ampak individualnega pripovedovalskega talenta, njegovega stopanja iz sebe v svet in nazaj.
»Temelj in obenem rdeča nit Partljičevega avtobiografskega pripovedovanja je vsesplošna življenjska dobronamernost, prijazna naravnanost in razumevajoč, dopuščajoč in odpuščajoč posluh za vse človeško, prečloveško.«
V umetnosti avtobiografije seveda ne gre brez zgodovine prvoosebnega narcisizma – če je akter avtobiografije genij, to še kako gre, saj vsi radovedno prisluhnemo njegovim besedam, ko govori o korakih na svoji življenjski poti. Pa čeprav gre za trivialnosti in bizarnosti na kvadrat – ali ravno zato, kajpada. Prizemljenejša, skromnejša, manj vase zazrta avtorska eksistenca, ki se odloči za avtobiografijo, in Partljič brez dvoma sodi v to avtobiografsko podvrsto, pa svoje pisanje razume predvsem kot nekakšno spravno daritev na koncu prehojene poti: ko je včerajšnjih korakov v vsakem primeru več kot jutrišnjih. To se tudi spodobi za trenutek zrele resnice po divji kohabitaciji – ali, tudi to se dogaja, harmoničnem dvoglasju – jaza in sveta.
Kako je pri Partljiču s tem jazom in (njegovim) svetom? O dilemah in dvomih avtobiografskega podjetja se razgovori takoj na prvih – »metodoloških« – straneh svoje zajetne knjige. Partljič se bralcu, v svoji bolj ali manj simpatično prostodušni maniri, ki je stalnica njegovega (ne samo avtobiografskega) pisanja, obenem zaupa tudi na čisto svetovnonazorski ravni. Pisateljev credo, kot ga povzema zadnji odstavek uvoda v knjigo, se glasi takole:
»Rojevamo se, umiramo in izginjamo, a na srečo se prav takrat, ko se nekomu izteka kratko gostovanje na tem svetu, rojeva nekdo nov, ki bo živel ta svet od samega začetka. Koncev sveta je bilo napovedanih že nič koliko, apokalipse smo že doživeli in preživeli, in tudi obljube raja. Krščanstvo napoveduje raj za pridne in verujoče, Slovenci sploh mislimo, da živimo v raju pod Triglavom, ideologi komunizma pa so nam napovedovali proletarski raj na koncu dialektične preobrazbe sveta. Sam ne verjamem ne v zemeljske ne v nebeške rajske vizije in niti v napovedi o skorajšnjem koncu sveta. Dobro vem, da bo tudi po moji smrti svet kar lepo šibal naprej. Dokler se morda v vesolju ne zgodi kaj, česar pa niti pesimistični starci ne morejo slutiti. Ne, ob koncu mojega zadnjega diha ne bo vesoljnega pesimizma. Zatrdno upam. Zato se odpravimo na to pot, pojdimo gledat z očesom spomina!«
Iz teh pomenljivih vrstic ni težko izluščiti nekaj poudarkov, ki so presojevalno orodje Partljičevega »življenjske filozofije«, njegove vere v lastno optimistično nevero. Nekaj jih je kozmoloških, v smislu dialektike človeka, misli in sveta. Človek živi, umira in se rojeva. Ker ne verjame v odrešitev, se ne boji tudi večne sodbe. Konec sveta je samo konec njegovega sveta. To ni posebna katastrofa, saj, lakonično rečeno, ni ne prvi ne zadnji. Predvsem pa: tako kot njegova preteklost, tisto nepovratno, živi v njegovem spominu in, ko je ubesedena, v njegovih spominih, tako bo on sam živel v spominu drugih, ne nazadnje ob pomoči svoje avtobiografije.
Iz takšne – skeptično-zdravorazumske – perspektive življenje ne more biti metafizična epopeja, temveč totaliteta dogodkov med rojstvom in smrtjo. Lahko bi bilo drugače, se da pomodrovati za nazaj, a tako pač je. Sila avtobiografovega spomina pa nosi s sabo pozitiven naboj: ko se nekdanje peripetije, stiske, bolečine in radosti spletejo v zgodbo življenja, ki zase ve, da je enkratna in – ravno zato – neponovljiva. Recimo, da je to temelj in obenem rdeča nit Partljičevega avtobiografskega pripovedovanja. Sem sodijo še vsesplošna življenjska dobronamernost, prijazna naravnanost in razumevajoč, dopuščajoč in odpuščajoč posluh za vse človeško, prečloveško. A bolj kot deklarativni humanizem, ki bi glasno opozarjal nase in užival v tem samozadovoljstvu, je to pri Partljiču nekakšna naravna drža – vsaj kakor jo lahko razberemo iz zgodbe življenja, popisane na njegovih avtobiografsko-pričevanjskih straneh.
Partljičeva zgodba se, kajpada, začne čisto na začetku. Pri prvih, ne popolnoma gotovih, nedoločnih spominskih drobcih na zgodnja otroška leta, sčasoma trdnejših, jasnejših in pozneje podprtih s spomini in pripovedmi najbližjih ter z dokumentarnim gradivom: o tem, kako je »zares« bilo. To so poglavja o dečku iz Pesnice, dramatičnih vojnih letih njegovega očeta in vrnitvi domov, odraščanju, šolah od osnovne do učiteljišča, pa o branju, prijateljstvih, prvih ljubeznih itn. Prvi del spominov Partljič sklene z letom 1960, ko konča učiteljišče. Sledijo leta učiteljevanja v Brezovcu, Ribnici na Pohorju, v Vuzenici in na Sladkem vrhu, vmes je pri vojakih, študira na Pedagoški akademiji, intenzivno se posveča kulturnemu delovanju, doletijo ga (kratki in neprostovoljni) stiki z državnovarnostnimi organi itn. Vse to popisuje spretno in plastično, nemalokrat, zlasti ko gre za tisto, kar se mu je najbolj vtisnilo v spomin in srce, že kar prozaistično, podprto tudi z anekdotično-humorističnimi vložki (bodisi na lasten bodisi na tuj račun). Ob vsem tem se, na drugi ravni in nekako nehote, pred bralcem izrisuje sociološko-kulturološko poučna podoba razmer v socialistični Sloveniji povojnih desetletij, šolskega in kulturnega aparata na podeželju in v Mariboru, partijske kulturne (in kadrovske) politike ter, ne nazadnje, življenjskih možnosti in preizkušenj, ki so stale pred mladim »vaškim učiteljem« in kulturnim delavcem – toliko bolj, če bi ta rad v življenju počel tudi še kaj drugega, recimo da intelektualno zahtevnejšega, a mora najprej domovini vrniti tisto, kar je ta vložila vanj oziroma v njegovo šolanje.
Tretje obdobje se začne z letom 1971, ki pomeni slovo od učiteljevanja (pa tudi od ljubiteljske kulture): Partljič namreč postane dramaturg v (mariborski) Drami, kmalu se vzpostavi krog tako imenovane literarne peterice, ki je pomembna točka Partljičeve pisateljske iniciacije in ki ji skoz spomine posveča obilo prijaznih strani. Omenjeno peterico (ob Partljiču so jo sestavljali Andrej Brvar, France Forstnerič, Drago Jančar in Marijan Kramberger) je kmalu doletela tudi udbovska preiskava in nato Jančarjev zapor zaradi »sovražne propagande«, ki naj bi stvari v Mariboru in še kje – v opomin drugim – postavil na svoje mesto. Pomembna epizoda iz tega obdobja je – na čisto osebni ravni – tudi avtorjev padec v alkoholizem in nato uspešno zdravljenje, vse to popisuje brez dlake na jeziku in tako detabuizira eno izmed tem, o kateri neradi govorijo tudi najbolj trezni akterji slovenske literarne srenje.
Sedemdeseta – na ideološko-politični ravni svinčena – leta so po drugi strani tudi obdobje prvih Partljičevih literarnih uspehov, predvsem komedij, seveda, s katerimi je nagovoril najširše občinstvo in postal tako rekoč ljudski pisatelj. A vprašanju lastnega pisateljevanja, njegove genealogije in ustvarjalnih dilem ob (po večini popularnih) žanrih, v katerih se je pisateljsko naselil, se v spominih posveča razmeroma malo. Večjo pozornost odmerja prepletanju javnega in zasebnega, srečanjem in razhajanjem, pozneje vodenju Društva slovenskih pisateljev sredi osemdesetih let, podrobnostim mariborskega gledališča, dogajanju na odru in za njim (teater brez notranje teatraličnosti, pa naj gre za vodenje ali za zasedbo vlog, pač ni mogoč). Leta 1987 je kot umetniški vodja prestopil v Mestno gledališče ljubljansko, nato v ljubljansko Dramo (1990–1992), za kratek čas na podpredsedniško mesto mariborskega Izvršnega sveta, leta 1993, potem ko je bil na parlamentarnih volitvah izvoljen za poslanca, pa se je za dobro desetletje zapisal profesionalni politiki.
Te strani so popisane manj sočno, tudi manj zagreto kot tiste, posvečene zgodnejšim – nedolžnejšim? – letom. Vmes se razživi ob nekaterih (bodisi veselih bodisi žalostnih) dogodkih, povezanih z usodo njegovih najbližjih, tudi kužka Miška, nasploh ob družinskem in prijateljskem življenju, ob ribolovu itn. Partljičev politični angažma, kot se da o njem poučiti izpod njegovega peresa, ne priča o kakšni posebni strasti, ampak bolj o politiki kot – resda izvoljeni – poslanski službi. To očitno ni bilo desetletje izpolnjenosti, ampak rahlega nelagodja ob siceršnjem ugodju večkrat izvoljenega predstavnika ljudstva – tistega ljudstva, kateremu je posvečal večino svojih proznih in dramskih strani; kot da pisatelj ne bi bil čisto s srcem pri stvari politike nasploh in svoje liberalnodemokratične stranke posebej. Tu je najbrž pri delu tisto osnovno, elementarno nezaupanje do velike (in male) politike ter njene retorike, o tem nezaupanju med drugim govori najbolj znano Partljičevo delo, komedija (in nato film) Moj ata, socialistični kulak. Nič manj pa tudi poznejše politične humoreske, s katerimi je komentiral dogajanje ob slovenskem osamosvajanju in po njem.
Nezaupanje do politike gre pač z roko v roki z ljubeznijo do elementarne naturnosti in tako imenovanega malega človeka, ki je ena stalnic Partljičevega opusa. Zakaj je ta opus takšen, kot je, in zakaj drugačen biti ne more – o vsem tem od prve pa do zadnje strani nepretenciozno, (samo)kritično in zvečine v zavetju zdravega razuma kot merila svojega pogleda nase in na druge pripoveduje knjiga Hvala vam, bogovi, za te blodnje.
V tem – spravnem – kontekstu bi morali razumeti tudi tole jedrnato observacijo, zapisano proti koncu Partljičeve avtobiografije: »Rekapitulacija mojega premoženja: Ljubezni. Družina. Knjige. Prijatelji. Gledališče. In ribolov na morju pod svodom zvezd!«
Pogledi, št. 10, 11. maj 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
