Več kot zgodba o neki bližini
Patti Smith: Pač mulca. Prevod Jure Potokar, spremna beseda Gregor Bauman in Peter Lovšin. Založba Modrijan, Ljubljana 2011, 311 str., 37,10 €
01. 03. 2012
Zdi se, da je knjiga o »mulcih«, Patti Smith in Robertu Mapplethorpu, ena tistih, ki so preprosto morale biti napisane. Ne le zaradi tozadevne avtoričine obljube Mapplethorpu ob njegovi smrtni postelji, ampak tudi zaradi narave spominov, ki so jo spočeli. Ti so namreč takšne vrste, da močno žgejo, zato jih je težko držati le zase in jih je skoraj nujno deliti.
»Smithova sicer ni vrhunska pisateljica, a vsekakor je dragocena in iskrena pričevalka o ljudeh in dogodkih, ki si takšno pričevanje še kako zaslužijo.«
Knjiga se začne kot nekakšna vzporedna biografija, na hitro nas seznani z rosnimi leti dveh vrstnikov (1946), otrok verižnih kadilk, deležnih verske vzgoje, bolehnega, koščenega dekleta in »sanjavega, mesečnega« fanta. Prva je veliko brala, se seznanjala z umetnostjo in množično kulturo, živela na socialnem obrobju in se že kot punčka odločila, da bo nekoč napisala knjigo, drugi je bil otrok iz varnega, a hladnega okolja Long Islanda, že od malega drugačen, vseeno pa neproblematičen sin, ki se je začel uporniško vesti šele po odhodu od doma.
Smithova v knjigi pozornost namenja različnim znakom, pomenljivim, usodnim trenutkom in magiji vsakdana nasploh, in tako tudi njeno srečanje z Mapplethorpom z njenega stališča deluje kot ne zgolj naključno. Kot da sugerira, da naj ju ne bi zbližalo le skupno občutenje umetniškega poslanstva ter zaupanje v Usodo, ampak naj bi bila nekako namenjena drug drugemu, ravno tista dva človeka, ki sta se v »poletju ljubezni« 1967 morala srečati v drobovju vrvečega New Yorka.
In potem sta skupaj spoznavala raznovrstnost tamkajšnjega življenja, vdihovala svobodo velemesta, se v njem borila za preživetje. On je prednjačil po svojih neomajnih upih, veri v umetniški uspeh, ona pa si je malo več upala, kar jima je pri praktičnih zadevah prišlo bolj prav. Njuno mladostno iskanje je bilo polno spoznavanja umetnosti prejšnjih obdobij, osvobajanja od toge domače vzgoje, nanj so vplivali različni politični dogodki (vietnamska vojna, atentata na Martina L. Kinga, Roberta Kennedyja …), in zanimivo je, da sta v tem obdobju svoja spoznanja in občutja kanalizirala v skupni, zelo primarni umetniški izraz – v risarskega.
Živela sta sredi duha leta 1968, pa vendar tudi nekako po svoje in mimo njega, bila sta nekakšen mikro svet zase, drugačna na skupen, ob tem pa še vsak na svoj, individualen način. Bila sta tudi par, ljubimca, a njuna svetova sta se vseeno začela ločevati. Ona je na nekem koncertu opazovala Jima Morrisona in ob tem pomislila, da bi kaj takšnega zmogla početi tudi sama, on je začel iskati drugačno svobodo, preizpraševati svojo spolno identiteto, doživel je preobrazbo.
A skupen strah in pogum ter popolna eksistenčna negotovost so ju vseeno še trdno držali skupaj in nekako jima je uspelo prebiti se do zavetišča ekscentrikov, boemov, umetniških drugačnežev, čudakov, legendarnega hotela Chelsea, v katerem sta našla zavetje pred najhujšo bedo. Popisi znamenitega hotela in njegovih prebivalcev sodijo med slikovitejše in skupaj s kot mimogrede omenjenimi elementi in protagonisti takratne bitniške, rock kulture, newyorškega undergrounda, znanih prizorišč takratne scene izrisujejo edinstveno naravo nekega časa in prostora. A k sreči avtorica o vsem tem govori povsem realno, s popisi svojih neposrednih izkušenj in vsakdanjih prigod, brez nostalgije in kakršnegakoli mitiziranja, s čimer svojemu pisanju naredi uslugo.
Občuteno poroča o pogovorih in zgovornih premolkih med glavnima osebama tega spominskega besedila, o njegovi želji po vstopu v Warholov krog in svoji ravnodušnosti do tega, o svojem mučnem soočanju s prijateljevo homoseksualnostjo, njegovim nastavljaštvom. Po spolni preobrazbi se je Mapplethorpu zgodil še družabni in družbeni preskok, kar je »ponedeljkova otroka« še nekoliko oddaljilo. On se je namreč dobro znašel v višjih krogih in tam kar cvetel, zanjo je bilo uporništvo in obstranstvo nedeljiv del identitete in je na večerjah pri bogataših bolj trpela kot uživala.
Ta del knjige nam, hote ali ne, razkrije tudi marsikaj o mehanizmih umetniškega vzpona v Združenih državah in gotovo še kje drugje. Za Mapplethorpa sta bila namreč družabni in družbeni vzpon neločljivi del umetniškega uspeha, ljudje, s katerimi je prijateljeval, koketiral, spal, so mu tudi omogočili njegovo umetniško uveljavitev. Ta se seveda ne bi zgodila na tako odmeven način, če Mapplethorpe ne bi bil odličen, pa tudi provokativen fotograf; njegova dela niso zato nič manj kvalitetna, a kar je res, je res …
Smithova se je uveljavljala drugače, počasneje, bolj spontano, a ji je konec koncev uspelo celo prej. Pod vplivom mnogih velikih imen rocka, s katerimi se je tako ali drugače srečevala, je na samosvoj način združila recitiranje poezije in rock glasbo, spontano našla svoj prepoznavni izraz. Sam sem jo nekoč doživljal kot nekakšno teto punka, ki pa je z eno nogo še zasidrana v hipijadi in nekako tako se zdi, da je tudi bilo. Po eni strani je bila pesniška »predskupina« na koncertu protopunkerjev New York Dolls, po drugi je prisegala na Dylana, Stonse, Hendrixa … In seveda je poznala tudi Velvet Underground, »hišni bend« znamenitega kluba Max's Kansas City in njihovega Louja Reeda, ki je tudi samosvoje kombiniral verze in glasbo. Smithova je iz vsega tega naredila nekaj svojega, samo-svojega, in tako nekako povezala šestdeseta in sedemdeseta; tudi njena knjiga se zvečine dogaja v desetletju od poznih šestdesetih do poznih sedemdesetih.
Na poseben način sugestiven je tisti njen del, v katerem popiše svoje drugo potovanje v Francijo, ko se je poklonila svojemu občudovanemu pesniku Rimbaudu in v Parizu pokopanemu Jimu Morrisonu. Morda je temu tako zaradi očitne samosti, ki jo je slišati s teh strani, morda pa tudi zaradi dramaturškega loka, ki bralca, že vnaprej seznanjenega z osnovnimi dejstvi o koncu glavnega moškega protagonista, neizbežno približuje njegovemu žalobnemu finalu. Te strani govorijo o začasnem slovesu, ki deluje kot napoved dokončnega.
Pred njim se sicer še kar nekaj zgodi, nastane na primer tisti znani Mapplethorpov portret Smithove za njeno prvo veliko ploščo Horses in pride tudi do prve in zadnje skupne razstave (1978) obeh umetnikov. A finale je vseeno finale in ta je izpisan na intimen, pretresljiv, boleč način, kot bi nastal v enem dahu. Včasih se sicer približa robu patetike, kar je glede na tematiko skoraj neizbežno, a ker je vse skupaj tako iskreno, ga nikoli ne prestopi.
Pač mulca je zgodba o bližini, o trdnem zavezništvu dveh ljudi, ki si pravzaprav nista bila povsem podobna, vseeno pa dovolj, da sta ju trdno povezala mladostni boj za preživetje in iskanje lastne življenjske in umetniške poti. Zdi se, da je Patti Smith prišla v New York, da bi se v njem formirala in ga pozneje zopet zapustila, Robert Mapplethorpe pa je mesto svoje usode komaj kdaj zapustil, bil je prava newyorška žival in je v Babilonu 20. stoletja vztrajal do prezgodnjega konca (1989). Hkrati je to zapis o neki generaciji, sceni, življenjski drži, pa tudi o nekonformistični umetnosti in o trajnih, neminljivih z njo povezanih vrednotah.
Smithova sicer ni vrhunska pisateljica, prej bi lahko rekli, da je povprečna pisateljica z nadpovprečnim življenjem, a vsekakor je dragocena in iskrena pričevalka o ljudeh in dogodkih, ki si takšno pričevanje še kako zaslužijo. V knjigi je nekaj posrečenih, učinkovitih mest in stavkov, nekateri se zdijo spontani, drugi plod avtoričinega opaznega truda. Nekako na tretjini besedila se vanj prikrade nekaj monotonosti, ponavljanj. A to konec koncev ni preveč moteče in skupnega vtisa ne spremeni.
Gre za pomembno delo in pomembno je tudi, da smo slovensko izdajo dobili tako hitro, le leto po izidu izvirnika. Tako avtorica kot Mapplethorpe sta namreč pri nas dovolj znana in spoštovana, da bralcev knjigi ne bi smelo manjkati. Oba poznamo že dolgo, Mapplethorpove fotografije pa smo si pred dobrima dvema letoma lahko ogledali tudi na obsežni razstavi v Ljubljani. Smithova je pri nas gostovala pred kakšnimi ducat leti, njenega koncerta v Križankah se sicer ne spominjam prav dobro, kar pa ne pomeni nujno, da je bil zanič. Knjiga je bila v Ameriki že nagrajena, a mislim, da si avtorica bolj kot nagrad želi odprtega, naklonjenega bralstva. Našo izdajo spremljata dve spremni besedi, ki se ukvarjata predvsem s Smithovo, z Mapplethorpom pa le mimogrede. Za boljšo informiranost bralcev, bi bilo koristno nekaj več besed nameniti tudi temu nežnemu fotografskemu hudičku.
Knjiga je opremljena z domiselnim zaščitnim ovitkom, ki ga je mogoče razgrniti in uporabiti kot poster.
Pogledi, št. 3, 7. februar 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
