Civilna družba - ali jo imamo?
Nezasedena vloga državljana
27. 01. 2011
Civilne družbe »na splošno« se kot nekakšne anti-politike, torej neposrednega državljanskega urejanja javnih zadev proti volji strankarsko posredovane politike, drži sloves nujnega korektiva, pospeševalca demokratičnega razvoja oziroma zaviralca »prirojenih« odtujevalnih, če ne kar avtoritarnih/totalitarnih teženj organiziranega političnega razreda in/ali kapitala. Civilna družba je tako menda tista, ki se zavzema za takšen razvoj družbe, ki gre v prid večine, če ne že vseh državljanov, ki imajo interes za ureditev določene javne zadeve, pa tudi takšna, ki pri urejanju javnih zadev opozarja na praviloma prezrte družbene manjšine.
»Namesto o nezasedenem prostoru civilne družbe bi sam raje govoril o nezasedeni vlogi državljana. In zato, če je, drugače in prosto po rimljanskem reku povzeto, blaginja države odvisna od morale njenih državljanov, Sloveniji ne kaže dobro.«
V prid večine, če že ne vseh državljanov, ki živijo v »dosegu« trboveljske cementarne, je tako brez dvoma, da poskuša civilna družba od države in njenih organov doseči, da bo zrak neoporečen. Vsem gospodinjstvom je prav tako bilo v prid, da je civilna družba distributerje električne energije namesto državnih organov prisilila k spoštovanju odločbe urada za varstvo konkurence. In vsi državljani smo imeli nekaj od tega, da je civilna družba organizirala akcijo Očistimo Slovenijo, pomagala dopolniti kataster odlagališč ter državne in lokalne oblasti prepričala za sodelovanje.
Pa bodo vsi državljani oziroma občani imeli korist tudi od razdelitve koprske občine, kakor jo je predlagala Civilna iniciativa Ankaran? Ali pa je morda večini do ohranitve enotne koprske občine, za katero se je zavzemala civilna pobuda Tujega nočemo, svojega ne damo? Je politika, ki je uslišala zahteve civilne družbe po izenačenju vseh družinskih oblik, ravnala v prid večine ali vseh državljanov ali zgolj manjšine, ki ji v imenu prevladujoče oblike družine nasprotuje (prav tako) civilna družba? In katera civilna družba je (bolj) mislila na korist državljanov: tista, ki je nasprotovala arbitražnemu sporazumu s Hrvaško in pozivala na referendumski ne, ali tista, ki ga je podpirala?
Preden bi kdo ugovarjal, da so primeri civilnodružbenih pobud iz prejšnjega odstavka izrazito politični, tudi že ideološki in etični (in preden bi se dalo na to odgovoriti, da je civilna družba, ki hoče urejati javne zadeve tako in tako po naravi politična), je mogoče zadevo – in ne da bi Forum 21 ali Zbor za republiko sploh bila omenjena – še malce zaplesti. Če so sindikati ena najstarejših modernih oblik civilne družbe (pač delavstva v boju s kapitalom in državo za socialne in delovnopravne pravice), ali je njihova referendumska pobuda proti pokojninski reformi res v prid socialno najšibkejšim in najbolj izpostavljenim slojem ali bi prav nasprotno tem slojem zavrnitev sprememb zakona najbolj škodovala? In kam pravzaprav spadajo druge stanovske organizacije, zdravniška in odvetniška zbornica recimo? Menedžersko združenje? Ali, da ne pozabimo tistih, ki jim pravijo četrta veja oblasti, torej novinarjev in njihovega društva oziroma združenja? So cehovske organizacije nekaj izključno strokovnega ali so (kot takšne tudi) civilnodružbene »organizacije«?
Ne da bi imel tukaj namen (na novo) opredeljevati pojem civilne družbe, si drznem postaviti tezo, da v slovenski kolektivni zavesti prevladuje »romantična« podoba civilne družbe iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Iz predosamosvojitvenih časov potemtakem, za katere velja, da so jih zaznamovala nova družbena gibanja, najbolj na kratko rečeno od punka do Nove revije, ki so kot »civilna družba« partijsko obvladovano politiko in državo nekako prisilila, da je »sestopila z oblasti«, in jo nato po volitvah izročila – civilni družbi. Ker in ko je ta tako postala Politika, še danes slišimo od priložnostnih govornikov, je »prostor« civilne družbe ostal nezaseden, zaradi česar se je strankarska politika še toliko hitreje in toliko temeljiteje povampirila. Občasno kdo k temu še doda, da »prava« civilna družba v Sloveniji tako in tako ne more vznikniti: bodisi zato, ker se je Politika ugnezdila povsod, bodisi zato, ker ta »formo« civilne družbe učinkovito zlorablja za lastne cilje, bodisi zato, ker je ni avtohtone državljanske pobude, ki je Politika prej ali slej ne bi uspešno »posvojila« oziroma »odtujila«.
Videti je, kot da se sam pojem civilna družba (enako civil society ali zivilgesellschaft) na tej točki simptomatično izkaže kot neposrečen, saj izraža civilnost državljanov, ki sestavljajo (zahodno liberalno) družbo nasproti strumnosti (ustavno uokvirjene) strankarske politike, vendar spregleduje državljana kot posameznika. Civilna družba so tako praviloma »oni drugi«, kar posameznega državljana odvezuje odgovornosti tako za razpravo z njimi in mu pušča kvečjemu možnost, da se strinja ali ne. Nič manj usodno za (civilno) družbo pa ni, da posamezni državljan zato najraje izbere molk kot vsestransko najbolj varno obliko državljanskega angažmaja tudi takrat, ko gre za javne zadeve, ki so najprej stvar »notranje«, strokovne oziroma stanovske etike.
Namesto o nezasedenem prostoru civilne družbe bi sam zato raje govoril o nezasedeni vlogi državljana. In zato, če je, drugače in prosto po rimljanskem reku povzeto, blaginja države odvisna od morale njenih državljanov, Sloveniji ne kaže dobro. »Funkcija« državljana v političnem smislu je za večino očitno še vedno ločena od »vsakodnevnih funkcij« (predvsem poklicnih, a tudi socialnih in drugih) državljana. Da bi bilo treba dvigniti glas proti predsednici zbornice, ki je tolikokrat in tako očitno našla neprimerne besede za užaloščene starše, se, recimo, zdi zdravnikom nepotrebno. Mogoče je sicer verjeti, da se večina z ravnanjem predsednice stanovskega združenja ne strinja, a ne dovolj, da bi v tem videli etičen problem, kaj šele družbenega. Civilnodružbenega. In političnega.
Pa zdravniki niso nič posebnega. Tudi menedžerji imajo svoj kodeks očitno predvsem zato, ker se to spodobi, javno pa znajo skoraj izključno povedati samo to, da bi bilo nepravično in celo škodljivo ves ceh soditi po nekaj črnih ovcah. Res je, razrešili so predsednika svojega združenja, a kakšne kritične refleksije njegovih potez ali ravnanja katerega drugega kolega od »belih« menedžerskih ovc še nismo dočakali. Tudi notarji in odvetniki imajo onečedenje lastnega gnezda očitno za večji prekršek od katere koli zlorabe zaupanja v razmerju z varovanci, univerzitetni profesorji pa veselo, praviloma pa ne brezplačno, razlagajo zakone, pri pisanju katerih so sodelovali, in molčijo o študijah z ali brez narekovajev, ki jih pišejo za javne in zasebne naročnike. Čeprav je konflikt interesov na tako malem prostoru, kakršen je Slovenija, v takšnih primerih skoraj neizogiben.
Če se bo izkazalo, piše profesor Veljko Rus v svoji knjigi Tretja pot med antikapitalizmom in postsocializom (Založba Sophia, 2009), »da je civilna družba le molčeča večina potrošniško usmerjenega prebivalstva«, si ob razkrajanju razredov v sloje in tehnološko povzročenem povečevanju razlik med posameznimi skupinami prebivalstva težko predstavljamo, »da bo sedanjo politično pasivnost molčeče večine nadomestila množica emancipiranih in samoorganiziranih državljanov«. Enega od pomembnih možnih dejavnikov krepitve civilne družbe pa vidi Rus prav v posameznih poklicih in strokovnih organizacijah »intelektualnih delavcev«, kajti ti so za politiko (in kapital) številčno in strateško vse bolj pomembni, saj pač razpolagajo s skoraj (že) tako pomembnim virom kot je kapital – znanjem. Ta »razred« naj bi z uveljavljanjem svojih eksistenčnih potreb in na podlagi profesionalne etike zdravilno vplival tudi na celotno družbo, vez med profesionalno avtonomijo in profesionalno odgovornostjo pa je po profesorju Rusu tudi »najmočnejše jamstvo za to, da se sodobne liberalne in decentralizirane družbe ne sprevržejo v kaotične in anarhične tvorbe«.
Morda je to malce pretirano pričakovanje, a gotovo se zdi, da slovenski »intelektualni delavci« doslej niso bili, naj izzivalno posplošim, na ravni te »zgodovinske naloge«, ampak so v marsičem prispevali k vsemu, kar »nam« danes ni všeč in za kar v glavnem dolžimo Politiko: odsotnosti vladavine prava, razpadu vrednostnega sistema, neuveljavitvi meritokratskih meril družbene promocije in socialnega napredovanja ... To seveda ni niti malo zagovor Politike, ampak kritika nenavadnega pričakovanja, da bo ta »boljša«, hm, bolj civilna od nas, ki nočemo ali ne znamo biti državljani.
(Objavljeno v Pogledih, št. 3, 26. januarja 2011.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
