Uredniška beseda
Zakaj že?
07. 04. 2010
Kulturnemu tisku gre na Slovenskem gotovo posebno mesto. Ne le zato, ker je izpisal burno zgodovino. Na straneh slovenskih kulturnih, še posebno literarnih revij so se namreč vzpostavljale, se med sabo konfrontirale in nemalokrat polemizirale različne idejne in nazorske skupine, generacije, smeri, celo gibanja. Revije so bile nemalokrat tudi prostor kritične refleksije, ki je omogočal, da družba, kolikor in kakor je to vsakokrat pač mogoče, sploh misli samo sebe in artikulira svoje resnične dileme. Obstoj kulturno- literarnih revij, kot je na nekem mestu slikovito zapisal Marjan Dolgan, zato nikoli ni bil idiličen, njihova življenja so prej spominjala na žanr kriminalke ali celo srhljivke. Sem sodijo spletke, razkoli, obračuni, celo sodni procesi in prepovedi. A po drugi strani so prav krize in ukinitve nemalokrat povzročile nastanek novih revij in s tem nekakšno kontinuiteto v diskontinuiteti.
»Zgodovina slovenske kulturne revialistike pripoveduje zgodbo o radovednosti in vztrajnosti, o dialektiki doma in sveta, perspektiv in problemov.«
Tako je bilo že s starosto med slovenskimi revijami, Ljubljanskim zvonom (1881–1941), ki je bil kot glasilo liberalnejšega kroga ustanovljen v odgovor na tradicionalen in takrat pravkar ugasel Stritarjev dunajski Zvon. Na začetku tridesetih let prejšnjega stoletja pa je članek Otona Župančiča Adamič in slovenstvo, ki je obudil slovensko nacionalno vprašanje, povzročil odhod liberalne struje sodelavcev revije in ustanovitev prve Sodobnosti (1933– 1941). Nič drugače ni bilo z drugo osrednjo revijo tistega časa, katoliškim Domom in svetom (1888–1944), ki je pod uredniško taktirko svetovljanskega Izidorja Cankarja v letih 1914– 1918 postal vodilna slovenska literarna revija. Dve desetletji pozneje, skoraj na pragu druge svetovne vojne, pa je znameniti Kocbekov zapis Premišljevanje o Španiji sprožil spor med založnico revije in levo usmerjenimi sodelavci ter povzročil nastanek Kocbekove revije Dejanje (1938–1941).
Še zlasti burno je bilo življenje kulturnih revij, ki so bile resda predvsem literarne, a so s svojimi prispevki ves čas motrile tudi dogajanja v družbi, v obdobju po drugi svetovni vojni. Namesto tistih predvojnih, ki niso več smele izhajati, so se pojavile nekatere nove, trajneje pa so preživele predvsem tiste, ki so znale dovolj spretno hoditi po ozki brvi med čim večjo vsebinsko avtonomijo in pragmatično podrejenostjo partijski oblasti. Takšni so bili denimo Naši razgledi (1952–1992), od druge polovice šestdesetih let naprej pa Sodobnost. Zgodovina bojevitejših med njimi je znana: Besedi (1951–1957) je sledila Revija 57, ki ji je bilo namenjeno komaj leto dni obstoja, Jože Pučnik je bil zaradi članka v njej prvič zaprt, oblast pa je leta 1960 kljub vsemu dovolila ustanovitev Perspektiv. Revija je hitro združila sodelavce obeh ukinjenk in postala prostor formiranja v povojni zgodovini gotovo najbolj nadarjene, kritične generacije literatov, kritikov in publicistov – na straneh Perspektiv, katerih uredniki so bili Janko Kos, Dominik Smole, Veljko Rus, Primož Kozak, Taras Kermauner in Dane Zajc, so objavljali klasiki moderne slovenske literature. Pot Perspektiv je bila zaustavljena že leta 1964, Pučnik je bil ponovno v zaporu, za teden dni je bil zaradi sicer neobjavljene parodije na Aškerčevo Dumo zaprt tudi Tomaž Šalamun, sodelavce je zasliševala in zalezovala Udba, partijska dolga roka pa je prek organiziranega protesta na premieri Tople grede Marjana Rožanca izpeljala še ukinitev Odra 57, tako rekoč generacijskega gledališkega antipoda ljubljanski Drami, na katerem je bila pred natanko pol stoletja (8. aprila 1960) prvič uprizorjena Smoletova Antigona.
Nekaterim sodelavcem ukinjenih revij so svoja vrata po letu 1964 odprli dve leti pred tem ustanovljeni Problemi, sicer nasledniki mentorske revije Mlada pota. Vse do začetka osemdesetih je ta revija združevala pisano nazorsko in estetsko združbo piscev in literatov, to pa je sčasoma povzročilo zbiranje sodelavcev v izolirane skupine, ki so gravitirale okoli posameznih literarnih, filozofskih in drugih tem.
Revijo so najprej zapustili pripadniki starejših generacij in tako imenovana heideggerjanska skupina, ki je leta 1982 ob stisnjenih zobeh takratne oblasti in močni antikampanji številnih poznejših demokratov ustanovila Novo revijo. Tik pred osamosvojitvijo je iz Problemov odšla še najmlajša generacija literatov in ustanovila revijo Literatura (1989), Problemi pa so postali in do danes ostali teoretska revija lacanovskega kroga. Ob omenjenih so seveda izhajale ali izhajajo tudi nekatere »manjše«, ne dosti manj pomembne revije, ki pa jih mora ta shematični prikaz pustiti ob strani.
V času po osamosvojitvi se zares ni vzpostavila več nobena kulturna revija, na straneh katere bi potekal širše javno odmeven in zavezujoč družbenokritični forum. Dejstvo, da je po demokratičnih procesih in transformaciji naroda v nacijo kultura nekako izgubila status nosilke družbene identifikacije in razvoja, gotovo ni edini razlog za to. Hočem reči, ni šlo za to, da kulturi ni bilo več treba stati na čelu avantgardnega uporništva, ki giblje družbo naprej, ampak se je ta družba kulturi kot nosilki uporne in konstruktivne energije enostavno odrekla. Najbolj simbolično morda ob pozivu Ura evropske resnice za Slovenijo, katerega snovalci, po večini takratni sopotniki Nove revije, so bili v osrednjem slovenskem časniku celo označeni za prhljaj, ki ga je mogoče stresti z ramen. S čigavih ramen, pravzaprav? A svoji odgovornosti za družbo se je sčasoma kot da odrekla tudi kultura sama ali pa za to odgovornost, malce utrujena in malce razvajena, ni čutila več potrebe in jo je – nevede? – na milost in nemilost prepustila politični in kapitalski eliti. Še več, njej se je nemalokrat pustila instrumentalizirati tudi sama, predvsem pa je nemalokrat podlegla (in podlega) družbeni vulgarizaciji in banalizaciji, potrebni za doseganje teh ali onih parcialnih interesov.
Sočasno in polagoma se je tudi večina specializirane kulturne revialistike nekako po nuji razmer (naravni poti?) »umaknila« za zidove posameznih umetnostno-estetskih somišljenikov in zanimanj, znotraj katerih živi svoje samostojno, enkrat bolj in drugič manj ustvarjalno življenje, vendar pa skupna naklada te periodike že nekaj let upada. Še posebno po ukinitvi Razgledov na prelomu stoletij, ki so leta 1992 nasledili Naše razglede, je prav na področju splošnejšega kulturnega tiska nastala precejšnja praznina. Edini resnejši poskus, da bi jo zapolnili, je nastal znotraj podjetja Nova revija z mesečnikom Ampak.
Seveda ni neumestno vprašanje, ali so temu krivi razvoj spleta, spremenjene bralske navade predvsem pri mlajših generacijah, izrazito spremenjen medijski trg na globalni ravni, pomanjkanje družbene in državljanske zavesti, morda celo ponudba sama ali pa vse skupaj. A ne glede na prave razloge za takšno stanje stvari ima dandanašnji slovenski kulturni tisk vse bolj omejene možnosti, da bi relevantno, potencialno polemično, predvsem pa odgovorno, bolj odmevno in formativno posegal v širši družbeni prostor.
Pogledi prihajajo na domači medijski trg v času, ko resnemu in odgovornemu tisku, kaj šele časopisom kulturne provenience, niso naklonjene prav nobene okoliščine. Te namreč naplavljajo predvsem številna vprašanja, pa komajda kakšen trdnejši odgovor. Denimo, ali je izdajanje tiskanega štirinajstdnevnika, namenjenega umetnosti, kulturi in družbi danes, ko se vse bolj informiramo samo še prek elektronskih medijev in brezplačnikov, anahronistična ali pa – ravno zato – subverzivna gesta? Ali slovensko govoreči prostor premore kritično maso bralcev takega medija in mu tako omogoča dolgoročno preživetje na trgu? Na trgu »nacionalne kulture«? Kako nagovoriti mlajše bralce, ki časopise, če sploh, berejo le še v digitalni obliki in ki jih morda res marsikaj zanima, a pravzaprav bolj malo zares briga? Ali zmoremo ustvariti časopis, ki bo kritično in verodostojno, zavzeto in obenem distancirano reflektiral kulturne in družbene fenomene? In to v dobi, ko se mediji, ki jim tempo narekuje diktat površine, spreminjajo v nebogljen servis dnevne politike, ki po večini misli in deluje lokalno, javni družbeni dialog pa je reduciran na boksarske dvoboje, v katerih ne zmaguje moč argumentov, ampak argumenti nadute moči, provincialne samozadostnosti in vse bolj tudi politične in finančne oligarhije, za katero se vse bolj zdi, da pravila demokratičnega nadzora sproti prilagaja dogajanju na svojem spolzkem terenu. Pri tem ni nepomembno, da gre soodgovornost za takšno stanje tudi medijem samim. In sploh, ali bomo uredniki in sodelavci, pisci in bralci, v teh spremenjenih, zahtevnejšemu branju in vsebinam po večini ne ravno naklonjenih časih, našli drug drugega?
Pogledi so gotovo ta možnost. Morda nič več kot možnost. Pa vendar: nastajajo iz prepričanja, da se je za to možnost vredno potegovati, jo zagovarjati, jo, navsezadnje, spraviti iz potencialnega v realno življenje. Seveda ne samo zato, ker so prav črke na papirju – ali, že danes ali najpozneje jutri, tudi na ekranu najrazličnejših naprav za branje – ena najpomembnejših manifestacij kulturne zgodovine. Tej zgodovini, ki se prek naše sedanjosti nadaljuje v prihodnost, kakršna koli že bo, se skušajo Pogledi oddolžiti z naslovi svojih rubrik. Ti naslovi – nekdaj bi rekli, da malodane postmodernistično – korespondirajo z nekaterimi naslovi slovenskih kulturnih revij. Pa ne samo zaradi semantičnega ujemanja z intencami posameznih rubrik Pogledov, temveč tudi zato, ker ravno zgodovina slovenske kulturne revialistike pripoveduje zgodbo o radovednosti in vztrajnosti, o dialektiki doma in sveta, perspektiv in problemov. In, konec koncev, o tem, da je globalnost našega sveta, v katerem mora tudi lokalnost najti svoj smisel, perspektivna le toliko, kolikor so njeni atributi tudi raznovrstnost, ustvarjalnost, sproščenost. Ne glede na to, koliko so ti pojmi danes že razvrednoteni. Vprašanje Pogledi – zakaj že? ima v tem smislu zelo trden odgovor. Natanko – zato.
Pogledi, 7. aprila 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
