Žižkova izpeljava gospodarske krize
Slavoj Žižek: First as Tragedy, Then as Farce. Založba Verso, London, New York 2009, 168 str.
19. 05. 2010
Marx je zapisal, da se posebni dogodki v zgodovini zgodijo dvakrat, najprej kot tragedija, potem kot farsa. Žižkova knjiga je posvečena tragediji in farsi liberalizma: teroristični napadi leta 2001 so razblinili iluzijo o demokraciji kot naravnem cilju vseh človeških družb, gospodarska kriza leta 2008 pa je razblinila idejo o trgu kot sistemu, v katerega naj država čim manj posega, idejo o nevidni, a pravični roki prostega trga. »Tragediji« propada zgodovinsko socialnega liberalizma je sledila še »farsa«, propad ekonomskega liberalizma. Prvi del teze je danes precej splošno sprejet. Če se spomnimo vojn v Iraku in Afganistanu, potem lahko rečemo vsaj to, da demokracija nikakor ni naravno stanje družb, v katero se spontano vrnejo, ko s kirurškim posegom odstraniš »tiranski režim«, temveč v najboljšem primeru nekaj, kar zahteva dolgotrajno in dostikrat tudi zelo nasilno intervencijo. Žižkova knjiga se zato ukvarja z drugim delom, s »farso«, in hoče najprej pokazati, da kapitalistična koncepcija ekonomije še zdaleč ni samo nevtralen opis razmer, ampak je v temelju ideološka koncepcija, in še, da je edina resnična alternativa sedanjemu stanju – komunizem.
Lakota otrok, AIDS, čezmerno onesnaževanje planeta – vse to so resni problemi, ki pestijo človeštvo. Ampak, kakor pravi Žižek, zdi se, da vsi ti problemi kljub svoji nesporni resnosti lahko še malo počakajo. Ko pa se je leta 2008 zaslišal klic »rešimo banke!«, je bil odgovor takojšen. V Združenih državah so bankam s tako naglico vrgli na stotine milijard dolarjev državnega denarja, da se je šele mesece pozneje razkrilo, da so denar posodili, ne da bi od bank zahtevali kakršna koli trdna zagotovila, da bo porabljen gospodarno. Vodstva bank so si zato še naprej pustila izplačevati nagrade za dobro opravljeno delo – čeprav so bile financirane z državnim denarjem in čeprav so bili sami še najbolj odgovorni za krizo.
Kriza bančnih dolgov iz leta 2008 se je hitro razvila v hudo gospodarsko krizo. Današnje napovedi o gospodarski rasti so sicer že skoraj optimistične in zato se mogoče zdi, da je najhujše že mimo. Vendar se je pri nedavnem reševanju finančno propadle Grčije pokazalo, da mrzle zime še ni konec, vsaj za Evropo ne. Nekateri analitiki so opozarjali celo na možnost propada evra, če bi se v težavah znašle še druge države, Španija in Irska na primer. In pri tem je tudi grška kriza specifično bančna kriza. V preteklosti so evropske banke brezglavo posojale Grčiji, tako da so se zdaj znašle v težavah. Solidarnostno reševanje Grčije je zato predvsem spet – reševanje bank.
Žižkova temeljna poanta je, da finančna kriza NI moralna kriza. Ne gre za to, da je nekaj nepridipravov goljufalo, ne gre za to, da so nekateri neodgovorni bančniki zakockali velikansko premoženje, ne gre za to, da se moramo vsi skupaj potrkati po prsih in se »vrniti« v mitološko naročje religije ali matere narave. Gre za to, da je kriza značilna za delovanje kapitalizma kot takega. Eden izmed prepoznavnih obrazov finančne krize je bil obraz Bernieja Madoffa, uglednega predstavnika ameriškega finančnega sveta in obenem organizatorja finančne goljufije z absurdno preprosto shemo, klasično piramido. Novejši zgled je poslovanje banke Goldman Sachs – prav tiste banke, ki je Grčiji svetovala, kako naj prikrije svoje javnofinančne težave. Banka je v obdobju največje krize v Združenih državah kovala neverjetne dobičke, ampak pred kratkim so jo napadli finančni nadzorniki. Njeni bančniki so si zamislili naslednjo dobičkonosno poslovno strategijo: poceni so pokupili neizterljiv dolg, ga označili z najvišjimi ocenami, ga prodali naprej in obenem na borzi »stavili« proti njemu. Ni čudno, da je njim uspevalo, ko so drugi propadali – ne kljub temu, da so drugi propadali, ampak prav zato.
Ampak poanta je, da Madoff, Goldman Sachs in drugi niso samo pokvarjenci in hazarderji v sistemu, ki sicer odlično deluje, ampak razkrivajo pravi način delovanja sistema samega. Za Žižka je kapitalizem v svojem bistvu vselej hazard, tvegana stava, da se bo investicija obrestovala. V tem pogledu vselej deluje na podlagi nekakšnega »sposojanja iz prihodnosti«. Zato je dolžniška kriza vpisana v bistvo kapitalizma. Ni njegov eksces, ni napaka, ki jo moramo odpraviti, ampak je njegovo bistvo.
Vendar s tem po mojem še nismo opredelili tistega, kar naj bi bilo nevzdržno pri kapitalizmu. »Sposojanje iz prihodnosti« namreč ni značilno samo za kapitalistično ekonomijo, ampak pravzaprav za vsak smiselni red, za jezik, za kulturo kot tako. Če povzamem Žižkov lastni zgled iz Paralakse: Kako vemo, da recimo beseda »ptica« vsem pomeni isto? Ne vemo, ampak zato, da sploh lahko govorimo, se vedemo, kot da res vsem pomeni isto. Tako si smisel izposodimo iz prihodnosti. Jezik »deluje« samo na podlagi takega kredita, na podlagi verjetja, da ima tisto, kar govorimo, za sogovornika smisel.
Podobno velja za Žižkovo opazko pri reševanju bank v Združenih državah. Država je zagotovila 700 milijard dolarjev za to, da bi se ohranilo zaupanje v bančni in gospodarski sistem. Denar je bil torej zagotovljen za nekaj, kar je pravzaprav v redu verovanja – in ne za uporabne stvari, kot so tanki, avtomobili itd. In dodamo lahko, da je bilo enako tudi z nedavnim zagotavljanjem denarja Grčiji. Šlo je predvsem za »jasen signal trgom«, da Evropa ne bo tvegala propada evra, šlo je za vprašanje zaupanja ali verovanja.
Toda opozorila o verovanjski razsežnosti na delu v kapitalizmu ne smemo razumeti kot banalnega očitka, češ da je kapitalizem razsipen in dekadenten, češ da kupuje in prodaja meglo. Žižkova poanta je bolj to, da – v nasprotju z dandanes skoraj absolutno sprejetim mnenjem – kapitalizem prostega trga še zdaleč ni samo ime za »naravna« ekonomska razmerja, ampak da je še kako nekaj »posredovanega«, nekaj, kar je prežeto z ideologijo in kar se lahko vzdržuje samo s specifičnimi državnimi aparati in posegi. To se sklada s tezo Naomi Klein, po kateri je po pravilu potreben »šok« – vojna, naravna katastrofa – da se na kakem območju lahko uveljavi kapitalizem.
Ampak če je za kapitalizem značilno nekaj, kar je univerzalna značilnost kulture ali simbolnega reda – namreč sposojanje smisla iz prihodnosti – mar je potem kapitalizem vendarle splošna in nevtralna oblika razmerij med ljudmi? Sploh ne. Ne gre za to, da je kapitalistična ekonomija navsezadnje naravna podlaga vsake človeške družbe, temveč narobe za to, da je tudi kapitalizem samo ena izmed oblik politične in ekonomske organizacije. Ekonomija je vselej politična ekonomija. Odločilno vprašanje pa je, za katero vrsto politične ekonomije gre – za egalitarno ali za hierarhično.
Uspeh v sistemu z uporom proti sistemu
V nečem je sodobni kapitalizem vendarle nekaj posebnega. Gre za edini red v zgodovini, katerega bistvo je decentrirano. Zanj je značilno, da se je zmožen vselej znova revolucionirati. Nima pozitivnega jedra, ki ga lahko v imenu anomalije v sistemu prekucneš na glavo. Tako je bilo mogoče imperialne sisteme sprevrniti z oporo v razredni anomaliji (to vlogo je imelo meščanstvo v francoski revoluciji) ali v anomaliji druge vrste (kot v ameriških kolonijah, kjer so se uprli neustrezni reprezentaciji svoje politične moči v imperiju). S tovrstnimi uporniškimi zavezništvi, ki se bojujejo proti zlobnemu imperiju, ni mogoče formulirati boja proti sodobnemu kapitalizmu. Sodobni kapitalizem sploh nima anomalije v pravem pomenu besede – njegova anomalija je njegovo avtentično bistvo. Filmsko utelešenje današnjega sistema namreč ni karizmatični Darth Vader iz Vojne zvezd, temveč ravno upornik Luke Skywalker. Morda se sliši nenavadno, ampak sistema v resnici ne uteleša avtomat Smith iz Matrice, temveč ravno Neo, »anomalija v sistemu«. To zlahka potrdimo s čisto vsakdanjimi izkušnjami – ljudje se danes ne dokazujejo toliko z izobrazbo, s poslušnostjo in s podobnimi klasičnimi vrlinami, temveč prej z (dozirano) odštekanostjo, celo z nekakšnim uporništvom. Uspeh v sistemu je zato mogoč samo z uporom proti sistemu. Žižek je to značilnost delovanja prevladujoče ideologije pojasnil kot prilastitev duha leta 1968 – zdi se, da je bilo avtentično nasprotovanje strukturam in oblikam delovanja kapitalističnega reda preprosto obrnjeno v njihov značilni modus. Dodamo lahko, da se v modernih imenih za najpridnejše delavce, kot sta creative class in malo starejša oznaka bourgeois bohemian, lepo pokaže taka prilastitev duha leta 1968: razredni boj se pokaže v funkciji razrednega ne-boja, zavračanje konvencij pa kot nekaj najbolj konvencionalnega. Če gremo še korak naprej, potem lahko nekaj podobnega zaznamo tudi pri sodobnih umetnostih, kjer se zdi, da je obsedenost s »subverzivnostjo« pri enih avtorjih le zrcalni obrat obsedenosti s »komercialno uspešnostjo« pri drugih.
Kaj potem ostane? V situaciji, kjer grozi ekološka katastrofa, kjer so pred človeštvom etična vprašanja biogenetike, kjer se je koncept intelektualne lastnine znašel v zagati in kjer se vzpostavljajo novi zidovi in novi apartheidi – v tej situaciji je za Žižka prihodnost lahko bodisi socialistična ali pa komunistična. Prihodnost pri tem ne pomeni prihodnjih dogodkov, ampak razlago sedanjih dogodkov, kot je gospodarska kriza. Boj za prihodnost je zato boj za interpretacijo krize. Po eni strani imaš »socializem«, razlago, po kateri se bo moral kapitalistični sistem popraviti, tako da se bo zmanjšala razlika med revnimi in bogatimi in povečal državni nadzor nad delovanjem gospodarstva, da bo poskrbljeno za okoljsko vzdržni gospodarski razvoj in za popravek pravnih praznin intelektualne lastnine, skratka, gre za »kapitalizem s človeškim obrazom«. Čeprav se morda sliši privlačno, je za Žižka taka razlaga naivna. Po njegovem zgled Kitajske čedalje jasneje kaže, da uspešni implementaciji kapitalizma ne bosta »naravno sledili« socialna liberalizacija in demokratizacija, temveč da je kapitalizem morda ravno v nasprotju z avtentičnim potencialom demokracije. Ravno avtoritarni obraz, značilen za azijski kapitalizem, je morda njegov najpristnejši obraz. In zato je za Žižka nujen boj za »komunistično« razlago krize – kjer sprejmeš, prvič, da kapitalizma ni mogoče popraviti, saj je sprožanje kriz najbolj notranje njegovemu delovanju, permanentni revoluciji samega sebe, in drugič, da je zato treba vzpostaviti novi red, utemeljen na egalitarnih in emancipacijskih principih.
Pogledi, 19. maj 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Komentar:
|
17.11.2010 Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
