Tujec na Balkanu
Dino Bauk: Konec. Znova. Beletrina, Ljubljana 2015, 173 str., 23 €
28. 10. 2015
Osrednje mesto v romanu Konec. Znova Dina Bauka, odvetnika in Mladininega kolumnista, pripada senzibilnemu, urejenemu in pokončnemu protagonistu Denisu, rokerju in ljubitelju knjig.
Večji del ga spremljamo kot najstnika v letih okrog 1990, ko je še živel v Ljubljani in imel glasbeni bend s Petrom in Goranom, junakoma v drugem planu. Tam in tedaj se pojavi še Mary, Američanka na mormonski misiji, in z Denisom se zaljubita. Čeprav se iz sodobnosti vračamo v čas osamosvajanja Slovenije, je politično dogajanje v ozadju. Vidne so le njegove posledice: Denis si mora urediti državljanstvo, a si ga ne. Izbrisan je in izgnan na Balkan. Vpoklican je v vojsko »plemena«, ki mu ne pripada, in se bori proti »plemenu«, ki ga ne sovraži. A od samega vojskovanja smo odmaknjeni, o njem ne izvemo skoraj nič. Denis v uniformi in s puško večinoma brska po knjižnici in tako knjige tudi v njegovem drugem življenju, življenju tujca nekje na Balkanu, zanj ostanejo središče dogajanja.
Peter, Goran in Mary so pri svojih štiridesetih zazrti v čase, ko so jih imeli šestnajst. Še vedno se sprašujejo, kakšna usoda je doletela Denisa. Toda v tem so neprepričljivi; brez družine, zadovoljive kariere ali česarkoli drugega, kar bi jih priklenilo na sedanji tok življenja, se tako zelo vdajajo spominom na peščico mladostniških doživetij predvsem zato, ker so kulisa Denisovi zgodbi. Nekaj sodobnega dogajanja sicer je, a to z Denisovo zgodbo nima dosti skupnega niti ni izvirno podano (denimo vstaja izkoriščanih delavcev v podjetju, kjer je Goran eden od šefov). Družbeni angažma romana je ob takih dogodkih preveč na dlani: bralka preprosto mora izbrati stran izbrisanih, nemočnih in zatiranih, čeprav ji postavljanje na to ali ono stran v leposlovju sploh ne diši. Slovenski pisatelji se preveč razumsko lotevajo aktualnih družbenih tem; intimne teme jim gredo na splošno bolje do rok, družbene pa so pogosto prikazane poenostavljeno in moralizatorsko.
»Baukov prvenec malce pokuka prek svojih plotov, kadar se nit nejasno zabriše in se znajdemo sredi skrivnih tunelov ali skrivnostne brezčasne knjižnice. Toda to so le nastavki, ki jih tudi konec ne osmisli.«
Doživljanje junakov se tako v romanu znova in znova znajde v klišejskih opisih. Ob protagonistu čutimo, da je narejen tako, da bi se nam prikupil, in da je naša naloga sočustvovati z njegovo tragično usodo, pri tem pa preklinjati slovensko državo in balkansko vojno. Denis je videti kot biser, sploh v primerjavi s Petrom in Goranom. Ta dva sta lahko študirala in dobila več kot dobro službo po zvezah, brez lastnih zaslug. Goran je tip primitivne sorte, grabežljivec in strahopetec. Ko beži pred besnimi delavci, je smešen (na tem begu pa je tudi nekaj nedoumljivega in v to smer bi se roman lahko še bolj razvil), prav tako je smešna njegova blekberijska pesnitev. Peter, uradnik na ministrstvu, pa je nekakšna nerodna siva miš, ki na svoje rame ves čas vleče krivdo: čuti se krivega, ker ni pomagal izbrisanemu Denisu (čeprav mu je poskušal) in ker so se na Balkanu pobijali, on pa je, tako beremo, skupaj z vsemi Slovenci gledal proč. Tovrstnemu »kritičnemu« odnosu do sveta in samega sebe manjka samorefleksije.
Del problema najbrž tiči v pripovedni perspektivi. Pretežno – z izjemo pisem na koncu – sledimo toku tretjeosebnega pripovedovalca, ki je po eni strani avktorialen in pozna prihodnost, po drugi pa se vživlja v posamezne junake in se jim prilagaja tudi s slogom (iz nevtralnega toka večinoma izstopajo kletvice in slengizmi). Avtor bi torej rad v isti sapi karakteriziral junake z zaznamovanimi sredstvi, prikazal njihov subjektivni svet (ta plat mu tudi uspeva), in jih hkrati motril z distance (ta pa ne). Posameznikovo subjektivno resnico poskuša pretvoriti v objektivno, neizpodbitno. Tak pristop zaradi svoje teznosti zgreši svoj cilj. Enoumni moralni podton je preveč vsiljiv. Namesto da bi si o Denisovem nadrejenem lahko sami ustvarili svoje mnenje, nam je serviran zgolj »kmetavzar od poveljnika«; o mormonih bi radi izvedeli še kaj drugega kot to, da so »mormonski pizdunčki«. Taka percepcija sveta pristoji nevednemu najstniku, večvednemu pripovedovalcu pač ne.
Baukov prvenec malce pokuka prek svojih plotov, kadar se nit nejasno zabriše in se znajdemo sredi skrivnih tunelov ali skrivnostne brezčasne knjižnice. Toda to so le nastavki, ki jih tudi konec ne osmisli. Edino sporočilo, ki se že kmalu izkristalizira – če je človek iz običajnega življenja pahnjen v vojno, čeprav bi rad samo prebiral knjige, je to absurd –, pa je podano preveč naravnost, da bi imelo literarni učinek.
Pogledi, let. 6, št. 20, 28. oktober 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
