Strastno mesarjenje razsvetljenskih dogem
Še nedavno tega je Cerkev na oltarjih svoje tiranije in nasilja žrtvovala na milijone nedolžnih človeških bitij. Krvava do vratu se je celo ponašala s svojimi grozovitimi verskimi vojnami, križarskimi pohodi, sežiganjem čarovnic ter zverinskim preganjanjem in mučenjem krivovercev. Po koncu antike je ta nazadnjaška, pritlehna organizacija zatrla antično znanje in svet pahnila v tisočletje mračnjaškega srednjega veka. Ko se je začela porajati moderna znanost, je med drugim pred inkvizicijsko sodišče postavila tudi slovitega Galileja.
Toda ali je vse to sploh res?
Ameriški filozof in teolog David Bentley Hart pravi, da ni. V svoji provokativni knjigi z udarnim naslovom Ateistične zablode (v izvirniku izšlo pri Yale University Press kot Atheist Delusions leta 2009) kot kirurg s skalpelom poznavalsko zareže v nekatera najbolj boleča mesta »javnega mnenja«, še zlasti na področja zgodovine, sociologije in filozofije, na katerih še dandanes pogosto temeljijo dogmatična protikrščanska stališča zahodne omike. Gre za prepričanja, ki so tako trdoživa in zakoreninjena v zahodni moderni miselnosti, da se največkrat zdijo samoumevna in njihova pravilnost povsem neoporečna.
Ameriški teolog se med drugim dotakne izvora omenjenih zmotnih pojmovanj, ki so jih natrosili različni zgodovinarji, ki jih pogosto zaznamujeta površnost in (očitna) pristranskost, deloma verjetno zaradi slabega poznavanja zgodovinskih dejstev, deloma pa zagotovo tudi zaradi ujetosti v že obstoječa družbena prepričanja o tej tematiki, ki jih na Zahodu negujejo že vse od obdobja italijanskih humanistov, pa tudi zaradi odklonilnega odnosa do krščanstva kot takšnega. Ne bo napak omeniti tudi dejstva, da sodobni zgodovinarji, pa tudi tistih iz »prejšnjih časov«, ne premorejo pristne osebne izkušnje tako antike kot tudi srednjega veka, kar je verjetno tudi eden od vzrokov pristranskih pojmovanj in ocen zgodovinske stvarnosti, ki jo opisujejo. Kako lahko v današnjem času živeči zgodovinopisec z gotovostjo trdi, kako so živeli, kaj so čutili, kako so razmišljali in kako so doživljali svojo stvarnost ljudje že davno minulih vekov in navsezadnje kako srečni so bili v resnici. Kot pravi Hart: »Preteklost je v nekem smislu vedno izmišljija sedanjosti.« Tako je starodavnost hote ali nehote popačena skozi prizmo modernosti, pogled sodobnega človeka na preteklost pa zastirajo meglice stoletij ali celo tisočletij in ustvarjajo širok, tako rekoč nepremostljiv prepad med tem, kar je danes, in tem, kar je bilo nekoč. Prav zaradi teh in še katerih drugih razlogov se v sodobnem dojemanju zgodovine pojavljajo v resnici precej zgrešena pojmovanja, kot je na primer domnevni razkol med vero in razumom oziroma znanostjo, a o tem nekoliko pozneje.
Zablode o antiki
Najprej bi se rad dotaknil zablod, ki segajo k samim začetkom krščanske zgodovine, to je obdobja pozne antike, ko je za pogansko civilizacijo značilen postopen, vendar pravzaprav nikdar dokončen zaton in ko se je naposled tudi zgodil njen umik za zidove krščanskih samostanov srednjeveške Evrope ter je obzorje na rimskem vzhodu že razsvetlila danica nove epohe, znanilka nove dobe, ki starega izročila ni zavrgla, marveč ga je v veliki meri hranila naprej, predvsem pa osvetlila z lučjo novega umevanja ter ga naposled predala naprej novemu veku, renesansi in humanizmu. V naših predstavah se obdobje antike v splošnem slika kot nekakšna varljiva, popačena podoba »raja na Zemlji«, prekipevajočega od sreče, veličastnih dosežkov tedanjih civilizacij in popolne harmonije med telesnim in duhovnim.
Hart to idilično mitološko stališče zamaje s svojimi zgodovinskimi postavkami. Brez zadržkov razgalja duhovno bedo in turobnost poznoantičnega človeka: v nasprotju s splošno razširjenim stališčem o nekakšni »antični idili« govori o tem, da je tedanji človek v resnici preživljal globoko, danes težko predstavljivo bivanjsko krizo, životaril znotraj svojega tragičnega, morečega sveta nenasitnih in okrutnih božanstev ter bil podvržen na vraževerju osnovani kozmični tiraniji, vsenavdajajočih naravnih sil, katerih volja se je udejanjala tudi skozi despotske državne strukture cesarske oblasti. To je bil svet, ki se je skoraj povsem sprijaznil z vsakodnevnim nasiljem in neprizadetostjo do zavrženih in nezaželenih otrok, slabotnih in šibkih, krvoločnosti gladiatorskih predstav (njihove gledalce ima Hart za »emocionalno bolne«), žrtvovanja ljudi zverem, še zlasti pa s skoraj popolno brezbrižnostjo do trpečih. To je bil svet, kjer sta imela absolutno prevlado moč in strah in kjer praktično ni obstajala ideja o solidarnosti, sočutju, enakosti, pomoči bližnjim in usmiljenja, ki po prepričanju mnogih veljajo za »razsvetljenske ideje« kot naslednice kulturnega izročila antike in renesanse. Seveda je treba poudariti, da stoletja trajajoča krščanska doba, ki je sledila antiki, mnogih družbenih krivic ni odpravila, a je vendarle bilo prav krščanstvo tisto, ki je vsaj do neke stopnje zgradilo temelje enakopravnosti s svojim uresničevanjem bratske ljubezni in edinosti, še zlasti v prvih krščanskih skupnostih, ki so vsaj deloma premostila nekoč samoumevna kastna razmerja med nižjimi in višjimi družbenimi sloji (na primer med sužnji in njihovimi gospodarji); z graditvijo številnih bolnišnic in sirotišnic širom po Evropi pa je Cerkev postala tudi prva prava dobrodelna ustanova v Zahodnem svetu, saj so neke zelo omejene in na drugih konceptih osnovane občasne oblike »karitativnosti« obstajale že prej. Za novo vero je namreč dobrodelnost postala na konceptu »ljubezni do bližnjega« utemeljena stalnica njenega udejstvovanja v svetu.
Hart odločno zavrne prepričanje, da je razcvet krščanstva sovpadel z vsesplošnim zatonom razumskega dojemanja sveta in hkratnim umikom v praznoverje. To na nekem mestu z vso slikovitostjo opiše takole: »Od vseh neverjetnih mitov glede krščanskega temnega srednjega veka je najbolj priljubljena divje romantična povest o zlati dobi helenistične znanosti, ki jo je nenadoma končala vojna Cerkve 'proti znanju'.« Nikakor ni mogoče trditi, da je srednji vek zanj nekakšna »črna luknja« zgodovine, saj so prav krščanske srednjeveške ustanove reševale, ohranjale in negovale klasično rimsko in grško civilizacijo, potem ko se je ta v precejšnji meri umaknila iz vsakodnevnega življenja. To, kar je srednji vek »zatemnilo« oziroma »zamračilo« in ga zavrlo v splošnem znanstvenem in tehnološkem napredovanju, je bila politična razdrobljenost, vzpon novih barbarskih držav, vojaški nemiri, lakote, kuga in kar je še takšnega. Navkljub vsemu pa je prav to obdobje zgodovine človeštvu prineslo kopico novih izumov: plug s kolesi, magnetni kompas, vodni mlin, mehanska ura itn. »Še nobena kultura prej se ni mogla pohvaliti s tehnološkim napredkom takšnega obsega in raznolikosti,« o srednjeveških znanstvenih izumih trdi Hart. Je pa ob tem treba omeniti tudi dejstvo, da je prav antika v 1. stoletju doživljala precejšen znanstveno-tehnološki zastoj, torej vrsto stoletij pred propadom Imperija.
Odnos do drugih ver in znanosti
Hart razgalja tudi mit o strpnosti rimskega politeizma. Tu je šlo v resnici predvsem za strpnost do podobnih poganskih kultov, medtem ko so bili bistveno drugačni kulti, ateizem, judovstvo, še zlasti pa krščanstvo, ničkolikokrat »na tapeti« in deležni precejšnje nestrpnosti in nerazumevanja, občasno tudi silovitega preganjanja. Podobno kot tvezenje o »strpnem« rimskem politeizmu je v današnjem času mogoče zaslediti različne »iz klobuka privlečene« puhlice o »dobrem« budizmu in »hudobnem« krščanstvu, ki jih Hart s kančkom cinizma razčetveri, med drugim s tem, ko navaja nekatera neprijetna zgodovinska dejstva, ki budizmu zagotovo niso v čast (verske vojne v Tibetu, meniški fevdalizem itd.).
Ko se razpravlja o sporu med Cerkvijo in znanostjo, za priročen argument navadno služi zgodba o Galileu, ki jo poznamo v napol bajeslovni obliki in pravzaprav služi bolj kot »instant nadomestek« s pretečenim rokom, ki hrani mnoge lahkoverne in površno misleče moderniste z zadrtim »nerazsvetljenskim« uporom do resnega in poglobljenega poznavanja življenja in delovanja tega novoveškega znanstvenika. Galileo je namreč za časa svojega življenja užival velik ugled in podporo pri mnogih cerkvenih dostojanstvenikih in celo pri papežu Urbanu VIII. Vse to pa je zapravil po lastni krivdi, deloma s tem, ko se je spustil v javni spor zaradi brezkompromisne obrambe svojih znanstvenih pogledov, še zlasti pa zaradi skrajno žaljivega odnosa do nekega drugega uglednega moža, kar se je tudi končalo s slovitim procesom proti njemu leta 1633. To je očitno kar precej drugačna zgodba o tem italijanskem naravoslovcu, kot smo je vajeni. Spotakne se tudi ob Kopernika, ki mu pripiše precej manjšo vlogo pri razvoju znanosti, predvsem pa zavrže prepričanje, da bi delo tega poljskega astronoma nastalo brez kontinuitete znanstvenega izročila in misli na srednjeveških evropskih univerzah, saj med antičnim in novoveškim znanstvenim prispevkom dejansko ni mogoče predpostavljati kar tisočletne neprekinjene »mračnjaške ledene dobe« na področju znanstvenega dela.
Nekateri osamljeni in vrh tega še prirejeni primeri ne morejo biti niti razlog niti opravičilo za lahkomiselno poenostavljanje in posploševanje zgodovinskih dejstev. Še več, krščanstvo je prav s svojim drugačnim, odrešenjskim dojemanjem sedanjosti in prihodnosti izstopilo iz antičnih časovnih ciklov in nekakšnih naključnih sprememb v zgodovini, s tem pa tudi iz začaranega kroga usode, in odprlo nove razsežnosti na področju znanstvene misli. Pojavilo se je namreč stremljenje v (boljšo) prihodnost. Sprožilo je edino pravo in resnično revolucijo kot posledico enega in edinega velikonočnega dogodka. To je prineslo povsem nove, težko doumljive civilizacijske spremembe, mnogokrat tako globoko zasidrane in skrite v naši kulturi, da se zdijo povsem samoumevne in bi jih dandanes le stežka pripisali tej revoluciji. Zato imajo razna popularna in že precej oguljena mnenja, da je Cerkev paranoično in z vsemi svojimi močmi dosledno skrbela za zaviranje razvoja in z lastno glavo misleče krivoverce sadistično »pražila na žaru«, precej trhle temelje. Hart o tem meni tole: »Kultura bi v svojih nazorih lahko mirno ostala krščanska in kljub temu prišla do vesoljskih potovanj.« Cerkev ni in nikoli ni bila nasprotnik razuma. Vedno ga je visoko cenila kot bistveni del vere, le da ga je dojemala bolj celovito, tudi v povezavi z načinom življenja, ne pa zgolj kot sredstvo za pravilno uporabo določenih znanstvenih metod. In tudi nasprotnik znanosti ni bila, so pa v novejšem obdobju nekatere skupine znanstvenikov iz svoje stroke ustvarile kult, kar dokazuje, da je znanost lahko še kako zelo povezana z vero in je njeno dojemanje v sodobnem svetu podobno dojemanju magije v antiki. Gonja proti veri kot domnevnemu zagrizenemu nasprotniku znanosti se v bistvu nanaša predvsem na poskuse osvoboditve nekaterih znanstvenikov od cerkvenih moralnih vplivov na področju znanosti (primer manipulacij s človeškim genetskim materialom).
Tudi »lov na čarovnice« in »verske vojne« so znana in prikladna sredstva za blatenje ne le Cerkve, ampak pogosto kar krščanstva na splošno, vendar pa dogmatično razumevanje nekih resnic kot povsem samoumevnih in neizpodbitnih ne daje jasnega vpogleda vanje. Treba se je lotiti resne analize zgodovinskih dejstev, ne pa oklepati se privlačnih prirejenih zgodbic za »ljudstvo«. Še zlasti pri »verskih vojnah« je ključno poudariti, da so bile »verske« predvsem po imenu in da je bila vera navadno bolj izgovor kot pa vzrok zanje, saj so največkrat služile pohlepnim interesom posvetnih oblasti oziroma so imele izrazito političen predznak. Poleg tega pa so bile prav »poganske vojne« širom po svetu tiste, ki so človeštvu prizadejale neprimerljivo več gorja kot »krščanske vojne«. Hart vlogo religije pri »verskih vojnah« komentira takole: »Nekateri ubijajo, ker jim tako naroča njihova vera, nekateri ubijajo, čeprav jim njihova vera to prepoveduje in nekateri ubijajo, ker nimajo vere in zato mislijo, da jim je dovoljeno vse. Politeisti, monoteisti in ateisti ubijajo – pravzaprav je ta zadnja skupina najmarljiveje ubijalska, če si ogledamo zgolj dokaze iz dvajsetega stoletja.«
Tudi čislani, v današnjem času visoko cenjeni ter spoštovani sekularni državi kot vrhunski pridobitvi moderne dobe Hart nameni nekaj žolčnih opazk: »Ob koncu dvajsetega stoletja – stoletja, v katerem je sekularizacija postala izrecen politični in kulturni projekt po vsem svetu – so se lahko sile napredne ideologije pohvalile z največjo zbirko trupel v zgodovini, ne pa tudi z novimi moralnimi koncepti, vsaj ne s takšnimi, na katere bi lahko bili posebno ponosni.« Ob tem je na mestu pripomba, da je množične pokole v prejšnjem stoletju verjetno omogočil tudi hiter razvoj vojaške tehnike.
Ob branju Ateističnih zablod tudi najostrejša kritika zgodovinskih grehov krščanstva obledi, očarljiva podoba antike pa dobiva vse bolj pravljični pridih, ali kot pravi Hart, gre pri pojmovanju antike »bolj za romanco kot pa zgodovino«. In zdaj se postavlja vprašanje, v kolikšni meri lahko prebudi »kritični razsvetljenski um« modernega človeka iz otopele zaverovanosti samega vase?
Pogledi, let. 5, št. 11, 11. junij 2014