Temačni tobogan tripov kot družbena kritika
Foto: Iztok Sitar
Dorota Masłowska: Poljsko-ruska vojna pod belo-rdečo zastavo. Prevod Tatjana Jamnik. Ilustriral Iztok Sitar. Modrijan (Knjižna zbirka Bralec), Ljubljana 2011, 228 str., 22,30 €
10. 04. 2012
Dorota Masłowska (1983) je svoj romaneskni prvenec Poljsko-ruska vojna pod belo-rdečo zastavo izdala pri rosnih devetnajstih. Besedilo je hitro zaslovelo kot uspešnica, toplo sprejeta tudi med kritiki, in postalo navdih za celovečerec. V oči in ušesa takoj zbode njegov jezikovni slog, močno vezan na motiviko in tematiko: gibka, inovativna in ekscentrična spakedranščina, igriva zmes (v prevodu ljubljanskega) pouličnega slenga in formalnega registra, ki je posejana z obilico duhovitih lapsusov. Roman obenem zabava in vzbuja malodušje – z neustrašnimi obešenjaškimi pretiravanji in žalobno lucidnimi vpogledi na robu sanj in budnosti, kjer podivjane verige sprevrženih in nesmiselnih asociacij ni mogoče ločiti od protagonistove življenjske stvarnosti. Kot v Joyceovem Uliksesu imamo tudi tu opraviti s tokom zavesti, ki prikazuje odisejado slehernika, čeprav je slehernik v tem primeru zasvojenec.
»Besedilo je hitro zaslovelo kot uspešnica, toplo sprejeta tudi med kritiki, in postalo navdih za celovečerec. V oči in ušesa takoj zbode njegov jezikovni slog, močno vezan na motiviko in tematiko.«
Avtorica suvereno ustvari lik moškega pripovedovalca in prepričljivo osvetli življenje narkomana. Protagonist, ki je v krogu znancev poznan kot Silni, je nasilen, vzkipljiv, vase zaverovan in sebičen brezdelnež, ki ga gmotno podpira mama. Njegov vsakdan, ki je tobogan nepredvidljivih čustvenih nihanj z napadi tesnobe, letargije in fizične omrtvelosti, je mogoče razčleniti na »džampdaune« in nove fikse, ki ga oživljajo. Čeprav je obseden s svojo promiskuitetno bivšo punco, ki si jo lasti in jo obravnava kot igračko, ga v »pikareskni maniri« zanaša od ene ženske trofeje k drugi. Njegovo brezciljno tavanje in blodenje spremljata fatalizem ter občutek apokaliptične brezizhodnosti. Vidimo ga lahko kot »junaka našega časa«, predstavnika mlade generacije, ki se počuti nemočno in ki v splošnem ne premore dovolj znanja, domiselnosti ter čuta odgovornosti, da bi bila politično aktivna, ne pa zgolj samouničevalna. Pripovedne osebe, ki predstavljajo današnjo poljsko mladino, vse po vrsti z lahkoto privzemajo diskurz sovraštva do Rusov, v istem dihu pa se želijo s popularnimi protiameriškimi gesli postaviti po robu globalnemu kapitalizmu. Kljub razočaranosti nad podedovano družbeno realnostjo vihtijo svoje politične izjave skrajno naivno in nepremišljeno, hkrati pa jeziku, ki bi ga lahko uporabili, vsakršno težo odvzema prazni hrup potrošniške »družbe informacij«.
V pripovedovalčevem domačem mestu se med domačini in ruskimi preprodajalci, delujočimi na črnem trgu, odvija vojna. Meščani prebarvajo svoje hiše, po državni direktivi, na rdeče in belo, v barvi poljske zastave, priredijo pa tudi praznik »dneva brez Rusov«. Postkomunistična Poljska doživlja odprtost na mednarodni prosti trg kot grožnjo, zaradi česar se v državi razcveta ksenofobija. Groteska torej ni plod razmetane notranjosti protagonistove glave, pač pa se pod lupo tako pokaže sama – v temeljih spačena – družbena resničnost. Gledišče džankija učinkovito razgalja družbene anomalije: njegova kriza je splošna, družbena, nasilje, ki tli v njem, tli v družbi nasploh.
Proti koncu besedila začnemo v njem opažati t. i. kratke stike: Dorota Masłowska nastopi v pripovedi najprej kot avtorica dnevniških zapisov v ženski reviji, »Masłoska« pa se pojavi tudi kot strojepiska v zaporu, v katerem se znajde protagonist. V predzadnjem poglavju njegovo pripoved zamenja izrazito poetični ženski glas, ki teži k molku in dekonstrukciji pomena, v zadnjem pa se Silni zave, da ga življenjska sila zapušča. Samorefleksiven in zamaknjeno zamolkel zaključek predstavlja verjetno vrhunec romana, ki je napisan z zares presenetljivo domišljenostjo in ostrino.
Pogledi, št. 6, 28. marec 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
