Kdo je lovec in kdo plen?
Foto: Atej Tutta / Kino Šiška
ODER: Metamorfoze. Koncept, režija, koreografija, tekst Bara Kolenc. KUD Samosvoj. Center urbane kulture Kino Šiška, Ljubljana, 19. 1. 2011, 90 min.
31. 01. 2011
Serija predstav Metamorfoze 1°–5° je zasnovana kot sedemletni projekt, ki ga sestavlja pet celovečernih predstav v letih 2011–16 ter sklepna predstavitev v letu 2017.Ovidijeve Metamorfoze služijo kot podlaga za uprizarjanje aktualnih tem, skozi katere avtorica Bara Kolenc, režiserka in koreografinja, poveže aktualne družbene ali politične dogodke s splošnimi temami in občutki.
»V naših poskusih sistematizacije sveta je ponavadi kultura ta, ki je izprijena, in narava tista, ki je dobra in resnična.«
Predstava Metamorfoze 1°: Lov je prva v tej seriji. V ospredje je postavljen odnos človeka do živali, odnos kulture do narave in govori o prestopanju že tako prepustnih meja med temi svetovi. Skozi motive iz Metamorfoz avtorica problematizira odnos sodobnega človeka in celotne visoko-industrializirane in tajkunizirane sodobne družbe do narave. Ta odnos je precej krut, zaničevalen in uničevalen, toda sodobna ekološka gibanja in gibanja za pravice živali odpirajo nekatera etična in moralna vprašanja, s katerimi se prejšnje generacije niso ukvarjale, recimo vprašanje vegetarijanstva, veganstva ali etičnosti lova.
Izhodiščna zgodba ima osnovo v resničnem dogodku iz Ruske federacije, kjer so leta 2009 lokalni mogotci iz helikopterja streljali na (zaščitene) živali z brzostrelkami in nato strmoglavili. Na to avtorica navezuje dobro znani refleks Pavlova, za današnje pojme nenavadno krut eksperiment na psih, ki vključuje prerezane požiralnike in izločanje sline skozi odprtino na vratu testiranega psa. Ta poskus še vedno velja za revolucionarnega, ampak ponavadi se zamolči, kako je dejansko potekal.
Dejstvo je, da se dinamika odnosa med kulturo in naravo spreminja, čeprav se na prvi pogled nedvomno zdi, da se nasprotja in razlike povečujejo. Toda če pogledamo iz drugega zornega kota, vidimo, da se nekatere druge razlike zmanjšujejo in da se meje majejo. Vprašanje je, ali to približevanje lahko prinese kaj pozitivnega, predvsem za naravo, saj smo priča urejenemu, kultiviranemu in muzealiziranemu odnosu do narave, ki jo izumetniči in udomači ter včasih preide v muhavost ali izprijenost, ko nekateri sploh ne ločijo več med hišnimi ljubljenčki in ljudmi ali med človeškimi in živalskimi pravicami. Tako imamo v uprizoritvi Metamorfoze 1°: Lov hkrati psa, rojenega z zlato žlico v gobcu, in podobo sodobnega Aktajona - plemenitega divjaka. Koncept plemenitega divjaka seveda dobro poznamo iz filozofije (Rousseau, Montaigne), umetnosti (Benjamin West v slikarstvu, Dryden in Defoe v književnosti) in popularne kulture (Tarzan, Avatar). A v predstavi vidimo, da je tudi tisto, kar naj bi bilo pri človeku najbolj naravno, njegovo telo, podvrženo izumetničeni erotizaciji: ljudje se igrajo z nebesnimi telesi, jih občudujejo in – narava je ukročena.
V naših poskusih sistematizacije sveta je ponavadi kultura ta, ki je izprijena, in narava tista, ki je dobra in resnična. Metamorfoze 1°: Lov Bare Kolenc ne simplificirajo do te mere, ampak je že na začetku jasno, da so predsedniki, predstavniki in predstojniki tisti hudobni. Na koncu vseeno nihče ne ve, kdo je prašič in kdo človek, kdo je lovec in kdo plen, kaj je kulturno in kaj naravno. Ne glede na manjše tehnične spodrsljaje predstava pušča močan in dolgotrajen vtis ter spodbuja k razmišljanju.
(Objavljeno v Pogledih, št. 3, 26. januarja 2011.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
