Stranski rezultat »čezčloveškega« dela
Alenka Goljevšček: Od A(brama) do Ž(upančiča). Vsebine 765 dram slovenskih avtorjev. Slovenski gledališki muzej, Ljubljana 2011, 48,50 €
09. 04. 2012
Za začetni vstop v knjigo, ki jo najbolje definira njen podnaslov – Vsebine 765 dram slovenskih avtorjev –, je treba prebrati njen Uvod, ki ga je napisal založnik, direktor Slovenskega gledališkega muzeja Ivo Svetina. Svetina pravi, da so v knjigi »zbrane vsebine 765 dram, ki jih je napisala Alenka Goljevšček in ki so rabile Tarasu Kermaunerju, da je lahko ustvaril svoj veličastni in neponovljivi projekt RSD (Rekonstrukcija in/ali reinterpretacija slovenske dramatike), ki obsega več kot 100 knjig«. Kermauner je že pred tem projektom raziskoval slovensko dramatiko, zlasti delo Ivana Cankarja, Ivana Mraka in Stanka Majcna, pa tudi dramatiko Smoleta, Kozaka in Strniše; bil je – kot trdi Svetina – prepričan, »da slovenske dramatike kot takšne ni in da niti njene zgodovine kot takšne ni«, saj obstajajo »le konstrukti o njiju, modeli, hipoteze, podobe, interpretacijski sistemi, paradigme in episteme«. Prav zato se je lotil evidence več kot 1000 dramskih besedil in jih nato tudi dobrih 750 analiziral s posebnim interpretacijskim modelom, ki ga je imenoval »micelijsko mišljenje«; ob tem je, kot lahko preberemo, »ustanovil novo znanost, ki je, v nasprotju s tradicionalno univerzitetno znanostjo, micelijska zveza/mreža teologije in znanosti: teologija Drugega«. Pri tem mu je pomagala žena Alenka Goljevšček, ki se je prav tako zavedala, da univerzitetna veda zaradi svoje navezanosti na linearni čas ne more zajeti dramske literature v njeni celovitosti; tej se lahko približa le v krogih, skozi na vse strani razpredeno mrežo različnih sestavin, ki sestavljajo njen micelij oz. podgobje. Oba sta torej izhajala iz trdnega prepričanja, »da je vsaka drama 'v strukturi celotna konstrukcija sveta in človekovega položaja v njem, njegovih konfliktov, polomov, rešitev, usod …'«
»Priročnik je kot poskus specialnega dramskega leksikona dobrodošlo delo, ki ga bodo s pridom uporabljali zlasti šolarji in študentje.«
Če je res tako, potem ima to dolgoročne posledice za raziskovanje dramatike, kakršno je uveljavil Taras Kermauner. Če je drama konstrukcija sveta in človeka v njem, pomeni, da se mora raziskovalec lotiti ne le te konstrukcije same in njenih akterjev, temveč tudi časa in prostora, v katerem je delo nastalo, saj je drama postala »način bivanja« ne le literarnih likov, ampak tudi avtorja samega – z njim pa tudi samega raziskovalca. V tem je poglavitna težava Kermaunerjeve raziskovalne metode, razraščajoče se v nepregleden sistem dejstev in idej, ki so se sprepletale skozi vsa njegova številna dela projekta RSD. Kermaunerjeve knjige – ne le o slovenski dramatiki – so resda postale »kompendij slovenskega duhovnega zorenja«, kot pravi Svetina, vendar pa tudi vse manj brane in raziskovalno izzivalne, saj so s svojo ustvarjalno metodologijo in zapletenim izrazjem ter gostobesednostjo odvračale bralce, s svojo številčnostjo pa objektivno zavirale študij posameznim raziskovalcem slovenske drame. Resda je Kermauner ubiral svoja metodološka pota pri preučevanju literature, ki so izhajala iz francoske strukturalne teorije, vendar pa to ni bil poglavitni razlog za odtujevanje od sodobnikov; razloge gre vendarle iskati v samem avtorju in njegovem micelijskem načinu razumevanja sveta in človeka v njem, saj je sebe in svoj svet prepogosto »polagal« čez svet in ljudi drugih, s tem pa literarni analizi odpiral prosto pot v sproščeno subjektivnost. Tako se vedno znova potrjuje, da je tudi objektivizirana konstrukcija sveta in človeka v njem vselej in predvsem subjektivna projekcija konstruiranega sveta in človeka.
S tega vidika postane bolje razumljiv sam izbor »dram«, ki jih je Taras Kermauner s pomočjo Alenke Goljevšček analiziral v svojem več desetletij trajajočem »megaprojektu«. Svet, v katerem je vse povezano z vsem, se očitno ne more omejevati le na ožje področje dramatike, temveč sega po celotnem ozemlju literature. Zato najdemo v kompendiju 765 slovenskih dram od Linharta do Krištofa Dovjaka in Saše Pavček tudi številne »nedrame«: na eni strani Brižinske spomenike, Trubarjev Mali katekizem in pridige Janeza Svetokriškega ali Slomškovo berilo Blaže in Nežica v nedeljski šoli, na drugi številne gledališke priredbe proznih del, zlasti romanov, kot so mdr. Bartolov Alamut, Finžgarjev Pod svobodnim soncem, Hofmanova Noč do jutra, Jančarjeva Katarina, pav in jezuit, Jurčičevi Rokovnjači in Jurij Kozjak, Kersnikova Jara gospoda, Pregljev Plebanus Joannes ali Tolminci, Šeligov Triptih Agate Schwarzkobler. »Drame« na eni strani segajo vse do televizijskih in radijskih iger (npr. pri Elsnerju Grošlju in Fritzu), na drugi do operet (Princesa Vrtoglavka); ob tem pa številnih odrskih del, ki so bila napisana prav za gledališče (npr. igre Janeza Žmavca, Milana Jesiha, Milana Kleča ali Vinka Möderndorferja), v kompendiju ni (torej prejkone tudi niso obravnavana kot del slovenske dramatike). To relativizira »čezčloveškost« Kermaunerjevega dela, saj jasno priča, da ga en sam človek (čeprav s pomočjo nekaj sodelavcev) ne more opraviti.
Goljevščkova je slovenska dramska dela razvrstila po abecedi: najprej avtorjev, potem še naslovov znotraj avtorskega opusa; tako je knjiga dobila ustroj priročnega literarnega leksikona. (Pravilo abecednosti znotraj opusa je večkrat kršeno.) Delo je pospremljeno z letnico nastanka, seznamom »oseb« in povzetkom dogajanja po dramskih dejanjih. Žal manjkajo letnice uprizoritev (zaželena bi bila vsaj letnica premiere) in objav (kadar do uprizoritve sploh ni prišlo); tudi ni razvidna žanrska oblika (tragedija, komedija, farsa, groteska ipd.) ali medijska izvedba (radijska ali televizijska igra, opera ali opereta ipd.). Ta dodatna faktografija bi delu v knjigi dodala širšo literarnozgodovinsko vrednost. Četudi se je avtorica kompendija precej trudila, da bi dramsko dogajanje zajela v njegovi živi dogajalnosti, torej v neposredni zgodbeni navzočnosti, ki naj bi se udejanjala na odru, opis igre ostaja predvsem povzetek fabulativnih niti in karakternih lastnosti posamičnih likov. Pri povzetkih sicer ne gre za navajanje vrednostnih mnenj, vodilnih idej, niti ne za vrednotenje dela ali vpenjanje igre v sočasno ustvarjalnost ali literarno zgodovinsko omrežje; to je bila prejkone naloga Kermaunerjeve micelijske analize slovenske dramatike. Pri Podatkih o avtorjih moti nenavajanje krajev smrti (v nasprotju z rojstnimi) in neenotnost samih, sicer skrajno okleščenih besedil.
Priročnik Od A(brama) do Ž(upančiča) Alenke Goljevšček je kot poskus specialnega dramskega leksikona dobrodošlo delo, ki ga bodo s pridom uporabljali zlasti šolarji in študentje. Žal je bil v očitni časovni stiski pripravljen s takimi in drugačnimi pomanjkljivostmi, ki mu jemljejo širšo uporabnost in večjo strokovno veljavo. Pogrešamo tudi avtorski uvod in splošne opombe o nastajanju, pomenu in namembnosti dela.
Pogledi, št. 6, 28. marec 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
