Tabuji slovenske zgodovine
Damjan Hančič: Revolucionarno nasilje na vzhodnem Gorenjskem, 1941–1945. Študijski center za narodno spravo, Ljubljana 2011,
203 str., 22 €
02. 06. 2012
Publikacije znanstvenih in raziskovalnih inštitucij na Slovenskem so splošnemu bralcu malo znane, pa naj gre za fakultetne ali specializirane ustanove v okviru različnih ministrstev ali zasebnih zavodov. O njih se piše zgolj v strokovnih krogih ali pa sploh nič, čeprav še zdaleč ni res, da so takšna dela namenjena zgolj ozkemu uporabniku in nezanimiva za širši izobraženski krog. To velja tudi za publikacije Študijskega centra za narodno spravo, ki deluje od leta 2008 pri Ministrstvu za pravosodje RS. Tako Centra kot njegovih publikacij se ob tem drži še slab sloves ideološke »nezaželenosti«, kajti postkomunistična država, kakršna je Slovenija v tranziciji po osamosvojitvi, se še ni sprijaznila s tem, da je preučevanje totalitarizma v vseh pojavnih oblikah (nacizem, fašizem in komunizem) legitimna naloga slovenskega zgodovinopisja.
Pionirski raziskovalec Študijskega centra za narodno spravo je bil dr. Milko Mikola. Že pred sodelovanjem s Centrom je raziskoval povojno zgodovino, predvsem sodne procese proti kulakom in notranjim sovražnikom na Celjskem, potem pa tudi zaplembo premoženja v Sloveniji v obdobju 1943–52 in izrekanje in izvrševanje kazni prisilnega poboljševalnega in družbenokoristnega dela v obdobju 1945–51. Na Centru je pripravil prva dva zbornika Dokumentov in pričevanj o povojnih koncentracijskih taboriščih v Sloveniji (2006, 2007). Tem publikacijam so do danes sledili še zborniki dokumentov o rudarski stavki v Zasavju leta 1958 (D. Hančič, R. Podbersič, 2007), o privilegijih političnih in državnih funkcionarjev v obdobju socializma (M. Keršič, N. Stres, 2008), o povojnih izgonih prebivalcev v Sloveniji (M. Mikola, 2009) ter zbornik o totalitarizmu na Slovenskem. Posamezni avtorji pa so se lotili tudi takih tem, kot so Četništvo na Štajerskem (K. Zupanič, 2008), Pohorska afera (J. Štesl, 2009) ali Ilegalne skupine v Sloveniji med letoma 1945 in 1952 (M. Čoh, 2010). Knjigam Centra se je zdaj pridružila še publikacija Damjana Hančiča Revolucionarno nasilje na vzhodnem Gorenjskem, 1941–1945, ki je prva v zbirki z enakim naslovom (Revolucionarno nasilje).
Zgodovinar Damjan Hančič se v njej loteva še ene tabujske tematike: revolucionarnega nasilja partizanov, komunistov idr. civilistov na strani odpornikov proti okupatorju, od pripadnikov VOS do terencev. Njegova raziskava poteka v sklopu širšega raziskovanja revolucionarnega nasilja med drugo svetovno vojno po posameznih slovenskih pokrajinah, ki zajema predvsem preganjanje, mučenje in zunajsodno pobijanje t. i. »narodnih sovražnikov«, torej likvidacije oz. »justifikacije« posameznikov, izgon celih družin z domov, prisilno mobilizacijo, nasilno rekvizicijo in različne načine ustrahovanja civilnega prebivalstva. Hančič se je omejil na območje vzhodne Gorenjske, torej področje med Kamnikom, Domžalami, Moravčami, Trojanami in Motnikom, nekdaj imenovano Kamniški okraj.
Revolucionarno nasilje so izvajale vojaške enote oz. oborožene skupine pod vodstvom komunistične partije, in to iz političnoideoloških razlogov: represirale so tako civiliste z drugačnim svetovnim nazorom kot tudi lastne pripadnike, ki se niso podrejali ideologiji komunistične partije in strinjali z nasilnimi metodami partizanskega vodstva. Do leta 1943 so predvsem likvidacije ideoloških nasprotnikov potekale brez sojenja, od srede leta 1943 pa so sodbe izrekala partizanska vojaška sodišča, zato so likvidacije vsaj zasilno dobile status justifikacij. Hančič revolucionarno nasilje postavlja v okvire širšega dogajanja na Gorenjskem in v Sloveniji, od okupacije do nemškega izseljevanja prebivalstva, od formiranja partizanskih enot do nastanka gorenjskega domobranstva, od vpoklica v nemško vojsko do nastanka VOS in Ozne. Pomenljiv je podatek, da je bilo ob koncu vojne na Gorenjskem ok. 1000 članov komunistične partije, od tega kar 600 v partizanskih enotah (od skupnega števila ok. 2000 partizanov); VOS pa je v enem letu delovanja na Gorenjskem usmrtil ok. 450 ljudi.
»Raziskava dokazuje, da je ideologizacija narodnoosvobodilnega gibanja, ki je na Kamniškem dosegla vrh od konca leta 1943 do srede leta 1944, imela malone enako pogubne posledice kot nemška okupacija.«
Revolucionarno nasilje na vzhodnem Gorenjskem se je začelo že avgusta 1941, ko so partizani likvidirali prve »denunciante«; to so bili skoraj izključno kmetje, redkeje »kritizerji« v vrstah samih partizanov oz. dezerterji iz partizanske vojske. Partizanski napadi na nemške orožnike so povzročali povračilne akcije, npr. streljanje talcev in izseljevanje prebivalstva ali pošiljanje ljudi v koncentracijska taborišča. Hančič popisuje različne tragične obračune po vaseh in krajih Kamniškega okraja; njihove žrtve so se v povojnih raziskavah in sodnih razčiščevanjih pogosto izkazale za povsem nedolžne ideološke žrtve brez kakršne koli dejanske in dokazane krivde. Čeprav so opisi posamičnih nasilnih dejanj ilustrativni in impresivni, je za znanstveni namen publikacije najpomembnejša statistika tega dogajanja.
Ta nam odkriva, da je bilo na Gorenjskem več kot 13.000 žrtev druge svetovne vojne ali 13,7 odstotka vseh žrtev na Slovenskem; tudi delež žrtev glede na število prebivalstva (7,3 odstotka) je višji od slovenskega povprečja (6,5 odstotka). Največ žrtev je bilo med partizani (4600), med civilisti 2600; v nemški vojski je padlo 1770 gorenjskih mobilizirancev, v domobranskih vrstah pa 1730 ljudi (večinoma žrtev povojnih pobojev). Ilustrativni so tudi podatki za ožje kamniško območje: vseh žrtev je bilo 1160, od tega 666 oz. 57 odstotkov vojakov različnih formacij in 494 oz. 43 odstotkov civilistov. Okupator je zakrivil 63 odstotkov civilnih žrtev, partizani pa 30 odstotkov. Padla je približno petina partizanov (ok. 400, od tega so jih domobranci ubili samo 15, sami partizani pa še enkrat toliko oz. 27) in petina mobilizirancev v nemško vojsko (ok. 200); med domobranci sta bili le 2 žrtvi (60 pa jih je bilo ubitih po koncu vojne). Med civilnimi žrtvami je bilo 93 odstotkov moških, več ženskih žrtev pa so zakrivili partizani kot Nemci. Od 260 žrtev bratomorne vojne so 207 ljudi ubili partizani in njihove represivne organizacije, samo 53 pa domobranci in sodelavci okupatorja. Pri tem je na Kamniškem okraju padlo samo 60 pripadnikov okupatorske vojske, predvsem nemški policisti in orožniki. Če rekapituliramo tisto, o čemer govori Hančičeva raziskava: zadnji seznam žrtev partizanskega nasilja na področju vzhodne Gorenjske šteje 305 imen.
Sestavni del publikacije so tudi dokumenti (dopisi partije, poročila VOS, zapisniki zaslišanj, obvestila in sodbe partizanskih sodišč, različna navodila in odločbe), ki nazorno ilustrirajo ravnanje represivnih partizanskih organov med vojno, kažejo pa zlasti nepopisno krutost vosovcev ter namerno mučenje žrtev, ki so jih obtoževali brez dokazov in neosnovano. Tudi pričevanja še živih prič vojnega dogajanja na kamniškem območju, ki jih hranijo na Študijskem centru za narodno spravo, pričajo zlasti o kaznovanju zaradi predvojnih zamer in skrajnem ideološkem sovraštvu do žrtev.
Hančičeva raziskava, izdana v 500 izvodih in v skromni broširani publikaciji, nazorno dokazuje, da je ideologizacija narodnoosvobodilnega gibanja, ki je na Kamniškem dosegla vrh od konca leta 1943 do srede leta 1944, imela malone enako pogubne posledice kot nemška okupacija. Za to so bili po eni strani »zaslužni« sami partizani, ki so bodisi z izzivanjem povzročali nemške represalije med civilisti (Črna) bodisi iz lastnih vrst grobo izločali vse pripadnike, domnevne izdajalce, ki se ideološko niso podrejali vodilni komunistični partiji; po drugi strani pa njihove paravojaške organizacije (VOS, Ozna), ki so »čistile« nepravoverno prebivalstvo, zlasti na kmečkem podeželju in med vernimi katoliškimi množicami, mnogokrat z namenom, da bi si pridobile premoženje in zemljo posestnikov ali se maščevale iz povsem osebnih razlogov. Zato je upravičena misel Tamare Griesser Pečar, recenzentke publikacije, da so komunisti v vrstah partizanov s takšnim ravnanjem ne le izkrivili in zlorabili osvobodilni boj, temveč že med samo vojno polagali temelje povojnega totalitarnega režima. Publikacije o revolucionarnem nasilju med drugo svetovno vojno, ki se nam v prihodnje obetajo v zbirki Revolucionarno nasilje, bojo to misel gotovo še večkrat potrdile.
Pogledi, št. 9, 9. maj 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
