Knjige iz knjig tudi v vizualni umetnosti
Foto: Jean Tinguely: Meta
RAZSTAVA: 9 + 9, Knjige umetnika in umetniki. Mednarodni grafični in likovni center, Grad Tivoli, Ljubljana. Do 8. 2. 2011.
03. 02. 2011
Zdi se, da je knjiga umetnika, umetniško delo v obliki knjige, kljub svoji zgodovini in tradiciji v vizualni umetnosti 20. stoletja pri nas vseeno ostala nekako na obrobju. A gotovo so se slovenski obiskovalci galerij s tem medijem lahko dobro spoznali v času, odkar je Ljubljana prevzela naziv Svetovna prestolnica knjige, saj je bilo pripravljenih kar nekaj tovrstnih razstav in dogodkov.
»Ta subtilna instalacija kljub mladosti izjemno zrele umetnice v zadnji zatemnjeni sobi je prav tisto, zaradi česar je bilo to razstavo resnično vredno postaviti in si jo seveda tudi ogledati.«
Tudi ta razstava je nastala v tem okviru, v Mednarodnem grafičnem in likovnem centru (MGLC) pa že vse zadnje desetletje sistematično raziskujejo to tematiko. Tokrat so ubrali malce drugačen pristop in povabili devet umetnikov: Andrejko Čufer, Tanjo Lažetić, Marka A. Kovačiča, Evo Petrič, Petro Petančič, Alenko Pirman, Tadeja Pogačarja, Saša Sedlačka in Mladena Stropnika, da so si ogledali njihovo bogato zbirko ter izbrali tista dela, ki so jih najbolj nagovorila. Nato so v navezavi na izbrane knjige naredili svoje umetniško delo. Vsako izmed njih je predstavljeno v svoji sobi. Torej: devet prostorov, devet umetnikov.
Povabljeni umetniki so se ukvarjali s knjigami, ki jih lahko navežejo na lastno umetniško izražanje in probleme, ki jih raziskujejo. Dokaj neposredno, a morda ne ravno najbolj posrečeno, se je problema lotila Petra Petančič, ki je iz knjig sicer umetelno zašila citate ter jih pritrdila na steno, na nasprotno pa postavila fotografsko tapeto idilične obale ter tako želela ustvariti trk med realnostjo in fikcijo, ki nam ga ponujajo knjige. Najbolj dobesedno je iz knjige izhajala Alenka Pirman, ki je v knjigi Iztoka Osojnika Izbrana dela izbrala Podrealistični manifest, ki so ga zapisali Osojnik ter pokojna Jure Detela in Iztok Saksida. S to gesto se je umetnica odločila predstaviti žal pozabljeni manifest, v obliki javnih branj, del za delom, ki ga vsakič bere avtor na nekem prostoru MGLC, v galerijo pa so branja predvajana. Za tiste, ki se teh branj zaradi takšnih in drugačnih razlogov ne morejo udeleževati, je celoten manifest objavljen na spletni strani.
Marko A. Kovačič je iz zbirke vzel večinoma zvočne zapise in jih vzporejal s svojim delom, v okviru katerega raziskuje najrazličnejše multimedijske postavitve, ki se navadno gibljejo med instalacijo, performansom, kiparstvom, videom in najrazličnejšimi drugimi mediji. V Tivolskem gradu se prestavlja z zvočno sliko, ki jo je naredil skupaj s Sašom Kalanom, in svojim glasbenim strojem Hrupofonom.
S tematiko knjig umetnika se pri Zavodu P.A.R.A.S.I.T.E., katerega ustanovitelj je Tadej Pogačar, poglobljeno ukvarjajo od leta 2003. Ustvarjajo svojo zbirko, so založniki in lanskega septembra so, prav tako v sklopu Svetovne prestolnice knjige, pripravili tudi mednarodni festival knjig umetnika in umetniških publikacij Konvencija Blind Date. Tadej Pogačar je svoje delo vzporejal s francoskim fotografom Christianom Boltanskim, le da ni tematiziral izgube ali pozabe ljudi, ampak predmetov. Iz skritih kotičkov stavbe je prinesel najrazličnejše neopazne, a morda ne nepomembne predmete, ki sobivajo v galeriji skupaj z umetnostjo, ter jih postavil v zelo estetsko kompozicijo.
Z Zavodom P.A.R.A.S.I.T.E. intenzivneje sodelujeta še dva umetnika, tesno povezana s pojmom knjige umetnika pri nas, Mladen Stropnik in Tanja Lažetić. Slednja je ena naših najbolj izrazitih in uspešnih avtoric tovrstnih del in ji tudi izhajanje iz knjig umetnikov kot podlaga za lastno ustvarjanje ni tuje, če se spomnimo njenega dela Bazen za razbitim steklom na lanskoletnem U3 v Moderni galeriji. Za razstavo v MGLC je vzela knjigo Sanje Iveković, ki jo je reinterpretirala in jo skupaj s svojimi intervencijami ponovno izdala.
Eva Petrič se na razstavi pojavi v dveh različnih vlogah, v vlogi interpretke in interpretiranca. Med drugimi si je njeno delo Gr@y Matter izbrala Andrejka Čufer, ki je za razstavo tudi naredila svoje knjige umetnika. Eva Petrič je izbrala le eno, zelo intimno knjigo umetnika manjših dimenzij. Gre za knjigo argentinske umetnice, narejeno iz strani telefonskega imenika, zlepljenih skupaj in z natiskano črtno kodo. To je povezala s svojim raziskovanjem argentinske preteklosti in dogodkov, v katerih je izginilo več tisoče ljudi. Naredila je trikanalno video projekcijo, ki jo je usmerila v kot sobe, tako da dva vzporedna video projektorja vsak na svoji steni prikazujeta argentinski spomenik z imeni pogrešanih, čeznju pa predvaja tretji video, v katerem umetnica drgne steno, na katero pada njena temno siva senca. Dobimo vtis, da briše imena s seznama in jih s tem želi povrniti nazaj ter zaključiti to tragično zgodbo. Ta subtilna instalacija kljub mladosti izjemno zrele umetnice v zadnji zatemnjeni sobi je prav tisto, zaradi česar je bilo to razstavo resnično vredno postaviti in si jo seveda tudi ogledati.
V nasprotju z interaktivnostjo kataloga, kjer lahko sodelujemo pri ustvarjanju knjige z lepljenem reprodukcij umetniških del, so izbrane knjige umetnika predstavljene precej enolično, pod vitrinami in brez možnosti ogleda. To je manko za razumevanje nastalih del, saj je seveda nemogoče pričakovati, da bodo vsi obiskovalci poznali njihovo vsebino. A to le kot droben pomislek in morda opozorilo obiskovalcem, napisano s popolnim zavedanjem avtorice tega zapisa, da tudi sama nima nikakršne rešitve, kako bi bilo to delikatno gradivo možno predstaviti drugače.
(Objavljeno v Pogledih, št. 3, 26. januarja 2011.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
