Vesela znanost
Isaiah Berlin: Izvori romantike. Prevedla Lucija Ana Simoniti, spremna beseda Jure Simoniti. Založba Krtina (knjižna zbirka Temeljna dela), Ljubljana 2012, 201 str., 22 €
26. 02. 2013
Isaiah Berlin (1909–1997), angleški intelektualec rusko-judovskega porekla, je človek, o katerem se govori v presežnikih. Bil je ena izmed najvidnejših figur filozofije, politične teorije in zgodovine idej, kar jih je imelo 20. stoletje, eden izmed ustanoviteljev Wolfson Collegea v Oxfordu, predsednik Britanske akademije. Osmrtnica v Independentu leta 1997 ga je opisala kot »največjega svetovnega govorca, najbolj navdahnjenega bralca stoletja, enega izmed najboljših umov našega časa«.
Izvori romantike so zbirka njegovih predavanj, ki so pod naslovom Mellon Lectures potekala leta 1965, leto pozneje pa jih je tretji program BBC ponudil širši javnosti. Leta 1999, dve leti po avtorjevi smrti, jih je zbral in objavil Henry Hardy, ki je svojo uredniško kariero posvetil skoraj izključno zbiranju in urejanju Berlinovih esejev.
Berlin, iz akademske zadržanosti, za živa ni bil naklonjen ideji, da bi predavanja, ki so se mu zdela mestoma preveč splošna in spekulativna, objavil v knjigi in mnogi so mnenja, da bi morala ostati neobjavljena. »Vročičen, mestoma zmeden, nagel, zadihan […], skoraj histeričen govor,« kot je ton predavanj opisal Berlin sam, bi lahko škodil avtorjevemu akademskemu ugledu. Hardy se temu mnenju, na veliko srečo bralcev, ni pridružil. Sklenil je, da mu Berlin, ki je menil, da imajo bralci za posthumno objavljene tekste prilagojena merila, objave Mellon Lectures ne bi zameril in da si zaslužijo pozornost z vsemi pomanjkljivostmi vred. Osebno menim, da je sprejel izvrstno odločitev. Izvori romantike so morda ravno zaradi necenzurirane svobode pripovedovanja, zaradi odsotnosti strogih akademskih omejitev prvovrsten bralski užitek. Zavihek Krtininega svežega prevoda, ki ga je prispevala Lucija Ana Simoniti, slavi Berlinovo lahko roko, angleško jasnost in akademski šarm in res – Izvore romantike odlikujejo smisel za humor, intelektualna gibkost, veselje do sklepanja in veselje do pripovedovanja, v nekem smislu so vesela znanost. Če bi prišlo do tega, da bi Berlin napisal novo knjigo o romantiki, ki jo je pripravljal na stara leta, bi bila gotovo sijajna in bolje domišljena, vendar bi z enako gotovostjo izgubila nekaj iskrivosti, ki jo je doprinesla improvizacija predavanj.
»Ker je svet tako nepopoln, je edini način, da v njem uveljavljamo svojo svobodo, da nanj projiciramo svoj estetski model.«
Izvori romantike pripovedujejo zgodbo o tem, kako in zakaj so Nemci v 18. in 19. stoletju trajno spremenili način, na katerega zahodna civilizacija misli samo sebe. V obdobju velikih revolucij, od industrijske do francoske, je bila prav romantična revolucija duha tista, ki je imela najbolj daljnosežne posledice, ki se po Berlinovem mnenju vlečejo vse tja do eksistencializma in fašizma 20. stoletja. Romantično gibanje se je rodilo iz bede družbene resničnosti – Nemci v primerjavi z drugimi velikimi evropskimi narodi tistega časa v političnem in ekonomskem smislu niso imeli posebne sreče, ker so bili nesvobodni in omejeni, zato so sklenili razveljaviti zunanjo resničnosti in odkriti v sebi kraljestvo duha. Romantika je vzklila, kjer so bile družbene okoliščine podstandardne, nudila je zavetje vsem, katerih duša je bila prevelika, da bi lahko prenesla obstoječi svet. Ker je svet tako nepopoln, je edini način, da v njem uveljavljamo svojo svobodo, da nanj projiciramo svoj estetski model. Prekiniti je treba z naravo danega in ustvariti samega sebe, v ponavljajočih se dinamičnih ciklih, ki nam zagotavljajo svobodo avtentičnosti. Kam vodijo projekti naše volje, je strogo vzeto nepomembno, ker so motivi pomembnejši od posledic, ki po nujnosti uhajajo našemu nadzoru. To in pa spodkopavanje vere v objektivne etične kriterije, ki bi veljali za vse ljudi enako, v svetu političnih odločitev lahko pripelje do eksperimentov s katastrofalnimi posledicami. Romantika je razširila našo toleranco do samolastnega, avtentičnega vedenja do te mere, da se je 20. stoletju povsem prostovoljno zgodil Adolf Hitler. S tem so v povojnem svetu romantiki delnice nekoliko padle, vendar mnogi med njenimi vplivi vztrajajo.
Ker so nekatere romantične težnje eskalirale v fašizem, težko zaupamo politiki, ki jo vodijo veličastna čustva, vendar smo enako nepripravljeni opustiti romantično vero v idealizem, iskrenost, predanost in osebnostno integriteto. Otroci dveh svetov smo, sklene Berlin. »Postali smo skupki določenih dvomov, bitja, ki se nikoli ne morejo povsem odločiti.« Živimo v dobi, ki ne ve, ali bi rajši sledila Machiavelliju ali Herderju, in se boji, da se bo v vsakem primeru odločila narobe.
Pogledi, let. 4, št. 3, 13. februar 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
