Rimske refleksije
Andrej Capuder: Rimski soneti. Spremna beseda Andrej Arko. Celjska Mohorjeva družba, Celje 2011, 204 str., 18 €
28. 04. 2011
Eden vidnejših sodobnih prevajalcev klasičnih literarnih del je po vrnitvi iz Rima, kjer je zadnja leta služboval, izdal knjižico stotih sonetov. Knjižico veže, kot pove že naslov, tema Rima in s tem tudi dobršnega dela evropske zgodovine umetnosti. V času, ko poezija marsikdaj ne uspe biti več niti slaba proza, ampak zgolj nekakšno umetelno momljanje, je prihod zbirke stotih sonetov, še posebej tematske narave, dogodek, ob katerem se velja ustaviti in ga pretuhtati.Knjižica je urejena lično, njena forma je v skladu s petrarkovskodantejevskomichelangelovskim izročilom, ki ga opeva, ko pa jo odpremo, nas v uvodnem sonetu pričaka prešernovska sonetovska parafraza (Andreas, ti in tvoja lepa starka), ki da misliti na (samo)nagovor, ne tako redek pri podobnih pesniških korpusih in skoraj nekako duhovit uvod v rimske sonete.
»Ljubezen, ta je ena, v Capudrovih sonetih po romanskem izročilu neizogibno prisotna (med drugim tudi kot sonetno pismo ženi), nagovor bogu (Bogu) v njegovi troedini obliki, ta je druga.«
Kaj je bolj naravnega kot uvesti zbirko s parafrazo verza pesnika, ki je pri nas ustoličil romanske pesniške oblike in renesančno čutenje ter dokazal, da slovenščina tozadevno prav nič ne zaostaja, nasprotno: spogledovanje s strogimi oblikami je dokazano eden njenih močnejših atributov, kar je po svoje – vsaj metrično – sicer pokazal že Koseski s prvim slovenskim sonetom v začetku 19. stoletja, Prešeren pa malce pozneje docela in popolno, nakar so to doto bolj ali manj uspešno bogatila mnoga pesniška imena za njim, vse do danes? Capuder, veščak forme enajsterca, v katerem je pričakovano zastavil svojo rimsko pesem, s prešernovsko dikcijo reflektira vso intimo, ki jo zanj uteleša Sredozemlje: »Dan se nagiba, sonce gre v obzorje / in veter že potihnil je med bori, / ciprese tam stoje kakor na straži. // Zagrnil val stopinje je na plaži ...«Rim ni samo lepota poezije, stavb, kipov in slik, je tudi duhovna dimenzija. Ljubezen, ta je ena, v Capudrovih sonetih po romanskem izročilu neizogibno prisotna (med drugim tudi kot sonetno pismo ženi), nagovor bogu (Bogu) v njegovi troedini obliki, ta je druga. Prepričljivih in dobrih tovrstnih pesniških nagovorov je v dandanašnji poeziji silno malo; večinoma so bodisi preveč poduhovljeni (in posledično pesniško prazni) ali pa služijo bolj samim sebi in patetičnemu (pre)baročnemu leporečju, sploh v povezavi s posvetno intimnostjo. Pri Capudru je duhovna dimenzija, tak ali drugačen nagovor Bogu, pomemben sestavni del zbirke, vendar nikakor ne neločljiv; pesnik je namreč močnejši v tistih sonetih, kjer je ta dimenzija odsotna. Tako se kvaliteta njegove poetike kaže predvsem v tistih sonetih, kjer bodisi opisuje bodisi reflektira in je Bog zgolj nekje v ozadju, sicer vseprisoten, a pesniško ne neposredno omenjen ali nagovorjen. Manj posrečena in pogrešljiva so tudi nekatera mesta, ko pesnik skuša pod preobleko rimske refleksije angažirano požugati dandanašnjiku ali okrcati današnjo duhovno revščino (denimo LI ali LXI). Najbolj in zares uspešen je tam, kjer kot opazovalec hiti mimo empiričnih rekvizitov, ki mu služijo za izpoved/refleksijo. Eden najboljših sonetov v zbirki je denimo XXVII, kjer pesnik pravi: »(...) Tu spodaj starodavni Rim počiva, / ki bil je v času marmor in pozlata; / na steni, ki je z risbami bogata, / zagledam deklico, kot da je živa. // Odeta v haljico zamolklo rdečo, / (...) ponuja cvet, kot reči bi hotela: / cvetlica, ki tu našel si jo spečo, / če neseš jo na dan, ti bo uvela.« Nekateri drugi taki soneti so denimo XXII, LIX, LXXX ... Mestoma se zazdi, kot da je pesnika gnala zunanjeformalna nuja napisati sto sonetov, kar zna tudi za najbolj veščega mojstra včasih biti past, ki se ji je mogoče (ali pa tudi ne) izogniti s to ali ono redukcijo, seveda v primeru, da to ne podira že vnaprej zastavljenega koncepta. Število sto je v tesni povezavi z Rimom in njegovo zgodovino in ima kot táko bogato konceptualno izročilo. Pretanjeni bralec pa bo v celoti obširnega rimskega opusa bržčas poiskal posamezne dele, ki ga bodo najprepričljiveje nagovorili.
Pogledi, št. 8, 13. april 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
