Solidarnost: prazna beseda ali konkretna vsebina?
Podobe solidarnosti. Uredil Tadej Pirc. A priori (zbirka Khoros). Gornja Radgona 2012, 172 str., 12 €
24. 06. 2013
Podobe solidarnosti prinašajo osem znanstvenih prispevkov s področij filozofije, sociologije ter zgodovine, ki ob dialoškem in interdisciplinarnem pristopu tematizirajo to izjemno pomembno polje razprave. Avtorji prihajajo iz Slovenije, Nemčije, Nizozemske in Poljske. Pojem solidarnosti v zadnjih desetletjih zavzema vse pomembnejše mesto znotraj filozofskih in socioloških teorij ter glede na globalno naravo izzivov – s katerimi je soočeno človeštvo kot celota, posebej pa tudi ožje skupnosti na različnih ravneh – predstavlja eno od pomembnih vstopnih točk iskanja odgovorov na te izzive.
Urednik Tadej Pirc je v knjigi zbral prispevke, ki so uravnoteženi in se prepletejo v zaključeno celoto, zanimivo za širšo zainteresirano javnost. Knjigo odlikuje predvsem to, da pojem solidarnosti nikakor ne ostaja zgolj na ravni vseprisotne fraze, ki bi bila pravzaprav del obveznega besednjaka, a bi v svojem jedru ostajala neopredeljena. Po drugi strani pa se delo izogne tudi zlorabi (pojma) solidarnosti in izpostavi, da mora na mesto kakršne koli preračunljive ali prisiljene solidarnosti stopiti živeta in pristna solidarnost. Knjiga je tako eno redkih del v našem prostoru, ki se s solidarnostjo ukvarja na poglobljen, znanstven način in tako razpira njene dimenzije.
V prvem prispevku ugledni nemški sociolog Hauke Brunkhorst razpravlja o pojmu solidarnosti ter poleg pravnih izvorov tega pojma (znotraj rimskega obligacijskega prava, ki je oblikovalo institut obligacije in solidum) izpostavi še tesno povezanost s pojmi harmonije ter državljanskega prijateljstva in bratovščino ter ljubeznijo do bližnjega. Ključne dimenzije solidarnosti so razpete med posameznikom in skupnostjo, kjer demokratični ideali zamenjajo prevlado enih nad drugimi in vzpostavljajo temelj pravičnosti. Takšno demokratično solidarnost, ki ima svoj izvor v bratstvu kot enemu izmed treh stebrov francoske revolucije, lahko razumemo kot pogoj same svobode in samovlade posameznika, ki pa je v sodobnem svetu pod pritiski »globalizacije moči, prava in denarja« v defenzivi.
»Knjigo odlikuje predvsem to, da pojem solidarnosti nikakor ne ostaja zgolj na ravni vseprisotne fraze.«
Tadej Pirc zariše obrise nekaterih temeljnih socioloških pogledov na solidarnost kot vezivo družb. Izpostavi tri pristope k družbeni solidarnosti, od katerih se prvi osredotoča na iskanje temeljev za vzpostavitev solidarnosti kot vezivnosti družbe, ki sega onkraj deljenih interesov k skupnemu pojmovanju, razumevanju, vrednotam in pričakovanjem. Drugi se osredinja na razlikovanje med različnimi vrstami solidarnosti in ga zastopa Durkheimovo razlikovanje med mehansko in organsko solidarnostjo, zadnji pa je uokvirjen v raziskovanje dinamike družbene solidarnosti in ga zastopa npr. Marxovo razumevanje negativne solidarnosti na temelju pripadnosti razredu. Prikaz ključnih vidikov teorij solidarnosti poveže s premisleki o prihodnosti solidarnosti, ki se mora soočati s »postemocionalno potrošniško družbo«, kjer pristno vezivnost družbe vse bolj izpodriva preračunljivost.
Cvetka Hedžet Tóth prispevek o t. i. petem filozofskem vprašanju o tem, kaj lahko naredimo iz sebe, postavlja na temelj filozofije ameriškega pragmatika Richarda Rortyja. V izčrpni predstavitvi ključnih poudarkov del tega filozofa avtorica izpostavi njegovo kritičnost do ZDA ter polaganje upov na Evropo, ki naj bi si dopustila sanjati idealistične, celo nesmiselne sanje sodelovanja in solidarnosti, ki pa v sedanjem primežu krize postajajo tudi v Evropi vse bolj potlačene. Izvitje iz lažne dileme med politiko (ali uspešnostjo) in etiko nam omogoča razumevanje »solidarnosti kot moralnega napredka« tako posameznika kot skupnosti, ki ga Tóthova v nadaljevanju poveže z Rortyjevimi etičnimi idejami sočutja in tako vedno večje ter razširjajoče se moralne dovzetnosti, občutljivosti in odzivnosti za stiske, ponižanja in potrebe drugega.
Valentino Hribar Sorčan zanimajo predvsem filozofsko-psihološke dimenzije solidarnosti, zato razpravo zastavi v okviru razlikovanja med empatijo in simpatijo. Izpostavi, da je ontološka naravnanost človeškega bitja kot empatičnega zgolj pogoj možnosti vzpostavitve solidarnosti, ki mu nasproti stoji kopica preprek, ter da vzpostavitev pravičnosti na temelju solidarnosti terja razumevanje solidarnosti »na podlagi najbolj prvotnega izvora človeškosti in človečnosti eksistence kot biti-z, ki je obenem posebna in skupnostna, singularna in pluralna«.
V nadaljevanju nizozemska avtorja Paul de Beer in Ferry Koster predstavita odnos med solidarnostjo in državo blaginje, ki ga razkrijeta kot precej kompleksnejšega, kakor bi nam ga pokazalo premočrtno razumevanje solidarnosti kot temelja države blaginje. Zavrneta tezo, da bi vzpostavitvi države blaginje botrovala sebičnost, saj da gre za »dominantni nastop družbene solidarnosti«. Ob tem pokažeta na zapleten odnos med javnim mnenjem o stopnji in izvorih revščine v družbi (podobo solidarnosti družbe) in deležem BDP, ki je namenjen socialnovarstvenim izdatkom, kjer izpostavita netipično povezanost med obojim predvsem v državah z mankom dolgotrajnejše demokratične tradicije. Skleneta s tezo, da je vpliv med obema dimenzijama najverjetneje vzajemen in da tudi sama država blaginje spodbuja solidarnost.
Bojan Žalec v prispevku z naslovom Pomen(i) solidarnosti: zakaj je ljubezen vendarle lahko njena osnova odpira več pomembnih filozofskih vprašanj, vezanih na pojem solidarnosti, in zagovarja paleto raznolikih tez. Solidarnost je pomembna podlaga za uresničevanje pravičnosti v družbi, nasproti pa ji lahko postavimo izključevanje; solidarnost ima poleg instrumentalne vrednosti tudi notranjo oz. neodvisno vrednost in jo je v smislu udeleženosti pri življenju drugega moč razumeti kot temeljno moralno obvezo, katere kršitev vodi v zlo. Posebej naglasi tudi pomen vere in ljubezni za solidarnost. Žalec izvirno uporabi pojem paradigme, da pokaže na pomen neposredne in osebne ljubezni za vzpostavitev solidarnosti ter posledično tudi samo preživetje človeštva.
Janez Juhant na temelju pogledov na družbeno pravičnost Andreja Gosarja razmišlja o sodobnih izzivih solidarnosti. Izpostavi izjemno aktualnost Gosarjeve misli, ki pola samostojnosti in solidarnosti posameznika povezuje v skupno, harmonično in vzajemno občestvenost kot etični temelj, ki se mu družba ne sme odpovedati. Sklene, da je ravno od »uspešnega premagovanja enostranskih napetosti med tržno samovoljo ter družbeno soodgovornostjo odvisna srečna družba«.
Zadnji prispevek v zborniku je podpisal poljski zgodovinar Patryk Pleskot, ki skozi vidike (politične in diplomatske) zgodovine predstavi odnos »zahodnih« držav, posebej pa ZDA do gibanja Solidarnost, ki ga je zaznamovala predvsem previdna zadržanost, vzpostavljena deloma tudi zaradi napačnega razumevanja same narave tega gibanja in strahu pred posledicami morebitne destabilizacije Poljske, ki bi ji lahko sledili bolj skrajni odzivi Sovjetske zveze. Prispevek z izrednim zgodovinskim smislom za občutje časa poda vso zagatnost tega odnosa »dvoumne solidarnosti« s Solidarnostjo ter hkrati nakaže pomen tega gibanja tako za Poljsko kot tudi za širšo regijo, ki je vstopala v dobo demokratizacije.
Tako predstavljene podobe solidarnosti nas vabijo k branju in razmisleku o tej izjemno aktualni temi v času, ki ji vsaj na prvi pogled ni preveč naklonjen.
Pogledi, let. 4, št. 11, 12. junij 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
