Sladkost svobode
Po izdaji romana Življenja Henryja Brularda je založba tako poskrbela tudi za prevod nenavadnega in v marsikaterem pogledu presenetljivo naprednega romana Medenka (Lamiel; na tem mestu moramo vsekakor opozoriti na iskriv, žlahten prevod Jaroslava Skrušnýja, ki v slovenščini ohranja vse tiste odlike Stendhalovega jezika – ironijo, subtilen humor, rahle podtone cinizma –, zaradi katerih je francoski pisec eden najbolj priljubljenih avtorjev literarnega kanona).
Kako mamljivo je dejstvo, da na plano prihajajo Stendhalova do zdaj malo znana, nedokončana dela? Za bralca vsekakor predstavljajo svojevrsten, a zelo prijeten izziv: konec ostaja odprt, razplet je prepuščen (ne glede na to, da je Stendhal za seboj pustil veliko beležnic, iz katerih so nekateri zagnani strokovnjaki poskušali izluščiti hipotetičen zaključek zgodbe, čeprav so njihove špekulacije vredne prav toliko kot ugibanje in domišljijski utrinki slehernega bralca) osebni intuiciji posameznika, ki se znajde pred koncem zgodbe ravno na mestu, kjer si je morda obetal razburljiv zasuk v pripovednem toku. Tistemu, ki je to igro pripravljen sprejeti, nedokončano delo vselej ponuja dvojni užitek: zadovoljstvo ob prebranem in ugodje ob lastni invenciji, svoji različici nadaljevanja zgodbe. Treba je priznati, da je tovrstna literatura lahko do neke mere tudi frustrirajoča, a tokratna izdaja Medenke se za morebitno nelagodje in občutek neizpolnjenosti oddolži z izčrpnim dodatkom v obliki Stendhalovih dnevnikov, osnutkov in zabeležk, ki so iztočnica za dodatna ugibanja o tem, kakšno usodo je namenil svoji junakinji.
In eponimna junakinja je res nekaj prav posebnega. Medenkino ime namiguje na sladkobo, ocvetličenost, na zlato razkošje medu in domačnost medenjaka. A kdor bi o dekletovem značaju sklepal zgolj iz imena, bi se močno uštel (tako kot to storijo številni moški liki, ki ji v zgodbi prekrižajo pot): Medenkina narava je zmuzljiva in paradoksalna, a nikoli krhka ali nestabilna. Za vsakogar, ki se kolikor toliko zanima za romanopisje 19. stoletja, za čas, ko je bilo splošno sprejeto prepričanje, da je ženska nesposobna preživeti brez varnega okrilja moškega, je glavna junakinja tega romana osupljiva kreacija: da bi njeno enkratnost resnično cenili, moramo pomisliti na podobe ženske v delih Stendhalovih sodobnikov. Idealen ženski lik v njih je ranljiv, čustven in brezupno intuitiven. Glavni motiv, ki žensko vodi v življenju in na podestu katerega se odigrava njena usoda, je ljubezen (celo dominantna Matilda iz romana Rdeče in črno je prav stereotipno muhava, predvsem pa jo použiva goreča erotična strast). Svoji čustvenosti in posledični nezanesljivosti navkljub pa naj bi bila ženska brez spolnega nagona – edini (bolj duhovni kot telesni) užitek naj bi občutila v popolnem predajanju volji moškega. Medenka predstavlja šokanten antagonizem temu eteričnemu, preobčutljivemu, iracionalnemu bitju: na njej ni nič damskega, nič stereotipno ženstvenega, romantična ljubezen ji ne pomeni prav nič. Kar jo žene, je neprestano hlepenje po spoznavanju novega, radovednost, sladostrastno negovanje mehanizmov manipulacije, s katerimi druge zvabi v služenje svojim lastnim namenom, predvsem pa želja po neomejeni, neskaljeni SVOBODI. Medenka pobegne iz vseh kletk, ki jo skušajo ujeti na njeni poti. Zdi se, da je dogodivščina njen glavni smoter in v zahtevi po vedno novem ostaja neomajna – svoji lepoti in ženstveni privlačnosti navkljub v popolnosti pooseblja tisto, čemur zelo pavšalno pravimo »moški princip«.
Ta intrigantna, pozornosti vredna oseba lahko v povezavi z nedokončanostjo romana za bralca pomeni njegovo lastno avanturo, njegovo lastno izpolnitev želja po neskončni svobodi, po možganih, ki grejo na pašo, po begu od kalupa, v katerega nas skuša stlačiti življenje. Medenka je tako po vsebinski kot formalni zasnovi pripoved o svobodni izbiri in razpustitvi duha – o razmisleku zunaj modelov, ki nam jih vsiljuje vsakdanjik. Je povabilo na intelektualno pustolovščino, na skok v vodo, v svet neskončnega in nikoli dorečenega.
Pogledi, let. 4, št. 9, 8. maj 2013