Zagovor personalizma
Žalec filozofsko antropologijo prepoznava kot izhodišče in temeljno področje filozofije, saj razumevanje narave človeka predhodi drugim filozofskim vprašanjem; tako na začetku ugotavlja, da so »ideje o človeški naravi [...] po svoje najbolj vplivne ideje, kar jih je«. Na takšnem ozadju motrenja človekove narave razvija svoj zagovor solidarnostnega personalizma in presežnostnega liberalizma, ki skupaj določata jedro njegovih stališč v etiki in politični filozofiji. Žalec premotri razumevanje človekove narave tudi v okviru celovite hermenevtične obravnave pojmov osebe, duše in duha. Kot osrednji določili osebe izpostavi občutek odgovornosti in sposobnost moralnega razvoja. Ločuje med predmodernim in modernim razumevanjem človekove narave, pri čemer prvega določa sprejemanje treh trditev: (1) obstaja velika načelna razlika med človekom in živaljo; (2) vladavina (raz)uma je temeljno merilo dobrosti posameznika in družbe in (3) poleg tega sveta obstaja še onostranstvo oz. drugi svet; z modernim razumevanjem pa se je začel proces vplivnega spodbijanja teh trditev. Tej analizi predhodi oris razvoja filozofske antropologije, saj Žalec problemsko obravnava zanjo ključne avtorje, kot so Sokrat, Platon, Aristotel, Akvinski, Hobbes, Hume, Kant, Darwin, Marx, Nietzsche, Freud, Wittgenstein in Žižek. Pri tem sledi ključnim preobratom v pojmovanju osebe ter njenih določil, hkrati pa se do obravnavanih tudi vseskozi opredeljuje in sintetično podaja bistvene zaključke za svoja lastna stališča. Bralcu je s tem ponujen dober pregled, hkrati pa je problemsko napoten na bistvena vprašanja, ki jih filozofska antropologija odpira.
Žalec zagovarja solidarnostni personalizem, ki ga določa personalistično izhodišče, da je vsaka oseba najvišja vrednota, pri čemer je ta oseba presežna. Spoštovanje osebe, njene vrednosti in dostojanstva (vedno gre za konkretno osebo, ne pa na primer za abstraktno idejo osebe), od nas terja, da upoštevamo njene konkretne in posebne položaje ter njeno zgodovino. To nam omogoča solidarnost, ki jo Žalec prvenstveno razume kot udeleženost na drugem v vseh njegovih vidikih, posebej pa z vidika doživljanja. S tem zavrne nihilizem (opredeli ga kot stališče, ki vse vidi kot vrednostno izravnano ter posledično kot celostno duhovno stanje, kjer ne moremo več postaviti ali občutiti razlike med dobrim in slabim) in vsakršen instrumentalizem (človek je znotraj obzorja instrumentalizma zgolj sredstvo za doseganje nekega drugega cilja ali vrednote), ki »resno ogrožata ali celo onemogočata uresničevanje dialoga, solidarnosti, odnosa drug do drugega, ljubezni itd.«. Avtor v drugi polovici knjige ponudi tudi izčrpno analizo pozitivnih dejavnikov personalizma na eni strani in znakov nihilizma in instrumentalizma na drugi kot tistih vidikov našega življenja, ki predstavljajo branike in spodbude za krepitev personalizma. Izpostavljene dejavnike naveže na razpravo o neodtujljivih pravicah osebe, resnici (in resnicoljubnosti) ter predvsem poduhovljenju kot pogoju človekove svobode ter odgovornosti.
Žalec v nadaljevanju prenese svoje ugotovitve s področja filozofske antropologije na polje etike in razvije izvirno etiko kreposti, ki je utemeljena v vrednosti vsake konkretne osebe in solidarnosti. Pregledno razgrne polje etičnih pojmov in stališč glede na različne strukturne in problemske dimenzije oziroma osi, npr. univerzalnost, avtonomnost ali heteronomnost etike, smotrnost, normativna struktura. Ta pregled in metodološki okvir Žalec zapolni z obravnavo poglavitnih postaj v zgodovinskem razvoju zahodne etike, pri čemer vedno zasleduje predvsem personalistične in dialoške momente etike. Posebej navdihujoča je njegova analiza pojma kreposti in dimenzij temeljnih kreposti, v katerih se prepleta analiza njihovega razvoja skozi zgodovino, njihova povezanost z vrednotami in dolžnostmi, ki se na koncu strne v etiki kreposti, v kateri osrednje mesto zavzame ljubezen. »Ljubezen je odprtost za Boga in duhovna čistost ali neumazanost, nezastrtost oken duha, ki je bistvena za odprtost.« Žalčeva etiška stališča tako v prvi vrsti oblikujejo ideje oz. načela personalnosti, solidarnosti, pravičnosti, subsidiarnosti, skupnega dobrega, dialoške odprtosti in univerzalizma ter spoštovanja vesti, ki pa mora biti pravilno oblikovana.
V knjigi znotraj bogate palete tem najdemo tudi razmeroma podrobno, vsekakor pa zelo zanimivo obravnavo Heideggerjeve fenomenološke misli, ki je v nadaljevanju navezana na obravnavo umetnosti in umetniškega dela (umetniško delo je kot kulturna paradigma interpretacijsko neizčrpno in razumsko neobvladljivo) ter pomena umetnosti v človekovem življenju, saj ta bogati naše doživljajsko obzorje, omogoča nesebično oz. »brezjazno« perspektivo ter refleksivno zavest, predvsem pa poduhovljenje človeške osebe. Poleg drugih je v knjigi izvirna tudi Žalčeva interpretacija »feministične« avtorice Luce Irigaray kot predstavnice (sekularne) personalistične misli, zelo pomembno mesto v knjigi ima tudi misel ruskih personalistov, predvsem Berdjajeva in Solovjova.
Žalec vseskozi reflektira tudi svoje metodološke podmene, najsi gre za vprašanja s področja odnosa med filozofijo in znanostmi, metaetike, etike kreposti, filozofije jezika ali pa psihologije, kar je še ena odlika knjige. Prav tako je vseskozi tudi pozoren na umeščenost v knjigi razvitih idej znotraj tradicije slovenske filozofije (slednja je predvsem z vidika filozofske antropologije in etike v obrisih podana na začetku knjige), kar je sicer pri avtorjih redka odlika. Knjiga vabi k branju navsezadnje tudi zato, ker nam omogoča bolje razumeti tudi našo sedanjo situacijo, ki jo zaznamuje kriza tako na globalni kot na lokalni ravni, in sicer na številnih področjih življenja. Žalec razkriva dejavnike te krize (posebej njene instrumentalistične dimenzije) ter nakazuje poti iz nje, s katerimi se lahko izognemo nepravičnosti, nestabilnosti in nesvobodi, kamor (pre)hitro drsimo. S tem nas napotuje k razmisleku o sedanji družbi, tako slovenski kot globalni, posebej z vidika odgovornosti oseb ter povezanosti te odgovornosti s svobodo osebe ter njeno poduhovljenostjo, kar se na koncu odrazi v krepostnih državljanih, ki so pogoj delovanja demokracije. Znotraj obzorja slovenske družbe je prav to osrednjega pomena in knjiga Človek, morala in umetnost nam nudi številne nove vpoglede in podlage razpravam, ki jih odpiramo in za katere se zdi, da se pogosto vrtijo v krogu. Gre za jasno, izvirno in posrečeno formulacijo etiškega projekta, ki aktualizira personalistični pristop.
Pogledi, št. 20, 12. oktober 2011