Sebični gen Adama Smitha
Adam Smith: Bogastvo narodov. Prevod: Bogdan Gradišnik. Spremna beseda: Bernard Brščič. Studia humanitatis, 2010, 25 €
08. 09. 2010
Napisal je veliko, a je znan pravzaprav samo po enem delu. V njem je pet knjig in veliko misli, vendar je slaven, bolje rečeno razvpit, po eni sami. Po tisti, ki jo v tem najbolj znanem delu omeni enkrat samkrat, v drugem poglavju četrte knjige.
Nanj – in na to misel – se je sklicevalo veliko ljudi, nič manj jo je tudi kritiziralo. On sam jo je verjetno mislil veliko širše kot vsi, ki so ga brali – in še zlasti od vseh, ki ga niso – gotovo pa iz nje ni imel namena delati ideologije. Tisti, ki so se nanj sklicevali ali ga kritizirali, pa so jo skoraj brez izjeme zoževali na nekakšno doktrino. Tako je »zaslužen« za razvoj (ter menda že kar zgodovinsko in »dokončno« zmago) kapitalizma in hkrati »odgovoren« za socialne krivice, ki ga spremljajo, brez njega v predprejšnjem stoletju ne bi bilo niti manchestrskih prototipov sodobnih azijskih sweatshopov in Velike depresije v prvi polovici prejšnjega stoletja niti globalizacije zadnjega četrt stoletja in finančne krize pred dvema letoma. Kot da, mrtev že 220 let, z nevidno roko ureja svet.
Brati Adama Smitha se izkaže za naporno opravilo. Ja, knjiga je debela, a ne gre za to. Težave povzroča vsa tista navlaka, ki se na njej nabira že dve stoletji. Se to sploh splača brati? Je to v teh časih politično korektno in primerno brati? So v njej morda instantni odgovori ali instantna izhodišča za današnjo rabo? Je to sploh branje za nekoga, ki ni ekonomist? Za nekoga, ki ni (ekonomski) liberalec? (Kaj to sploh pomeni?) Za nekoga, ki misli, da je politični liberalec, a se hkrati zavzema za socialno (bolj) pravično družbo? (Kaj to sploh pomeni?) Navsezadnje: Kako brati Smitha v družbi, ki je ustavno zavezana socialni državi in kjer ti razmišljanje o tem, da bi ljudje morali več storiti zase sami in manj pričakovati od države, država pa bi morala misliti več na to, kako naj čim bolj izenači startne možnosti in manj na to, kako bo pravično delila, prinese oznako (neo)liberalca, diskvalifikacijsko ideološko-politično psovko, enakovredno tisti »komunajzar«?
Brati Bogastvo narodov je zabavno. Ker bereš in bereš in ne prideš do ničesar, kar bi potrdilo predstave, ki jih imaš o knjigi in »doktrini« njenega pisca. Ker Smith, kot je že ugotovil Miha Mazzini, ni videti zadrti »prostotržnik«, za kakršnega so ga z družnimi močmi instrumentalizirali njegovi občudovalci/»učenci« in kritiki/nasprotniki, ampak se zaveda neenakosti in nepravičnosti, ki jih povzroča trg. Ker Smith, kot je v članku za New Statesman letos spomladi zapisal dvoma v nadnaravne moči trga najbrž oproščeni nobelovec za ekonomijo Amartya Sen, nikoli ni uporabil pojma kapitalizem in ker je bil prepričan, da je »dobro delujoče tržno gospodarstvo potrebno, nikakor pa zadostno«. Ker Bogastvo narodov zavrača posege mimo trga, ne pa tudi posegov (države), ki ob upoštevanju trga poskušajo urejati tiste pomembne zadeve, ki jih trg ne more. Ker Bogastvo narodov misli svet, kot v knjigi Ekonomski liberalizem piše Pierre Rosanvallon, kot nered, ki se nekako biološko (darvinistično?) »samoureja«. Ker Smith ne pravi, da je pohlep dober, še tega ne, da je nujen, ampak zgolj, da ljudje kot posamezniki ravnajo v skladu z lastnim interesom, zadovoljevanje tega pa koristi tudi drugim, a vendarle nima vselej samo »pozitivnih« družbenih učinkov. Ker pa v Bogastvu nikjer ni govora o naravnih (ali) ekonomskih zakonih, Smithov liberalizem ni absoluten/dogmatičen in tudi utvar o tem, da trg zagotavlja popolno (politično) svobodo in (socialno) pravičnost nima.
Brati Smithovo Bogastvo je poučno. Med drugim zato, ker so v njem cela poglavja podrobnih opisov meničnih operacij, s katerimi se ustvarja navidezno bogastvo (za Smitha pa je navidezen tako in tako vsak dobiček, ki ni ustvarjen s proizvodnjo), v njem je podjetništvo povezano z etiko, blaginja pa z varčevanjem (navsezadnje je bil Škot). Ker potemtakem ničvrednih derivatov, s katerimi so banke do leta 2008 napihovale balon igralniškega kapitalizma, špekulacij na blagovnih borzah, menedžerskih ekscesnih nagrad ali kitajske rasti na podlagi mezdnega dumpinga, nobenega »podivjanega kapitalizma« in odsotnosti (državne) regulacije trga s Smithom ni mogoče utemeljiti. Prav tako ne slovenske »tajkunizacije«. Zato tudi kritike slednje, mimogrede, ni mogoče utemeljiti s kritiko nobenega (neo)liberalizma, najsi bo ta skušnjava (politično) še tako vabljiva in ideološko konjunkturna in čeprav se zdi, da je mogoče iz vsakega stavka o konkurenčnosti in tekmovalnosti, iz vsakega razmišljanja o manj togem trgu delovne sile ali poznejšem upokojevanju ali nižjih davkih ali privatizaciji ali visokošolskih šolninah narediti nesocialno, potemtakem (neo)liberalistično zaroto, ko »vendar vidimo, kam je zašel svet zaradi globalizacije, deregulacije in liberalizacije«.
Brati Bogastvo narodov Adama Smitha pomeni nič več in nič manj kot misliti svet v protislovjih, ki jih proizvaja človeška sebičnost. Ta, različni interes torej, ja, nevidna roka (Sebični gen Richarda Dawkinsa), je iz knjige tudi naredila tisto, kar ni. In prav zato jo je treba – naporno, zabavno in poučno knjigo – ne le brati, ampak tudi misliti.
Pogledi, september 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
