Sprava po afriško
John Carlin: Nepremagljiv. Produkcijska hiša (Ph) RED, Zbirka Republika izbire, Bled 2010, 335 str., 27 €
14. 07. 2010
Britanski novinar John Carlin je v Južni Afriki doživel zgodovino in se spoprijateljil z enim največjih mož, ki so jo ustvarjali. Od blizu je spremljal hojo po robu državljanske vojne, ki jo je preprečila le politična – in osebna – modrost Nelsona Mandele. Carlin je čutil, da se mora velikemu človeku nekako odolžiti. S knjigo Nepremagljiv (Invictus), ki je pred vdorom hoolywoodskih filmskih producentov nosila precej bolj neposreden naslov (Pre)igrati sovražnika (Playing the Enemy), je to tudi storil. S prepletanjem vrhunskega literarnega časnikarstva in zgodovinopisja je Carlin, nekdanji južnoafriški dopisnik londonskega Independenta in sodelavec španskega El Paisa, zabeležil ključen trenutek južnoafriške zgodovine, ki ga je Clint Eastwood v filmski verziji – nominacija za oskarja – iz politične drame spremenil v osebno in športno zgodbo, ki je polpreteklo zgodovino Južnoafriške republike približala tudi najbolj »neizobraženemu« občinstvu.
Nepremagljiv je v knjižni obliki zapis časa, ki podrobno dokumentira Mandelov boj z belskimi rablji, lastnimi demoni ter pričakovanji zatiranega ljudstva, ki ga je že davno tega izbralo ne le za svojega večnega voditelja, ampak tudi za boga v človeški obliki. Nepremagljiv je, kot se za vrhunski časnikarski in literarni izdelek spodobi, tudi neprizanesljiva študija človeške nravi, ki odgovorov ne išče v iluziji, temveč v dejstvih, to pa je tudi največja primerjalna prednost Carlinovega knjižnega izdelka pred Eastwoodovim filmskim, ki je knjižno analizo nadvse selektivno prevedel v filmsko ilustracijo.
Pred dvajsetimi leti ob pol petih zjutraj je Nelson Mandela zadnjič vstal iz zaporniške postelje, v kateri se je ob isti uri prebujal 27 let. Kolikor se le da natančno je postlal zaporniško posteljo – s to navado je po izpustitvi na prostost jezil sobarice v hotelih po vsem svetu – in se z nekdanjo ženo Winnie, ki je zaradi pomembnega obiska pri frizerju zamujala (tudi) na zgodovinski dan, to je Mandelo pošteno ujezilo, iz zapora Victor Verster pri Cape Townu odpravil svobodi naproti. Dolgo pričakovani dan, eden najpomembnejših v sodobni afriški zgodovini, je bil politična in družbena prelomnica, ki je štiri leta pozneje, leta 1994, razgradila apartheid, sistem popolne rasne prevlade, s katerim so belopolti Južnoafričani – Buri – vladali dolga štiri desetletja. Republika Južna Afrika se je leta 1994 na podlagi prvih demokratičnih volitev, na katerih je z veliko večino zmagal Mandelov nekoč revolucionarni Afriški nacionalni kongres (ANC), Mandela pa je postal predsednik države, začela razvijati v moderno demokracijo, spopadi pa so utihnili. Belska manjšina, ki je obvladovala celotno gospodarstvo, si je oddahnila, ko je spoznala, da se je Nelson Mandela pod vplivom svojega neoliberalnega namestnika in poznejšega naslednika Taba Mbekija odpovedal komunističnim idejam in državo odprl globalnemu kapitalu ter belcem tako omogočil nadaljevanje gospodarske vladavine.
Nelson Mandela je po izpustitvi iz zapora v svoji misiji združevanja temnopoltih žrtev in belopoltih rabljev za eno izmed glavnih orožij pri gradnji »mavričnega naroda« izbral tradicionalno belski šport – ragbi. Šport, ki je v očeh in srcih dolga desetletja zatiranega temnopoltega prebivalstva pomenil morda najmočnejši simbol apartheida – afriške … afrikanerske verzije nacizma. Po dolgoletni mednarodni osamitvi južnoafriške ragbijevske reprezentance, znamenitih Springboksov (antilop), je Mandela po prihodu na svobodo storil vse, da se je ena najboljših svetovnih reprezentanc lahko čim prej vrnila na mednarodno areno, Južnoafriški republiki pa je Mednarodna ragbijevska zveza dodelila organizacijo svetovnega prvenstva leta 1995 – prvega velikega športnega dogodka v državi po koncu belske prevlade.
Mandela je dobro vedel, kaj počne: njegova domovina je bila na robu državljanske vojne, v getih so divjali nemiri, belska desnica je ob pomoči generalov in obveščevalnih služb pripravljala državni udar. Veliki mož se je zavedal, da mora storiti vse, da ulice Cape Towna, Johannesburga, Durbana in Port Elizabetha ne bodo postale rečna korita krvi. Belce je nekako moral prepričati, da mu lahko zaupajo. Prevedeno: jasno jim je moral dati vedeti, da bodo lahko sodelovali pri gradnji nove, demokratične in pravične Južnoafriške republike in da bodo nekateri njihovi privilegiji še naprej nedotakljivi. Pogajali so se zapriseženi sovražniki. Dišalo je po eksploziji nasilja. »Madiba« je hodil po robu in vlekel poteze, ki so, bolj kot sovražnike, jezile njegove lastne, dolga leta tlačene in ponižane ljudi, ki so si veliko bolj kot sprave – čustveno in zgodovinsko razumljivo – želeli maščevanja.
A Mandela je preplezal preveč gora, da bi se ustavil na enem samem vrhu: vedel je, da odloča o vojni in miru. O življenju in smrti. Ragbi, grobo, brezkompromisno, do obisti moško in robustnim Afrikanerjem na kožo pisano igro, je izbral za svoje najmočnejše orožje v spravi z belopolto manjšino. O športu, o katerem še nekaj let pred izpustitvijo iz zapora preprosto ni imel pojma – šport temnopoltih Južnoafričanov je bil, je in bo ostal nogomet –, se je hitro naučil ravno toliko, da se je ozavedel njegovega velikega političnega kapitala. Springbokse je posvojil, se povezal s predanimi belskimi rasisti, ki so sestavljali jedro moštva, in jim pred petnajstimi leti z le zanj značilnimi motivacijskimi vložki pomagal k senzacionalni osvojitvi naslova svetovnih ragbijevskih prvakov – na domačem terenu. Pohod nefavoriziranih Springboksov na svetovni vrh je belski šport približal temnopolti večini, ki je do tedaj vedno – brez izjeme – navijala za nasprotnike južnoafriškega moštva. Po drugi strani je neomajna Mandelova podpora omehčala trde Bure, katerih militantna in docela rasistična miselnost se je ustavila v bitki za Krvavo reko pred več kot stotimi leti. Da so čudeži možni – tako športni kot politični –, je dokazal epski finale svetovnega ragbijevskega prvenstva leta 1995 na znamenitem Ellis Parku v Johannesburgu.
Le leto dni po uradnem koncu apartheida in prvih demokratičnih volitvah, na katerih je z veliko večino slavil Afriški nacionalni kongres (ANC), Nelson Mandela pa je postal prvi predsednik svobodne Južnoafriške republike, so med finalom na stadionu vihrale nove južnoafriške zastave, Springboksi so, kot je po tekmi dejal njihov legendarni kapetan François Pienaar, imeli podporo 43 milijonov Južnoafričanov in ne le 68.000, kolikor jih je bilo na stadionu. Pred začetkom mitske tekme – morda najbolj političnega dejanja v zgodovini športa – so južnoafriški reprezentanti (med njimi le en nebelec Chester Williams) družno zapeli tako bursko himno Die Stem, dolgoletni »soundtrack« apartheida, kot temnopolto himno Nkosi Sikelele, dolgoletni »soundtrack« osvobodilnega boja Mandelovega Afriškega nacionalnega kongresa. Enako strastno se je navijalo tako v črnskih pivnicah shabeenih kot v bogatih belskih predmestjih, kjer so tedaj sicer že rasle visoke elektrificirane zaščitne ograje, ki so rasni boj prevedle v razrednega: boj tistih, ki imajo preveč – proti tistim, ki nimajo ničesar.
Springboksi so na Ellis Parku po podaljških ugnali nepremagljivo moštvo Nove Zelandije, znamenite »All Blacks«, zadnjih dvajset let z naskokom najboljše ragbijevsko moštvo na svetu, v katerem je blestel Jonah Lumu, eden najboljših igralcev ragbija vseh časov. Slogan prvenstva Eno moštvo, ena država je združil nezdružljivo. Očetu čudeža in novega, mavričnega naroda Nelsonu Mandeli pa se je le veselo smejalo. Vedel je, da je dosanjal svoje sanje. Da je prišel blizu konca svoje poti. Na stadionu, polnem nekdanjih trdovratnih rasistov, je odmevalo: »Nelson, Nelson, Nelson!« John Carlin, ki pravi, da je Mandela na finalni tekmi spoznal, da se je celotno življenje pripravljal natanko za ta trenutek, je zapisal: »Če je pred tistim dnevom v časopisih dominirala le ena zgodba, je to nujno pomenilo, da se je ali da se bo zgodilo nekaj slabega ali pač nekaj, kar en del prebivalstva razume kot dobro, drugi pa kot slabo. Tisto jutro se je okoli ene same ideje ustvaril še neviden nacionalni konsenz. Vseh triinštirideset milijonov Južnoafričanov, črnih in belih in vseh mogočih vmesnih barvnih odtenkov, je delilo isto upanje: zmago njihovega moštva, Springboksov.«
Ali kot je pred leti med podelitvijo nagrade za življenjske dosežke brazilskemu nogometnemu bogu Peleju dejal sam Nelson Mandela: »Šport ima moč spreminjanja sveta, ima moč združevanja ljudi kot le redko kaj. V rušenju rasnih preprek je uspešnejši od vlad.«
Dan po legendarni tekmi, ki je bila odigrana 24. junija 1995, je burski dnevnik Die Burger takole strnil čudežne dogodke na Ellis Parku: »Športna osamitev je bila eden izmed temeljnih pritiskov, ki je pripeljal do političnih sprememb. Mar ni ironično, da je ravno ragbi povezovalna sila, ko pa je tako dolgo bil orodje osamitve pred svetom? Od tod naprej ni nobenega dvoma več, da je moštvo Springboksov združilo deželo bolj kot karkoli drugega po rojstvu nove Južne Afrike.« Oglasil se je tudi Nobelov nagrajenec in velik borec proti apartheidu nadškof Desmond Tutu: »Ta tekma je za nas naredila več, kot bi lahko storili vsi govori politikov ali nadškofov. Dala nam je energijo in nam pomagala spoznati, da je bilo za nas dejansko mogoče biti na isti strani. Ta tekma je povedala, da je za nas dejansko možno, da postanemo narod.«
Petnajst let kasneje, po uspešno končanem svetovnem prvenstvu v nogometu, je Mandelova politično-etična lekcija tako rekoč celotnemu svetu, ki jo je John Carlin izjemno spretno povzel, pridobila še en dokaz o – mogočem.
Pogledi, julij 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Kultura in mediji:
|
30.07.2011 Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
