Sredi ustvarjalnega procesa
Jaša: The Lovest. Avtorski projekt za specifični prostor kavarne. Ljubljana, Moderna galerija. Od 28. 9. 2010 naprej.
15. 12. 2010
V drobovju Moderne galerije že več mesecev nakaj raste. Živobarvno je obarvalo kletna okna na fasadi prenovljene galerije. Vsako drugače. Skozi eno se ljudje prav prešerno sprehajajo ven in nazaj noter. Po vstopu se znajdemo v poetičnem spektaklu egotripa, pomešanega s popkulturo, trash estetiko, humorjem ter začinjenega s ščepcem cinizma.
Avtor projekta je umetnik mlajše generacije Jaša (rojen 1978). Študiral je na akademiji v Benetkah, kjer zdaj sodeluje kot sodelavec Ateljeja F Carla Di Raca kot vodja gostujočih predavanj, kustos končnih razstav in mentor poletnega izbirnega predmeta. Za mladega umetnika ima za sabo zavidljivo število samostojnih in skupinskih razstav doma in v tujini. Njegova umetniška dela so izrazito multimedijska in črpajo iz najrazličnejših virov od popularne kulture do klasičnih umetnin. Pri ustvarjanju pogosto sodeluje z drugimi umetniki, to pa mu omogoča dialog in reflektiranje lastnega dela. Omenimo še, da se je sicer časovno krajši projekt z enakim naslovim zgodil že spomladi v galeriji Simulaker v Novem mestu, kjer je predstavil idejo, kako spremeniti galerijo v klub.
Ob tem projektu v Moderni galeriji moramo opozoriti na Jašev projekt I’m culture za letošnji U3 – 6. trienale sodobne umetnosti v Sloveniji – poleti v Moderni galeriji. Jaša je namreč takrat že naselil spodnje prostore galerije, s toaletami vred. Ko se je U3 končal, se je zdelo velika škoda, da bi se hkrati zaključila tudi ta intervencija, saj se je v tem času že skorajda organsko spojila s prostorom. Slaba dva tedna kasneje je začel potekati projekt The Lovest.
Tako smo že na U3 videli, da se obisk Moderne galerije nikakor ne sme končati zgolj z ogledom zgornjih razstavnih prostorov, ampak se mora nujno nadaljevati še v spodnjem nadstropju – in kako se nadaljuje! Vstopimo v kaotičen svet, diametralno nasproten urejeni razstavni estetiki, kakršne smo vajeni. Znajdemo se dobesedno sredi umetniškega dela, sredi procesa in dogajanja. Zgoraj so razstave urejene tako, da ustrezajo obiskovalčevim predstavam o reprezentaciji umetniških del, spodaj pa se razpre polje nezavednega. Znajdemo se v erupciji umetniške energije, v golem ustvarjalnem procesu, ki se pred našimi očimi spreminja v umetnost.
S tem je prostor kavarne pridobil dodano dimenzijo, saj so stene galerije postale prostori, na katere so se dodajale umetniške intervencije. Meja med realnim prostorom in umetniško situacijo je izginila. Večplastnost projekta se je vpisala v prostor, ki tako postane multifunkcionalen. Sam fizični prostor je platforma za raznovrstno umetniško ustvarjanje. Poleg vizualne spremembe prostora se je zgodila v kavarni tudi vsebinska preobrazba, saj obiskovalci ne pridejo le na pijačo, ampak želijo videti umetnika pri delu, spremljati proces ali si preprosto ogledati prostor kot umetniško delo.
The Lovest je seveda multimedijski, saj je kolaž medijskih podob, prepletenih z likovno umetnostjo, videom, glasbo, občasnimi performansi, branji poezije, celo kuhanjem in seveda prostoru kavarne imanentno pijačo. Projekt je kakor nekakšno sodobno utelešenje celostne umetnine.
Jaša rad sodeluje s kolegi umetniki in nekateri izmed njih so prisotni na različnih dogodkih v sklopu The Lovest in pomenijo enega zanimivejših momentov projekta. Glasba skupine Leftfinger, ki jo poleg Jaša sestavlja še njegov asistent Luka Uršič in Janez Vidrih, je stalnica programa. Prav tako sodelovanje z neformalno gledališko skupino Ljud z domišljenimi situacijskimi performansi. Tudi oni, tako kot Jaša, bazirajo svoje delo na neposrednem stiku z gledalcem in jih zanimajo njegovi odzivi. Stalnica je tudi sodelovanje z Meto Grgurevič in Markom Požlepom.
V sklopu odprtih vrat Moderne galerije 3. in 4. decembra so nastali The Lovest days. Tako sta v petek, 3., Požlep in Jaša predstavljala nekaj svojih videov, nekatere sta naredila tudi skupaj. V Jaševem videu Bla bla me (2006) je prikazan spektakel niča oziroma kako iz nič naredimo čisto pravi spektakel, to pa je ena izmed najočitnejših paradigem sodobne potrošniške družbe. Kasneje istega večera je imel Požlep intervencijo, kjer je prijetno zmeden na platnu prikazoval in opisoval intimne slike iz svojega otroštva. Na videz povsem banalno dejanje je bilo že na povsem osnovnem nivoju učinkovito razkrinkanje socialnih mrež, kjer ljudje nereflekirano odpirajo neznancem vrata v svojo intimo. S tem nas je avtor obiskovalce rokohitrsko spremenil v voajerje. Naslednji dan pa se je dolgo v noč poslušalo branje poezije članov paraliteralne skupine I.D.I.O.T., ob značilni glasbeni spremljavi, seveda.
Okolje nas sicer ves čas opominja, da vendarle smo v galeriji, a v vedno bolj transformiranem prostoru, polnem pretiravanja in nakopičenem z na videz naključnimi stvarmi, gledalec na to pozabi. Ustvarjena realnost nikakor ni neposredna odslikava zunanjega sveta, je pa njegova globoko občutena interpretacija in ravno prek gledalca se med obema vzpostavlja dialog. V kaotičnem svetu, ki ga je ustvaril Jaša, ima (v nasprotju s kaotično realnostjo) vsaka stvar svoje mesto, čeprav se zdi, da gre za naključja. Gre za subtilno prikazovanje navideznih banalnosti, ki stvari naredi vidne, a ne na banalen način. Kakor pri številnih stvareh v življenju, se moramo, da bi videli več, spustiti pod površje.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
