Veselo nizanje vrstic
Ervin Fritz: Dolgi pohod. Spremna beseda Andraž Gombač. Mladinska knjiga (Jubilejna zbirka), Ljubljana 2010, 104 str., 24,94 €
04. 03. 2011
70 bioloških let in 59 let pesniške poti Ervina Fritza (prve verze je napisal pri enajstih) ni lahko spraviti na sto strani jubilejne izdaje, kjer gre za takšne ali drugačne izbore, ki naj bi zajemali celotne opuse. Ker je ne tako dolgo nazaj že izšel prerez, pregled ali antologija pesmi Ervina Fritza (z Veroniko nagrajena zbirka Ogrlica iz rad, 2005), še pred tem izbor v miniaturki, opus pa še (drznem si dodati: zdaleč) ni zaključen, bi bil še en izbor bržčas odveč. Navsezadnje se z vedno novimi izbori nekako razvrednoti pesnikov položaj v sedanjosti, sploh če je še živ in če še vedno piše. Jubilejna izdaja ob Fritzevi sedemdesetletnici je zato skorajda nujno postala nova pesniška zbirka, naslednica Drugačnega sveta, ki je izšel leta 2008.
»Vendar pa Fritz ni nekakšen z usodo pomirjeni šegavec niti »tnalo neobčutljivo«, ampak ve, da se stvari ne bodo nujno kar same postavile na svoje mesto.«
Da bi jubilej kljub vsemu popolnoma ne izzvenel, je Fritz sestavil kratek avtopoetični zapis v svojem slogu, kjer se ne spreneveda, da s svojo poezijo spreminja vesolje, pač pa ga z njeno pomočjo razpleta in osmišlja, hkrati pa je na svetu predvsem zato, da nanj kaže s prstom (če uporabimo Dylanovo sintagmo) in ga po potrebi neprizanesljivo okrca. Današnji časi s svojim zeitgeistom in strukturo kar kličejo po tovrstnem krcanju, hkrati pa je (vsaj tista najbolj nagrajevana) poezija postala tako zelo hermetična in samozadostna, da je funkcija pesnika kot angažiranega umetnika postala malodane sramotna in nevredna. Vendar ne za Fritza. Posveti ji najzanimivejši del zbirke, pri čemer pa njegova bolj intimna nota prav nič ne zaostaja, nasprotno: že takoj na začetku nam v uvodnem razdelku postreže s pisano paleto radoživih ljubezenskih verzov (»radoživost« je ena njegovih ključnih pesniških besed in zaznamuje, kljub težkim življenjskim preizkušnjam, tudi njegov odnos do sveta; druga je »minevanje«), ki jih kmalu nato dopolni s kontemplativnim in memoarnim delom, kjer ne skopari s samoironijo. V tem, prvem delu zbirke, srečamo tudi nekaj ključnih verzov sedemdesetletnika, ki je sicer res starejši, ni pa zato nič manj vitalen in duhovit, čeprav rahlo zasopel: »... sopiham ... kajpada, mladost je mimo ... / lepo bo ... če bo kje na vrhu senca ... / naprej ... nismo še čista dekadenca ... // [...] in nič ni treba ... da je vsak sopih ... sentenca ...« (Sopihanje na Metlino). Še bolj tipični sta pesmi Pastorala in Svet danes, ki držita svet na sporazumni strani: dobro je, dokler živimo. (»Ne brigajo me velika vprašanja«, [...] »Svet danes je čisto običajen pojav«). V tem duhu so tudi nekatere zaključne pesmi v zbirki, denimo Kurikulum, Starost in Oporoka, le da še znatno bolj samoironične.
Vendar pa Fritz ni nekakšen z usodo pomirjeni šegavec niti »tnalo neobčutljivo«, ampak ve, da se stvari ne bodo nujno kar same postavile na svoje mesto. Iz nekdanjega opisovalca »dejanskega stanja« (na kar v spremni besedi opozori tudi komparativist in slovenist Andraž Gombač, ki je iz Fritza diplomiral) se prelevi v pesniškega gverilca, ostro angažiranega, v osrednjem razdelku Dolgi pohod (sem bi bilo treba prišteti še razdelek Vsakdanja psihopatologija). Ta dva sta, s svojim neizprosnim izrisovanjem (političnega in predvsem mentalitetnega) slovenskega vsakdana, nekakšen klimaks zbirke, ki se nato vrne v kontemplacijo. »Poziv k bitki« v omenjenem klimaksu ni začinjen z zasmehovanjem sonarodnjakov, kot to radi počnejo nedeljski kolumnisti, ampak s skrbjo za narod, ki se iz zgodovine ne (na)uči (dovolj hitro). Teorija odraza, Svetobolje, Dolgi pohod in EPP kantata so osrednje tovrstne pesmi, ki niso zgolj kajuhovska nadgradnja zgodovinskega aspekta naših korenin in borb, ampak poziv k pretuhtanju zgodovine in njenih učnih ur. In vse si lepo sledi: Svet danes s svojimi aktual(istič)nimi epigrami in običajnostjo na drugi strani, pa preko Psihopatologije k Pohodu in koščeni babi Smrti, ki se ji ni treba nujno smejati v lice, priganjati jo pa tudi (sploh) ne. »Nizanje vrstic me veseli,« pravi Fritz v uvodni pesmi. To je bistveno.
(Pogledi, št. 5, 23. februar 2011)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
