Upanje in verovanje nekega pedagoga
Daniel Pennac: Šolske bridkosti. Prevedla Mojca Seliškar Kenda, Modrijan, Ljubljana 2010, 286 str., 15,90 €
01. 12. 2010
Naša šola, slovenska šola, in njeni učenci, slovenski učenci, sodijo v isti krog otrok in šol kot francoski, na isti zemljepisni širini so. Daniel Pennac, avtor knjige Šolske bridkosti, za te otroke pravi: so kupci, enakopravni porabniki družinskega proračuna kakor drugi družinski člani, ne da bi vanj kaj prispevali, v drugih delih sveta pa so otroci otroci proizvajalci, otroci vojaki, otroci prostitutke, umirajoči otroci … in vsi otroci, tudi naši, so orodje v tujih rokah.
In tako kot v Franciji tudi pri nas velja Pennacova ocena: »Vse potrebe so zadovoljene, potrebe po izobrazbi je težko zadovoljiti, ker jih je treba najprej prebuditi!« Točno, dosledno in neusmiljeno. Najpogostejši temeljni problem vzgoje, izobraževanja in odnosa otrok do sveta na naši zemljepisni širini. Prav tako brez dvoma velja tudi ugotovitev, da nam je uspelo iz mladih narediti zavaljene in nezainteresirane otroke.
Knjiga Šolske bridkosti je duhovita in trpka parabola – vsi pisateljevi in učiteljski jazi prihajajo na dan in niti eden se ne dotika resničnosti drugje kot v bralcu samem in v učencu samem. Realnost smo poleg učencev mi, bralci, učitelji, ki se lahko z bralskim užitkom prepustimo avtorjevemu pedagoškemu in pisateljskemu erosu. Mogoče je tu in tam naiven in mu ne verjamemo povsem. Pa se moramo korigirati – mora biti naiven, ker je učitelj in ker je pisatelj.
Vzporedno s pripovedjo o sebi in o družini, o dijakih in konkretnih vzgojnih problemih, konkretnih stiskah učencev, teče gladka pripoved o pedagogiki, polna ustreznih definicij, ki jih komaj opazimo. Rekli bi, da je uveljavljeno eno izmed pedagoških načel, ki veljajo (pa v izobraževanju nanje pozabljamo): od konkretnega k abstraktnemu. Abstraktna dognanja so (kako značilno za francosko dojemanje sveta) v resnici nad prakso – povsem ustrezna in temeljna. Iz te spoznavne osnove poteka Pennacov pouk učencev in tudi nas bralcev. Nenehno lahko sledimo nekoliko poenostavljenim teorijam, ki jih potrjuje realno dogajanje. Pravzaprav princip, ki smo ga v morju anglosaškega pragmatičnega sveta žal pozabili.
»Kdor koli je opremil knjigo in kdor je opremo odobril, knjige očitno ni prebral.«
Pred vsem drugim pa je treba knjigo Šolske bridkosti definirati kot zagovor mladih, vseh mladih, posebno pa zavrženih mladih, obstrancev. Šolske bridkosti je knjiga proti zmotam odraslih o mladih, upor proti izsiljevalski potrošniški sodobni družbi, upor proti manipulaciji medijev in sovraštvu družbe do mladih, ki so drugačni in ki so hkrati zlorabljeni. Iz besedila veje duh enakopravnosti, enakosti med ljudmi. Knjiga je hvalnica javni šoli, šoli za enakost in pravico do znanja. Kdo uveljavlja enakopravnost, upanje v šoli, če ne učitelji? Samo oni imajo to moč. Recept je pravzaprav preprost in zelo učinkovit, ko živimo z mladimi, ko jih učimo in vzgajamo: nikoli niti z besedo omeniti obupne prihodnosti, ki jih čaka, češ da so ničle; in: strastno verjeti v svoj predmet, ki ga učiš; in: učiti samo predmet, brez pridig, brez moraliziranja in brez predsodkov.
Knjiga Šolske bridkosti pa kljub svoji dobronamernosti ali ravno zaradi nje – zavaja in očara. Z ironijo, distanco, upanjem, vero, čeprav smo sami brez upanja, črnogledi in zamorjeni od resničnosti šolskega prostora, obupani nad svojim lastnim učiteljskim delom in vzgojno nemočjo. Konkretni primeri, iz katerih avtor pogosto izhaja, jih navaja kot dokaz ali jih uporablja za analizo, so resnični, povsem naši, iz naših šolskih situacij. O tem ni dvoma. Imamo samo takšne otroke, kot jih imamo, ne moremo učiti drugih, ki jih v našem razredu ni, ki jih ni na naši šoli. In ki jih ni v naši državi(ci). Tako v Franciji kakor v Sloveniji.
Razcepljeni pisateljev jaz se skozi ves tekst zapleta in razpleta v neskončno variantah, v sebi kot učitelju in v svojih učiteljih, učencih. Pennac pedagogike ne razume kot vede, temveč kot izkušnjo, v katero verjame, vanjo se poglablja in jo razkriva. Vendar nikoli do konca, ker tega ne more, ker to ni mogoče. Intimnost med učencem in učiteljem se spleta vedno znova in je, kljub svoji občosti, vedno nekaj posebnega.
Znotraj sistema, ki je francosko trd in institucionaliziran, kot učitelj najde svobodo zase in za učence – to mu lahko verjamemo in prepoznamo kot čudovit nauk. Biti uspešen in dober učitelj. Zakaj? Ker verjame v mlade ljudi, tudi če obeti in prognoza nikakor niso lepi, ker je bil tudi sam zguba.
Obsodba šolskega sistema? Da, vendar z zadržki. Neuspešnost šolskega sistema? Da, vendar z zadržki. Eno samo področje je, ki ga Pennac ne problematizira, ki je rdeča nit zavesti o šoli, o lastnem delovanju, edina povezava med ljudmi, med učitelji in učenci, med odraslimi in mularijo – to je jezik. Knjiga je slavospev jeziku. Tokrat pač francoščini, lahko pa bi bila tudi slovenščini. Učiteljevo zavedanje, da je jezik pač edino orodje, instrument, ki ga poznajo vsi učitelji in vsi učenci, spoznanje pa wittgensteinovski aksiom: meje mojega spoznanja itn. Zato ga morajo učenci razvijati in gojiti, rasti v njem in z njim.
Vsa inkulturacija mladih, vsa obzorja, ki so nam na voljo, vsa prepoznava njihovih stisk se v tekstu Šolske bridkosti zgodijo prek jezika. V knjigi avtor spaja spoznanja prek slenga in argoja s klasično francoščino 18. stoletja. Govorica šolske mularije in visoke francoščine postaneta enako pomembni. Jezik je pač orodje vsakega posameznika in njegovega duha za vse čase. Zato je besedilo tudi slavospev jeziku vseh ljudi v družbi, spoznavno orodje vseh, temelj odnosa do sveta. Zelo poučno, prepričljivo in duhovito (samo retorično vprašanje: ali didaktika in metodika slovenske osnovne in srednje šole sploh kaj ve o tem?) avtor uči in govori o jeziku.
Upanje v prihodnost in prepričanje o njej sta pri avtorju neizmerni. V tem je drugačen od večine svojih kolegov tako doma kakor pri nas. Vsi drugi, ki smo pripeti na realna šolska tla, smo manj optimistični.
Nikakor ni mogoče, da bi se danes, še manj pa čez deset ali dvajset let kdor koli prepoznal v zgodbah, ki jih o svoji (ali naši skupni) francoski šoli piše ali orisuje Pennac. Nekoč je bilo neuspešnim še kdaj pa kdaj odpuščeno, danes in v prihodnosti to ni več mogoče. Zaostanka, ki se bo začel v šoli, ne bo mogoče nadomestiti nikoli. Samo povečeval se bo. Volonterske in amaterske akcije, naučili se bomo, nadomestili bomo, ne bodo mogoče.
Spraševanje o povezavi med uspešnostjo v šoli in uspešnostjo po šoli v realnem življenju je vedno kalkulacija, za katero vemo z gotovostjo, kako se bo izšla. Pri starših otrok, ki v šoli niso uspešni, vidimo ali čutimo, kako se tolažijo z mislijo, da se neuspešnost v šoli ne bo nadaljevala v življenju. Zanje so dokaz uspešni posamezniki, ki so v življenju uspeli, pa naj bi jim v šoli ne šlo. Moramo odkrito povedati, da so to lažnivi primeri.
Ti primeri niso jamstvo, da bo tako, ne smemo jih posploševati. Prej nasprotno – velikanska večina neuspešnih v šoli ostane in bo ostala brez dvoma neuspešna v življenju. Uspešnost v šoli pomeni relativno varnost za uspešnost v življenju, neuspešnost v šoli pa je zagotovilo enake verjetnosti za enako nadaljevanje. Znotraj verjetnih spremenljivk in zelo redkih izjem, seveda.
Pisateljska plast v knjigi Šolske bridkosti Daniela Pennaca govori neko drugo zgodbo. Avtor se pred nami upravičeno baha, da je bil v šoli popolna zguba. Pri tem je duhovit, nenehno nam vsiljuje ironično distanco, ki jo moramo vzeti kot resno opozorilo – ni čisto tako, da bi bil popolna zguba.
Od kod Pennacu ideja biti uspešen, kljub neuspešnosti v šoli? Od kod njegov osebni upor proti družbi, ki ga je očitno predelal, premagal, ponotranjil sebe znotraj sistema, se vključil, se uveljavil? Tukaj Pennac ne govori kakor učitelj, temveč kakor pisatelj: verjetno iz istih izvirov in temeljev, ki jih navaja pri svojih učencih oziroma dijakih: iz upora proti družbi, šoli in krivici. Poleg tihega in takoj na začetku knjige poudarjenega cankarjanskega greha zoper mater, pridobiti si njeno ljubezen in zaupanje in ji dokazati, da se je motila, obstaja še oče. No, Pennacova mati ni trpeča in ponižana, samozatajevana mati, je cinična, z distanco in intelektualnim posmehom do svojega sina (mogoče francoski arhetip matere?). V tem je pač velika razlika med materami in posledično sinovi. Pri Pennacu je prisoten oče, ki vedno ve, da gre zares, in vedno ve, da ne gre čisto zares, ki ga skrbi in vendar ga tudi ne skrbi. Oče, ki svojemu pubertetniškemu sinu z intuicijo in vedenjem sledi tudi v temnih mislih, značilnih za to obdobje odraščanja.
No, še nekaj drugega je bilo, nekaj neizmerno dragocenega: Učitelji. Učitelji, nekoliko starinski in vendar zelo učinkoviti. Ni jih bilo veliko (in nikoli jih ni veliko), bili pa so.
Pravzaprav nam odrasli Pennac razkriva temelj človekovega uspeha (poleg intelektualnih danosti, kakršne pač že so) – notranje, čustveno okolje otroka, pa naj bo videti še tako neuspešen, in primarna socializacija sta temelj in križišče vseh poti in stranskih poti za poznejša, odrasla obdobja. In tudi: ne sistem, učitelj mora človeka prebuditi, vzgajati, gojiti in mu pomagati pri njegovi samorealizaciji.
Za nas Šolske bridkosti niso samo naslov knjige francoskega pisatelja, za nas je to lahko realistična sintagma: slovenski otroci imajo po zaslugi resnično odlične psihološke in pedagoške stroke šolo, ki je pogosto obrnjena na glavo, tako da hodijo učenci skupaj z učitelji obrnjeni z glavo navzdol (mogoče zato, da bi se vse steklo v glavo?). Ponekod in občasno je to dobro, včasih pa seveda zelo slabo. V majhnem slovenskem, z lahkoto preglednem šolskem prostoru, kjer ne govorimo o milijonih učencev in dijakov, komaj o nekaj več kot dvesto tisoč, smo še odgovornejši do svojega lastnega šolstva. Pri nas je vsaka napaka, tudi majhna, gotovo lahko usodna. Boj proti zablodam je zato toliko nujnejši. Slovenski šolski sistem nenehno visi na tanki nitki, v številnih segmentih ga težko zadržujemo, da ne zdrsne čez rob, v brezup in brezizhodnost. Zato so problemi v resnici hujši kakor v Franciji. Usodnejši so.
O zunanji opremi slovenske izdaje Šolskih bridkosti pa skoraj škoda besed: prelomljen svinčnik na modri podlagi deluje nejasno – ali gre za prelomljen penis, s katerim hkrati pišemo in brišemo in ki visi v »modrem« prostoru in ni ukoreninjen v ničemer, ali gre za predpotopno šolsko orodje, ki ga današnji učenci ne poznajo več in ki se je zlomilo v modrikastem vesolju?
Kdor koli je opremil knjigo in kdor je opremo odobril, knjige očitno ni prebral. Vseeno, nekoliko odbijajoča oprema objema precej nenavadno in dragoceno knjigo.
(Objavljeno v Pogledih, št. 18, 1. decembra 2010.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
