Kajetan Kovič: Labrador in nove pesmi
Tiho romanje na Južni otok
17. 02. 2015
»Moj jezik je moja svoboda in moja ječa. Je edini na svetu, v katerem se lahko izrazim brez pridržka. A moj jezik je tudi moje orodje in moj zaklad. V njem sem doživel vse, kar lahko človek doživi, in v njegov plašč sem vtkal nekaj skromnih niti.«
To ni nekrolog, le nekoliko bolj osebni zapis ob nedavni ponovni izdaji Kovičeve pesniške zbirke Labrador. Težko bi, rojena pol stoletja za pesnikom, govorila o skupnem času in spominih, s katerimi bi ta čas ponovno premerila in pretehtala. Po drugi strani so to, kar lahko vendarle povem, že tolikokrat pred mano ponovili nedavni zapisi ob slovesu. Seveda je tudi mene zaznamoval Maček Muri s svojo mačjo kompanijo. Spomnim se, da sem se kot gimnazijka v druščini pubertetnic »za hec« odpravila na koncert Nece Falk na otroški oder v okviru mariborskega Festivala Lent. Skočile smo samo »pogledat«; da bi prav zares ostale na koncertu, se nam je v tistih časih, ko bi človek najraje zanikal svojo otroško preteklost in jo prodal skupaj s starši, zdelo, jasno, preotročje.
Da bomo zardevale vsaj dvakrat, si med obveznim mimohodom po lentovski promenadi, ki je vodila do koncertnega odra, nisem mislila. Po poti smo v hihitanju poskušale obnavljati mačje komade in tekmovale v pretvarjanju, katera od nas se besedila manj ali sploh več ne spomni. Na suho nam je to celo zavidljivo uspevalo. Situacija se je nemudoma spremenila, ko smo končno zavile na prizorišče.
V pričakovanju vrtičkarjev in kvečjemu nižjih razredov osnovnošolcev smo naletele na pozibavajočo se generacijo svojih staršev. Ker smo v množici opazile dotične primerke sošolkine družine, smo jo hotele popihati, pa nas je radovednost zadržala in smo se pririnile v drugo vrsto. Potem je padla še zadnja maska in po nekaj komadih smo objete, kajpada na pamet in brez napake, prepevale »ko zapoje zvonček v uri«. Skratka, če povzamem nekoliko megalomansko, je Kajetan Kovič z Mačkom Murijem (in ne le z njim) podiral zidove med generacijami, malo manj pompozno pa lahko zatrdim, da je bil ta koncert eden redkih trenutkov sprave, v katerih se mi je zdelo sobivanje z odraslimi znosno, če ne že zabavno.
Od mariborske himne do Rilkeja
Omenjena izkušnja je bila na sredi. Pred njo je bilo recitiranje pesmi Na severu te male domovine, ki smo se je, najbrž samo mariborski osnovnošolci, morda celo samo osnovnošolci »naše« šole, morali naučiti na pamet. Pesem je predstavljala železni repertoar sleherne šolske proslave (tiste z zaveso in cvetličnim aranžmajem, v katerem so se rože, ko je zgodovinsko obdobje nageljnov minilo, spreminjale v skladu z letnim časom). Recitiranje pesmi se mi je toliko bolj vtisnilo v spomin, ker sem z njo prvič nastopila na eni takih prireditev. Tu ni suspenza, je zgolj prozaično dejstvo: nastopila sem povsem spodobno in ni se mi zatikalo.
Na svoje naslednje in hkrati prvo in zadnje osebno srečanje z avtorjem sem morala čakati skorajda desetletje, do leta 2006. Čeprav sem takrat kot študentka velikokrat vodila literarne večere s slovenskimi avtorji in avtoricami, me je s Kovičem povezal prevod Rilkejevih Pisem mlademu pesniku in Pisem mladi ženski, ki so izšla pri Študentski založbi in o katerih sva se pogovarjala na enem izmed predstavitvenih večerov v Celju. Koviča se spomnim kot umirjenega, premišljenega, a vendarle zgovornega sogovornika, pri čemer ne vem, ali je bil takšen po naravi ali se mi je zaradi precejšnjega strahospoštovanja samo zdel takšen v tem določenem, časovno omejenem trenutku. Navezala sva spoštljiv, ohlapen »popoldanski« stik, ki je trajal na relaciji avtoceste Ljubljana–Celje–Ljubljana.
Pa to niti ni tako pomembno. Bolj se mi je v spomin vtisnil okrušek tega pogovora, ki sem ga hotela na vsak način, in najbrž precej nerodno, speljati na meni ljub citat iz Pisem mlademu pesniku, ob čemer sem si obetala kompleksen odgovor v slogu siceršnjega toka konverzacije. Po izpiskih, ki sem jih izbrskala iz svojega računalniškega arhiva, lahko vprašanje natančno rekonstruiram: »Rilke v prvem pismu mlademu pesniku svetuje: 'Pojdite Vase. Raziščite nagib, ki Vas sili k pisanju; pretehtajte, ali razpreda svoje korenine v najglobljem predelu Vašega srca; priznajte si, ali bi morali umreti, če bi Vam bilo prepovedano pisati.' Torej, gospod Kovič: ali bi morali umreti?« Gospod Kovič: »Ja. Bi.« Pika. Dve piki. Pretiravala bi, če bi trdila, da je nadaljevanje pogovora zastalo, čeprav se ga spominjam precej megleno. Vsekakor pa mi je v spominu ostala ta nenadna cezura, ki me je presenetila in sem ji pustila, da za hip obvisi v prostoru brez komentarja.
Labrador, ponovno
Še dobro, da je bil zgornji odgovor, s katerim se pravzaprav znajdemo v srži Kovičeve poetike, pritrdilen. In še dobro, da ga je pesnik najprej z intimističnim »projektom« Pesmi štirih (1953) in pozneje s samostojno in samosvojo pesniško potjo dovolj zgovorno zagovarjal. Zrela poetika Kajetana Koviča namreč sloni na razkolu med eksistencialnim izkustvom in njegovim presežkom, ki ju spaja v besednem, pesniškem aktu, v katerem se subjekt, četudi desubjektiviziran, uresničuje kot kreativna sila.
»Čeprav pesmi iz Labradorja preveva spoznanje končnosti, vendarle ne izražajo brezizhodnosti in fatalizma, temveč toliko bolj pritrjujejo življenju, ki ga celo ekstatično in erotično zaklinjajo.«
Slednje pa se najbolj jasno in dodelano aplicira v pesniški zbirki Labrador (1976), ki jo številni razlagalci Kovičeve poezije upravičeno opredeljujejo kot vrhunec avtorjevega pesniškega ustvarjanja. Zato pravzaprav ne obstaja boljše slovo od pesnika kot nova, dopolnjenjema izdaja pričujoče knjige, ki je, ne da bi hotela biti nekrolog, letos izšla pri Mladinski knjigi in še za las »ujela« avtorja. Čeprav je težko govoriti o tolikokrat in tako izčrpno interpretirani zbirki, je treba ob pričujočem natisu najprej izpostaviti dodelano likovno podobo z ilustracijami Mete Wraber, končni razdelek Romanje, ki prinaša nekaj novih pesmi, in ne nazadnje zelo osebno, spominsko »neodposlano pismo« očetu Nine Kovič, ki knjigo zaključuje namesto spremne besede.
V Labradorju Kovič dokončno razvije svojo mitopoetiko, ki še vedno sloni na čutnih in antropomorfiziranih podobah narave kot glavnega toposa avtorjeve poezije nasploh. Na podlagi distanciranega, neindividualiziranega in nadosebnega lirskega subjekta pesnik vzpostavlja in utemeljuje odnos med svetom in človekovim (samotnim) položajem v njem. Temeljno vzdušje tesnobnosti, groze in strahu pred minljivostjo človeških čustev in življenja se uglasi in zliva s krogotokom narave, ki se po eni strani še vedno kaže kot primarna, v svojem vztrajnem ponavljanju nespremenljiva, skorajda demonska danost, po drugi strani pa z »vonjem« tako po življenju kot po razpadu postaja vse bolj podobna človeku.
Čeprav pesmi iz Labradorja preveva spoznanje končnosti, vendarle ne izražajo brezizhodnosti in fatalizma, temveč toliko bolj pritrjujejo življenju, ki ga celo ekstatično in erotično zaklinjajo. Izvorna, nagonska, meseno-medena spolna sla po združitvi se spoji z gonom po nenehnem ustvarjanju, ki se realizira v aktu pisanja, v pesmi sami. Zato sodobni Odiseji, iskalci »s slo zaznamovani«, kljub dvomom in oviram vztrajajo v iskanju svoje Itake, ki se pri Koviču imenuje »Južni otok«, kraj harmonije in možnosti čistega bivanja, s katerim se Labrador antologijsko zaključi, oziroma bolje: zaokroži. »Labrador je rezultat orfične ekstatičnosti, je na določen način dosežena sinteza, preobrazba dvojnosti v enost, spoj bližine in daljave, seveda v nenehnem menjavanju plime in oseke in z vednostjo, da si fizično omejen v meh lastne kože in v svoj končni čas. Glas ti v visokih trenutkih da okusiti večnost, a Orfejev zgled nam pove, da mu je glas poleg nesmrtnosti prinesel tudi pogubo in kruto smrt,« pravi avtor v pogovoru z Nikom Grafenauerjem, objavljenem v zbirki Interpretacije (Nova revija, 2001), s katerim lahko najprimerneje zaključim ponovno osvetlitev in napotitev k Labradorju.
Razdelek z novimi pesmimi (nekatere med njimi so že umeščene v zbrane in nove pesmi Vse poti so; Študentska založba, 2009) ne prinaša nadgradnje ali preloma z avtorjevo poetiko, temveč je bolj dokument zadnjega ustvarjalnega obdobja. Naknadno bi jih lahko opredelili kot pesmi slovesa z osrednjo temo odtekajočega časa, toda tudi s takšnimi opredelitvami kaže ravnati previdno in nepublicistično. V zadnji pesmi »Romanje« se na zgoščen način še enkrat manifestirajo ključne vsebinsko-ritmične značilnosti Kovičevega pisanja – rimana ritmično-verzna struktura in temi iskalstva in časa, ki se onkraj noči zlije v/s tišino: »Potem tišina. Neizmerno tiha. / Sen, ki zavetno lega na oči. / Samo neslišni nočni veter diha / vanj temno hrepenenje, ki boli.«
* Zapisano v začetku decembra 2014.
Dežela mrtvih
Smrt me bo vzela za točaja.
Bel paž bo stopil v temni dvor.
Zašla bo slika tega kraja.
Njegova teža in napor.
O prostor, lep in enostaven.
O najbolj tiha od tišin.
O čas, za zmeraj vodoraven.
Prosojna godba korenin.
Dve roki, položeni v spanje.
V neslišno lesketanje zvezd.
V doslej neznano praznovanje.
K sencam šentjanževih nevest.
V rastlinsko noč, kjer so objete
na svetu ločene stvari.
Kjer skoz velike bele cvete
neponovljivi dež šumi.
Kjer teža lovorovih vencev
ne bega prostega duha.
Kjer pada v beli mir studencev
bežeča voda iz gora.
(Kajetan Kovič, Labrador)
Pogledi, let. 6, št. 3, 11. februar 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
