Gostujoče pero
Konj naivnežev in konj sholastikov
Njihova samozaverovanost je neizmerna. Vsekakor pa je v prvi vrsti glede učencev in njihovih naravnih danosti in šolskega sistema nova bela knjiga zgolj neslana šala, pismo Božičku in Dedku Mrazu.
Osnovne podrobnosti iz tega pisma, zapisane v osnutku bele knjige, so naslednje:
Prva želja: naj branje in pisanje učenci obvladujejo do konca 2. razreda, v 3. razredu naj utrjujejo branje in samostojno pišejo daljša besedila. Druga želja: šola bo ponudila učencem 1. razreda tuji jezik kot neobvezni izbirni predmet dve uri na teden, obisk je prostovoljen, in od 2. razreda naprej je prvi tuji jezik obvezen za vse. Praviloma je to angleščina. To je ukaz šolam. Nadalje: šola mora od 4. razreda naprej obvezno ponuditi učencem izbirne predmete v obsegu 2 uri na teden, kot neobvezen predmet se obvezno ponudi drugi tuji jezik, izbira je prostovoljna, drugi tuji jezik je namenjen tistim, ki to želijo in zmorejo, da bosta Božiček in Dedek Mraz uslišala Področno strokovno skupino za osnovno šolo pri nacionalni strokovni skupini za pripravo bele knjige. Verjetno v stiski, kako ugoditi slovenski pedagoški znanosti in teoriji, oba očaka delata križ in peterokrako zvezdo po zraku, da bi našla skrivnostni eliksir, ki bo to učencem daroval, česar jim narava ni mogla dati, pedagogi pa od njih to zahtevajo.
Ponujajo potujoči pedagoški sholastiki svojo strokovnost in lastne raziskave (ki jim ni kaj očitati, razen tega, da so pač nastavljene tako, da potrdijo vnaprejšnjo željo znanstvenikov) kot temelj svojih zahtev z nadaljevanjem: v 4. in 5. razredu pri največ dveh predmetih v obsegu ene četrtine ur, v 6. in 7. razredu pri slovenščini, matematiki in angleščini, v skupinah po največ 15 učencev, v 8. in 9. razredu kot homogene skupine (nivojski pouk) pri matematiki, slovenščini, tujem jeziku po največ 15 učencev v skupini.
Pobožna želja spisovalcev bele knjige je, da naj bi to delovalo, imelo svoj smoter, cilj in rezultat. Gostobesednost in prepričanje, da imajo prav, da so edini, ki lahko imajo prav, da drugače sploh ne more biti, vzbujata občutek, da ne gre za znanstvenike in teoretike, ampak za ljudi, ki nimajo stika z realnostjo in ki ga prek svojega velikega govorjenja vedno bolj izgubljajo.
Prvo dejstvo je, da bodo vse spremembe v šolstvu z novo usmeritvijo še težji kamen položile na otrokova pleča, ki bodo žrtve inovacij, prav nič pa na šolski sistem in odrasle. V resnici predvsem ta del sistema resnično potrebuje temeljite prevetritve. V organizaciji in delu šol, v odgovornostih in obremenitvah odraslih so zato, da se ne bi zamerili učiteljem in ravnateljem in Sindikatu vzgoje in izobraževanja, vse pustili pri miru. S svojimi neodgovornimi projekcijami so jim celo odvzeli odgovornost za njihovo delo. Ker pa so snovalci bele knjige obenem tudi učitelji učiteljev, je seveda uspeh njihovega prepričevanja zagotovljen, uveljavitev knjige pa tudi: postala bo prava mora slovenskega šolstva. Zakaj? Takšni, kot so, svojih učencev, bodočih učiteljev, zelo očitno nikakor niso sami nikoli spodbujali h kritičnemu mišljenju, k strokovnemu dvomu in delu ali jih vzgajali k uporu proti norosti … tega jim seveda s svojim lastnim zgledom ne morejo dati.
Drugo dejstvo, zakaj so s pridigami in prodajo vizije žal uspešni, je, da govorijo tisto in isto, kar neuki in naivni starši in politiki radi slišijo: učenci bodo znali najmanj dva tuja jezika, zelo zgodaj ju bodo znali, v prvem razredu se bodo začeli učiti prvi tuj jezik, v četrtem pa drugega. In že zelo zgodaj bodo brali z razumevanjem – ko bodo stari osem let. Opismenjeni bodo pa že leto prej! Sveta preproščina, bi se reklo. Starši in politiki, vsi bi radi uspešne otroke, vsi bi radi poliglote, vsi bi radi mislece – in to jim v kmalu na svetlo dani beli knjigi obljublja četica popotnih pedagoških strokovnjakov, pravzaprav strokovnjakinj in dekan Pedagoške fakultete.
V resnici bo postopek in rezultat podoben, kakor je bil pri poskusu tistega prebrisanca, ki je v Boccaccievem Dekameronu revežu, ki je za preživetje bolj potreboval konja kakor svojo ženo, obljubil, da mu jo bo spremenil v vlečno živinče. Šele ko je premetenec hotel njegovi ženi nasaditi rep, ki je vdano čakala gola na vseh štirih, da bo spremenjena v kobilo, kajti kobile brez repa pač ni, je naivnež začel nasprotovati, da repa pa ne, tega pa res ne potrebuje – pa je žena ostala ženska, rep pa je bil vseeno zasajen.
Želja po tem, da bi se realnost spremenila, če mi to rečemo in celo zapišemo, če še tako mahamo z rokami in govorimo, če še tako verjamemo – zdaj pa bo, abrakadabra, se ne uresniči. Nobene, ne v angleščini ne v kakem drugem tujem jeziku zapisane besede, celo izrečene magične besede sholastičnih pedagogov, ki konju še nikoli niso pogledali v gobec, koliko zob ima, niti čarovniške besede, resničnosti ne spremenijo.
Tretje dejstvo, ki zagotavlja odličen oprijem strokovnih zmot nove bele knjige, je brez dvoma dejstvo, da gre pri piscih in bralcih bele knjige za globoko nejevero v svoj lastni jezik in v slovenščino, da gre za tipično slovensko zakompleksanost. Biti majhen, biti neprepoznaven, biti nič v velikem svetu – zaradi jezika. To je z globalizacijo vloženo v zavest vsakdanjega, običajnega Slovenca. Zato bodo naleteli v zakomplekasnem ljudstvu na odobravanje z idejami in vero v smisel in potrebo po čim zgodnjejšem učenju angleščine.
Tako zgodnje vsiljevanje tujega jezika je samo dokaz, da se mi vsi skupaj bojimo svojega lastnega jezika, da mu ne zaupamo, da mislimo in smo užaljeni, prizadeti, ker smo zaradi njega opeharjeni za veliki svet, ker pač v njem nismo rojeni. Vsaj pisci bele knjige naj bodo zadovoljni: za domačo mlako so dovolj pametni in pomembni, dobro so se spravili na vrh, v velikem svetu je veliko vprašanje, ali bi se prerinili do srednješolskih učiteljev, kaj šele, da bi bili glavni v državi ali na fakulteti.
Resničnost v šolah je bistveno drugačna od raziskav, ki so podlaga beli knjigi: dejstvo današnjih osnovnih šol v Ljubljani je (rezultat dosedanjega strokovnega voluntarizma šolskih oblasti): več kot 900 otrok že ima odločbo za DSP (dodatno specialno pomoč, ker programa ne zmorejo) zaradi posebnih potreb, nekaj deset jih zagotovo še čaka na ta težko porojeni papir. Če to prevedemo v drugačne številke, je otrok s posebnostmi na osnovnih šolah v Ljubljani za dve solidno veliki šoli! Koliko je potem takšnih otrok v Slovenji? Ali nismo kot nacija že zelo ogroženi, če vse to drži – vsi ti avtisti, dislektiki, dispraktiki, disgrafiki …
Najnovejša raziskava PISA je dokazala, da so rezultati naših učencev podpovprečni. V posmeh mednarodni raziskavi je dejstvo, da imamo v osnovnih šolah kot poseben sistem uvedeno zgodnje ugotavljanje nadarjenosti (eno od kapitalnih bedarij osnovne šole). Že iz podatkov, da je po naših dokazovanjih več kot tretjina otrok v naši osnovni šoli nadarjenih, bi morala mednarodna raziskava pokazati, da smo visoko nadpovprečni – pa seveda nismo, smo podpovprečni.
Glede na nove pedagoške smernice, na inovacije, na nove ideje se lahko nadejamo, da bo z našimi otroki vse slabše. Gorje jim. Tlačili jim bomo v ušesa in grla tuje jezike, oni pa bodo ostali nepismeni … ali drugače povedano – naša pedagoška stroka bo teoretično nadaljevala svojo sholastično pot, otroci pa bodo v svojem znanju nazadovali. Po naših idejah in izvedbah v šolstvu smo na samem vrhu globalnega šolstva – milo rečeno – čudaštev. In vzpon se uspešno nadaljuje.
Ali drugače povedano: zaradi zmot politično vodilnih pedagogov, ki pišejo bele knjige, lahko v novi beli knjigi pričakujemo tisoče otrok z ugotovljenimi posebnimi potrebami, ki ne bodo mogli slediti zahtevam osnovne šole. Gostobesedni ugovor temeljnih razvojnih znanstvenikov in konferansjejsko leporečje akademskega žlobudranja glavnih vizionarjev bele knjige je slišati vnaprej: inovacije potrebujemo zato, da se nam podpovprečnost ne bo več dogajala. Nadpovprečna pričakovanja od podpovprečne znanosti.
(Beseda je bila objavljena v tiskani izdaji Pogledov, št. 19/20, ki je izšla 15. decembra 2010.)