Za normo ali za rabo?
V preteklem stoletju je tako izšlo kar osem pravopisnih priročnikov, ob njih pa še na desetine jezikovnih svetovalcev in t. i. jezikovnih brusov (antibarbarusov). Brez dvoma je zanimanja vreden tudi najnovejši Sodobni pravopisni priročnik med normo in predpisom, ki sta ga sestavili jezikoslovki Helena Dobrovoljc in Nataša Jakop, sodelavki Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU v Ljubljani.
Četudi je priročnik nastal kot končni rezultat raziskovalnega projekta v letih 2008–11, je uporaben v najširših krogih. Njegov namen – kot sicer namen vsakega normativnega pravopisnega priročnika – je »v pravilih podati sistemski opis zapisovalnih sredstev«, ta sistemski opis pa naj bi se v prihodnjem pravopisnem slovarju »konkretiziral ob izbranem naboru besedja«. Praviloma vsak priročnik nadgradi vse poprejšnje v skladu z novimi jezikovnimi spoznanji in razvojem samega jezika; zato naj bi bil tudi ta (in slovar, ki bo nastal na njegovi podlagi) nova postaja v razvoju slovenskega pravopisja. Od prejšnjih pravopisnih priročnikov in slovarjev naj bi ga razlikoval temeljni pristop, tj. obravnava zgolj »besedja, ob katerem ima jezikovni uporabnik zapisovalne težave«. Ta temeljni pristop naj bi bil najširše preizkušen »v krogu širše strokovne javnosti, upoštevajoč praktike, lektorje, prevajalce, pisce enciklopedij, terminološke strokovnjake in druge«; predvsem pa uporabljen na najnovejšem gradivu slovenskega jezika, zbranem v obstoječih jezikovnih korpusih slovenščine.
Konsenz glede pravopisnih norm naj bi temeljil na načelu »prožne ustaljenosti« češkega jezikoslovca Viléma Mathesiusa; to načelo išče stično točko oz. ravnotežje med predpisano normo in vsakodnevno govorno rabo. Normativistika naj bi na konkretnem gradivu nenehno ugotavljala prožno ustaljenost slovenskega besedja in ga uveljavljala v praktičnih predpisih, priročnikih in slovarjih. Tako naj bi bil slovenski jezik v svoji knjižni obliki nenehen »dokaz za enovitost jezikovne skupnosti« in bi se »vedno znova vzpostavljal« in »institucionalno ohranjal«.
Avtorici Sodobnega pravopisnega priročnika, obe doktorici jezikoslovja, tako po dobrih stotih letih pravopisnega urejanja slovenskega jezika tudi danes v slovenščini odkrivata »gradivske spremembe na oblikoslovni in skladenjski ravnini, vdor nove leksike« in pojav »novih besedotvornih postopkov«; obstoječi načini normativnega predpisovanja v jeziku ne zmorejo zajeti in ovrednotiti vseh pravopisnih inovacij, zato se je treba lotiti predmeta tudi z novimi metodami in sistemsko posodobiti normativistično metodologijo. Že primerjava dozdajšnjih pravopisov kaže, kako so potekale jezikovne spremembe, zlasti pisna podoba besed in besednih zvez, izgovor besed, pregibanje in tvorba oblik, spreminjanje besednega pomena. Uvedba in uveljavitev jezikovnih korpusov, ki zajemajo veliko množino jezikovnih enot v sobesedilu, pa sta jezikoslovju ponudili orodje, ki omogoča registrirati »razkorak med normo in aktualno jezikovno rabo«, tako v pravopisju kot pravorečju, pa tudi v skladnji, besedotvorju in pomenoslovju. V skladu s pravilom prožne ustaljenosti je jezikoslovje sprejelo tudi sodobnejše pojmovanje jezikovne pravilnosti, kot so ga poznali stari pravopisni priročniki: slovnična pravilnost ni več absolutno nadrejena kategorija jezikovne rabe, saj je v določeni govorici lahko ustrezna tudi slovnično nepravilna oz. slaba raba (da ne govorimo o pogosto prevladujoči in uveljavljeni napačni rabi v jezikovni praksi najširših uporabnikov).
Helena Dobrovoljc in Nataša Jakop tako v priročniku sistematično evidentirata, diagnosticirata in utemeljujeta vrsto novih predlogov za posodobitev, dopolnitev in spremembe obstoječih pravopisnih pravil. Večina jih zadeva zapis črk in števk, rabo velike in male začetnice, pisanje privzetih besed in besednih zvez, vlogo ločil, stičnost besed (zapisovanje skupaj in narazen); manjši del sega tudi na področja glasoslovja, oblikoslovja in besedotvorja. Do teh sprememb prihaja zlasti zaradi hitrega razvoja jezika, tako knjižne kot drugih zvrsti; predvsem nekatere znanstvene vede in cela področja znanosti (tehnika, informatika, logika, filozofija itn.) prinašajo v jezik toliko aktualnih zgledov nove rabe besedja ali uvajajo celo nova ločila oz. novo rabo starih, da je to nujno upoštevati tudi v jezikovni normativistiki. Svoje kajpada dodajata tudi novo razumevanje jezika in njegovih sprememb, pa tudi razvoj samega jezikoslovja, njegovih metod in orodij (mdr. npr. uvajanje jezikovnih korpusov); navsezadnje k temu prispeva tudi jezikovna zakonodaja, ki sledi družbenim spremembam.
Komentirana evidenca novih jezikovnih pojavov na področju pravopisja naj bi (ob utečenih in uveljavljenih procesih) postala podlaga za novi pravopisni slovar, »specializiran za reševanje pravopisnih vprašanj v ožjem pomenu besede«. Ta slovar naj bi nastal na osnovi reprezentativnega gradivnega korpusa, »v katerem bi prevladovala nelektorirana besedila in ki bi bil tudi oblikoslovno označen, lematiziran«, pišeta avtorici; to je v tem trenutku predvsem jezikovni korpus FIDA plus, deloma tudi Naša beseda pri ZRC SAZU. Zglede za tak slovar avtorici iščeta na Hrvaškem, Češkem in Slovaškem. Na podlagi vzorčnega geslovnika in njegove začasne obdelave predvidevata, da bo slovar obsegal približno tretjino novega gradiva (glede na zadnji pravopisni priročnik iz leta 2001).
Sodobni pravopisni priročnik v drugi polovici podrobno razlaga strukturo geselskih člankov, nato pa se loti njihovega tipskega prikaza za črke A, B, C in Č. Iz pregleda je videti tako težnjo po novostih kot tudi vztrajanje pri uveljavljenih rešitvah, ki so tu in tam še vedno napačne oz. zmotne. Čeprav korpusni pristop ponuja povečano aktualnost zgledov, ti pogosto ostajajo stari, torej zastareli; korpus v tem pogledu ponuja širok nabor besedja npr. iz popularne kulture, gospodarstva, politike ali računalništva, vendar pa premajhno širino tehniške in naravoslovne leksike, kar lahko na nekaterih področjih pravopisja povzroča večjo ali manjšo luknjičavost oz. nedorečenost (npr. raznovrstna raba ločil, posebnih znakov in krajšav v matematiki, fiziki ali kemiji). Kaže, da bodo v pravopisju še naprej obveljale sistemske izjeme, ki so se zgodovinsko zakoreninile v jeziku, tako da jih je že kar nemogoče odpraviti (npr. nesodobna pisava nekaterih ruskih imen tipa Potemkin, Alehin, Onjegin nam. Potjomkin, Aljohin, Onegin). Kazalo bi tudi premisliti nabor različnih pisav za novi pravopisni slovar, predviden v letu 2015: nekatere stroke (matematika, fizika, biologija, medicina) namreč določene kategorije strokovnih pojmov pišejo v ležečem tisku. Vsekakor bo za boljšo rešitev diagnosticiranih pravopisnih in pravorečnih težav slovenščine poleg tradicije pisanja in sedanje jezikovne rabe treba sprejeti še kakšen sklep samih jezikoslovcev, ki se bodo morali strokovno odločiti za optimalno normirano rešitev v prihodnosti. Usklajen dogovor stroke smo doslej pri takih slovarjih večkrat kot ne pogrešali; le tako bomo dobili »jasen in poljuden, priročen in praktičen jezikovni priročnik«, kakršnega si želita avtorici monografije.
Pogledi, št. 12, 27. junij 2012