Stendap med platnicami
Urška Sterle: Dnevnik dvornega norca. Škuc (Zbirka Vizibilija), Ljubljana 2015, 80 str., 18 €
14. 05. 2015
»Rojstvu« dvornega norčka smo bili priča že v drugi avtoričini kratkoprozni zbirki Večno vojno stanje (2010) v zgodbi z enakim naslovom kot pričujoča knjižica, toda naboj »kričača« je nosila že njena za fabulo nominirana in z zlato ptico nagrajena prvenka Vrsta za kosilo (2006). Vendar pa očitni razliki s predhodnima kratkoproznima zbirkama Dnevnik dvornega norca prinaša v večji sklenjenosti besedila, sestavljenega iz enajstih epizod, ki funkcionirajo tudi kot samostoječe kratke zgodbe, ter umiku prvoosebne lezbične pripovedovalke, ki tokrat daje prednost naslovni norčevski perspektivi, poslanstvu razgaljanja cesarjeve nagote in topoumnosti slovenske drhali. V avtoričini prepoznavni satirično-groteskno-parodični pisavi uziramo domišljeno jedkanico slovenskega tu in zdaj.
Besedilo se brez usmiljenja loteva domala vseh področij življenja, od družbenega »moralnega propada« do »Velike Gospodarske Krize«. Gonilo tega satiričnega dnevniškega sprehoda po deželici naši so paradoksi, sprenevedavosti, sprevrženosti in druge lokalne posebnosti, dodatno izoblikovane ob trku z globalizacijo, tehnizacijo, kapitalizmom.
Dogajanja, razen ključne peripetije – tragične in bizarne smrti Tajnice, ki uokvirja esejistično srž knjige, tako rekoč ni. Pač pa je pred bralcem natančen uvid v vsakdanje prakse in praktike in podvige slovenskega življa. Na primeru življenjskih usod Tajnice, Krote in njene matere ter Male živali, ki predstavljajo tri značilne prototipne posameznike, avtorica nastavlja mnoštvo drobnih zrcalc prevladujoči ideologiji, zajedeni v vseh kotičkih »slovenskega javnega in zasebnega«, tokrat zlasti povprečnega, značilno slovenceljskega. Tajničino usodo, ki že na začetku premine »pod kupom ekskrementov poznega kapitalizma«, lahko beremo kot groteskno podobo propada starega (socialističnega) delavstva, v Novih časih zastrupljenega z idejo Napredka kot življenjskim smotrom; ohola Krota je predstavnica žlahtno komolčarske, oportunistične, podkupljive, povzpetniške (tajkunske) družbene linije, ki se po svoje znajde tudi v tako skrajnih razmerah, kot so »patentirane« Revolucije; njena mati je plemenita nadaljevalka izročila kulta trpečih, čemernih, jadikujočih slovenskih Mater; Mala žival pa zastopa razvajeno in zatorej letargično, depresivno mladino, ki tudi po osebnem moralnem očiščenju ostaja »cmerava mevža«. Poleg teh »protipinj« nastopa še nekaj stranskih likov: Komedijant, ki šale uničuje kot za šalo, a ga ima občinstvo »božjastno rado«, najmlajši Revolucionar, »novi malik«, ali pa razvpiti Katimir Blaženi ipd., ki besedilo še krepkeje vpenjajo v aktualno družbenopolitično stvarnost, a hkrati vsi postajajo alegorija per se.
»Utegne nas prevzeti osuplost, da je v časih vsesplošne resignacije nad kakovostno družbeno kritiko vendarle mogoče napisati družbeno tehtno in sočno besedilo, četudi v slogu stendap perfomansa.«
Dnevnik prinaša temeljito razkrinkavanje ne le aktualne stvarnosti, temveč tudi vzvodov, ki so jo oblikovali. Tranzicija, politika, gospodarstvo, izobraževanje, kultura, ekologija, novi mediji, zaposlovalne politike, individualizacija, medosebni odnosi, medgeneracijski prepad in komunikacijski šumi, sociala, sodstvo, družbena iniciativa, revolucionarna gibanja, kapitalizem, korupcija, klientelizem, nepotizem ipd. so pojmi, s katerimi je mogoče tematsko zaobjeti snovno razsežnost knjige, bore malo pa povejo o natančnosti uvida in jezikovni nabrušenosti, s katerima so ti pojavi ujeti med platnice. Zavoljo domala aforistične zgoščenosti tako rekoč sleherne misli te satire ob koncu knjige na vsega hudega vajenih bralskih brbončicah ne ostane tisti vse pogostejši priokus, da je prisostvoval še enemu poskusu nategnitve (morda solidne) kratke zgodbe na roman. Utegne nas prevzeti osuplost, da je v časih vsesplošne resignacije nad kakovostno družbeno kritiko vendarle mogoče napisati družbeno tehtno in sočno besedilo, četudi v slogu stendap perfomansa, ki ga avtorica tudi sicer prakticira. Knjiga je, kljub motivni paberkovalnosti z jasno tendenco po prerezu perečih fenomenov stvarnosti, še kako aktualna.
Trpko ironijo, pogosto privedeno do sarkastičnih leg, Urška Sterle najpogosteje dosega s parodijo diskurzov, tudi tistega, za katerega smo nekoč poznali besedo novorek, le da ima tokrat kapitalistični predznak, pri čemer avtorica učinkovito izkorišča vse jezikovne registre (od visokega do najnižjega) ter njihove izrazne potenciale.
Dnevnik dvornega norca je po učinku soroden grotesknim kratkim zgodbam tipa »Zadnja postaja« ali »Dolgčas« iz avtoričinega prvenca in se uvršča med čtiva za večkratno uporabo. A kaj, ko je »branje do dreves genocidnih knjig« danes povsem preživeto.
Pogledi, let. 6, št. 9, 13. maj 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
