Ob stavki javnega sektorja
Maoliberalizem ali o antiintelektualizmu sodobnega kapitalizma
17. 11. 2010
Pred kratkim je potekala in se tudi že bolj ali manj končala stavka zaposlenih v javnem sektorju. Mislim, da je šlo za primer zanimivega širšega pojava, ki si zasluži natančnejši premislek. Za začetek naj zapišem, da se ljudje, ki delajo v kulturi in izobraževanju, delijo v dve kategoriji. V prvo sodijo redno zaposleni s fiksno plačo, plačano bolniško odsotnostjo, plačanim dopustom in s pravico do stavke. V drugo kategorijo sodijo ljudje, ki delajo po avtorskih pogodbah in njim dopusta seveda nihče ne plačuje, zamisel, da bi dobili plačilo tudi za čas, ko so bolni, je zanje popoln luksuz, pravica do stavke pa v njihovem primeru zveni kot bizarna šala. Ključna distinkcija pa je navsezadnje to, da so drugi popolnoma mobilni in svobodni (se pravi, zlahka odpustljivi), nasprotno pa so prvi tako močno fiksirani in omejeni, da jih skorajda ni mogoče odpustiti brez velikih stroškov in brez gore birokracije za delodajalca.
V tem kontekstu je bilo precej nenavadno slišati, da se sindikati borijo predvsem, če že ne izključno, za pravice in za plače tiste kategorije delavcev, ki so pravzaprav v boljšem položaju. Nočem reči, da bi morali biti kar tiho ali se ukiniti. Pač pa se mi res zdi, da bi se morali v prvi vrsti postaviti za tiste, ki so v daleč slabšem položaju – sicer pač vzbujajo vtis, da zgolj ščitijo partikularne interese, da branijo pridobljen plen preteklih bitk za izbrano skupino prebivalcev. Vprašanje, ki se ponuja samo od sebe, se glasi: je mogoče prizadevanja sindikatov javnih delavcev sploh šteti za levičarska? Ali navsezadnje ni tako, da samo branijo status quo, kolikor ga sploh še lahko, s tem pa poglabljajo brezno, ki jih ločuje od nižje kaste?
Ta pojav ni omejen na javni sektor. Če se ozremo na zgodbe iz gradbeništva, ki so odmevale v zadnjem času, se ponavlja tale vzorec: najbolj so bili na udaru tuji delavci, ki so delali za majhen denar, se stiskali kot sardine v konzervi (in živeli od njih), in včasih na koncu sploh niso bili plačani, ali pa so bili, vendar z neverjetno zamudo. Ti »makedonci«, kakor bi jih nemara lahko poimenovali po zgledu tistega nesrečnika, ki je umrl tako rekoč pred vrati urgence, sestavljajo precejšen delež vseh zaposlenih v gradbeništvu, obenem pa nimajo skoraj nobenih pravic. Počasi se formira nekakšno gibanje, ki lahko nekoč preraste v sindikat, vendar je vprašljivo, kaj mu bo uspelo doseči. Poanta je spet v tem, da (obstoječi) sindikati sploh ne morejo zaščititi tistih, ki so najbolj ranljivi.
Podobna razmerja najdemo tudi drugje, denimo pri informacijskih tehnologijah. Zdi se, da gre pri ljudeh, ki se znajdejo z računalniki, s programi in s kabli za enega najbolj zaželenih izobrazbenih profilov. Toda tudi pri njih velja zlato pravilo, da največje organizacije zelo nerade redno zaposlijo svoje delavce, in zato jih veliko dela »za določen čas«. In kaj se zgodi po dveh letih, ko jih mora podjetje zaposliti z vsemi pravicami? Včasih preprosto spremenijo naziv njihovega delovnega mesta, čeprav so konkretne zaposlitve identične prejšnjim, v večini primerov pa jih prisilijo, da ustanovijo »samostojno podjetje«. Ti po nazivu samostojni podjetniki potem delajo za enega samega naročnika, osem ur na dan – le da jim pripadajo samo pravice nižje kaste. O tej uveljavljeni in razširjeni praksi lahko rečemo najmanj to, da izigrava zakon.
V javnem sektorju so razlike med redno zaposlenimi in pogodbeniki mogoče še največje v kulturi in izobraževanju. Eden izmed prijemov, ki je v svoji sprevrženosti že skoraj zabaven, je način, kako nekatere šole honorarno najamejo učitelje za deset mesecev, jih čez poletje odpustijo, in potem septembra spet najamejo. Ne le da jih niso redno zaposlili, še prihranili so honorar za dva meseca. Na univerzah je stvar še slabša. Urna postavka za predavanje »honorarnega sodelavca« je dramatično nižja od urne postavke vodovodarja, pri tem je treba upoštevati, da vsaka ura dobrega predavanja seveda zahteva več (neplačanih) ur priprav in da se ne plačujejo ne izpiti ne prevoz na delo. Če smo v medijih pogosto slišali o žalostni usodi »ubogih šivilj iz Mure«, potem se mi zdi, da si »ubogi honorarni univerzitetni predavatelji« zaslužijo vsaj delež te pozornosti.
Med samozaposlenimi kulturniki je položaj nekoliko boljši, ker jim ministrstvo za kulturo, če gre za izjemne dosežke, lahko plača prispevke za pokojnino. Po drugi strani je pri kulturnikih prepad med prvo in drugo kasto še očitnejši. Značilno je, da so redne službe, ki jih opravljajo tajniki, računovodje in čistilci, tudi redno plačane, avtorji pa so skoraj brez izjeme plačani na podlagi avtorskih pogodb, pri katerih se zamude z izplačili lahko vlečejo dolga leta in tako se naberejo astronomske vsote neizplačanih dohodkov. Najbolj razvpit primer je bila zgodba Dimitrija R., ki mu je Nova revija za honorarje dolgovala že toliko denarja, da so se na koncu dogovorili, da mu je preprosto poravnala račun za zasebni let iz Londona, ko se je hotel na hitro udeležiti nekega dogodka v Ljubljani.
Pri tistem primeru se pokaže bistvo problema, kakršen zadeva današnje avtorje v kulturi. V socializmu so imeli kulturniki praviloma službo, kakršno koli že. Morda so bili novinarji, uredniki, uradniki, v prostem času pa so pisali, prevajali in tako naprej. V tistem kontekstu je bilo nekoliko bolj razumljivo, da je bilo njihovo kulturno delovanje dojeto kot stvar prestiža, in pogosto ni bilo plačano, niti simbolično ne. Toda danes tega konteksta ni več. Še novinarje zaposlijo zelo redko. Za današnje samozaposlene prevajalce, koreografe, scenariste je – v nasprotju z generacijo Dimitrija R. – njihovo delo edini vir zaslužka, in ne vprašanje prestiža. Nižanje honorarjev in zamude z izplačili imajo nanje enak učinek kot na delavce Prenove. V tem se razkriva prikriti antiintelektualizem sodobnega kapitalizma: znanstveniki in kulturniki so moteča nadloga, ki jo je treba naučiti lekcijo iz sardin, ali še bolje, izkoreniniti, da se lahko v njeni praznini naseli »globalna kultura«. Ena najbolje poznanih plati maoizma, vsaj na zahodu, je gnus do intelektualcev, kot se je izrazil v zahtevi po prisilnem uravnotežujočem sobivanju izobražencev s kmeti. Zato lahko nivelirajočo težnjo sodobnega ekonomskega liberalizma, ki ne razločuje med gledališko predstavo, znanstveno teorijo, industrijskim izdelkom in kislo repo, poimenujemo kar maoliberalizem. Z opombo seveda, da je maoizem naravnost svetniški v primerjavi s svojim ideološkim nasprotnikom, z avtoritarnim kapitalizmom kitajske sedanjosti in evropske prihodnosti.
Rešitve, kakršne vse od propada socializma ponujajo zakonodajalci povsod po Evropi, so pravzaprav samo postopna legalizacija tega absurdnega stanja. V širšem kontekstu lahko zanesljivo predvidimo, kako se bo čez čas, če se bo nadaljeval razvoj ekonomskega liberalizma, razrešil prepad med redno zaposlenimi in honorarci, in to ne le v kulturi in znanosti, temveč v gospodarstvu in družbi na sploh: sčasoma bodo ostali samo še honorarci, popolno mobilni in svobodni posamezniki, ki jih pri samouresničitvi ne bodo več omejevali njihove pravice in fiksna delovna mesta.
Vprašanje je torej, kako se lahko sodobni obliki kapitalizma kot »maoliberalizma« sploh postavimo po robu. Eno izmed mogočih stališč je konservativen pogled na kulturo. Univerza mora spet postati klasična avtoritarna institucija omike, ne pa tovarna usmerjeno izobraženih kadrov, kakršno zahteva ekonomski liberalizem, Kultura mora ostati hram nacionalnega prestiža in nikoli ne zvodeneti v razvedrilno panogo industrije. Ampak taka stališča so v marsičem naivna, pa tudi sporna, saj v današnjem okviru kulturo reducirajo na folklorno dejavnost, obenem pa ne reflektirajo problematičnih konceptov avtoritete in nacije.
Še slabši odgovor ponuja klasični levičarski sindikalni boj. Sindikati se deklarativno zavzemajo seveda tudi za honorarce. Ampak rezultati njihovih prizadevanj pokažejo nasprotno sliko: njihov največji uspeh je namreč to, da obranijo kakšno izmed pravic za redno zaposlene, tako pa se prepad s honorarci samo še poglobi. To se pokaže recimo ob paradoksu dviga minimalne plače. Po svoje gre za pomemben dosežek klasične socialne demokracije, saj je zaščitila tisti sloj delavcev, ki je med redno zaposlenimi najbolj ogrožen. Ampak tak dosežek je dosežek samo za redno zaposlene, saj je brez učinka na »makedonce«, če ne upoštevamo tega, da jih bodo najemali še v večjem obsegu. Na samozaposlene podjetnike in avtorje, ki so se jim povišali socialni prispevki, povezani z minimalno plačo, pa je imela ta poteza na neposredni ravni celo čisto nasproten učinek. Poleg tega paradoksa je znano tudi, da veliki kulturni zavodi in univerze na vse mogoče načine poskušajo zapolniti finančne primanjkljaje tako, da odirajo izredne študente, da avtorje (režiserje, scenariste, predavatelje) zaposlujejo samo honorarno in dostikrat s slabim plačilom itn., vendar na koncu z vsem tem mejno etičnim početjem še vedno komajda zagotovijo ohranitev števila redno zaposlenih in statusnih razmerij med njimi.
Tako konservativni kot sindikalni odgovor se zato pokažeta kot nedorasla samoumevni moči »maoliberalizma«. Prvi odgovor je naiven, drugi pa ga s poglabljanjem prepada med kastama delavcev še poganja. Prava rešitev je zato po mojem drugje, in sicer v spoznanju, da je »resnica« ekonomskega liberalizma natančno negativna, amorfna gmota delavcev brez pravic. Ta gmota je njegov produkt, pa tudi njegovo pogonsko gorivo, in zato edino v njej počiva zmožnost, da ga lahko nekoč presežemo. Za začetek bi bilo zato dobro, da sindikati – in to ne le sindikati javnih delavcev – to amorfno in konfliktno gmoto »makedoncev«, samozaposlenih koreografov in prisilno svobodnih podjetnikov sploh prepoznajo kot svoj up in svojo usodo.
Pogledi, 17. november 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Komentar:
|
17.11.2010 Prispevki avtorja
Komentar:
|
17.11.2010 Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
