Neustrašni govor: izvor zahodne kritične tradicije
Michel Foucault: Neustrašni govor. Založba Sophia, Ljubljana 2009, 168 str., 16,80 €
01. 12. 2010
Če je Foucault velik filozof, je to zato, ker je zgodovino uporabil v korist nečesa drugega: kot pravi Nietzsche, delovati proti času in tako delovati na čas, v prid, upam, prihajajočega časa,« je zapisal Gilles Deleuze v besedilu Kaj je dispozitiv? Foucaulteva genealogija neustrašnega govora ali parrhesie v antiki je prav poseben primer tega »delovanja na čas«, učinkovanja na stanje stvari ob pomoči analitike preteklosti. Parrhesia namreč pomeni prav dejavnost govora resnice z zavedanjem nevarnosti, ki grozi govorcu zaradi morebitnega učinka tega govora na stanje stvari. V prenesenem pomenu bi morda lahko rekli, da je celotno Foucaultevo delo pravzaprav primer parrhesie; s svojim zadnjim delom, z avtoriziranim prepisom posnetka predavanj na univerzi Berkeley leta 1983, pa je tematiziral to dejanje samo, ki ga je implicitno ves čas uporabljal v svoji dejavnosti. Je preveč sentimentalno govoriti o tem zadnjem delu kot o Foucaultevi filozofski oporoki?
»Zaradi Foucaulteve prezgodnje smrti, ostaja to vprašanje, ki zadeva parrhesio, mandat za njegove bralce: Kaj (ali sploh kaj) je danes neustrašni govor?«
Bolj eksplicitna je sicer Foucaulteva raba parrhesie v njegovem konkretnem političnem angažmaju (za pravice zapornikov, homoseksualcev, kot zagovornik študentskega gibanja in maoizma …) in v intervjujih. V svojih filozofskih delih je pustil, da spregovori analiza sama. V tej izdaji predavanj, ki je podkrepljena z izdatnimi arhivskimi raziskavami in obširnim filozofskim vedenjem, ni nič drugače. Obravnava parrhesie je zadnja v nizu njegovih genealogij, navdahnjenih z Nietzschejevo Genealogijo morale, ki skušajo priti na sled zgodovinskemu nastanku določenih modernih konceptov, ki jih (zmotno) imamo za samoumevne danosti. Pravzaprav pa niti ne nastanku (kakor to počne »zgodovina idej«), temveč začetku njihove problematizacije: »Zgodovina mišljenja je analiza načina, kako neproblematično izkustveno polje ali niz praks, ki so bile sprejete brez pomisleka, ki so bile znane in 'tihe', zunaj razprave, postane problem, skozi razprave in debate, spodbuja nove odzive in povzroči krizo poprej tihega obnašanja, navad, praks in institucij /…/ je zgodovina načina, kako ljudje pričenjajo skrbeti glede nečesa, načina, kako jih prične vznemirjati to ali ono – denimo norost, zločin, spolnost, oni sami ali resnica.«
Resnica je torej začenjala skrbeti tudi Foucaulta v pozni fazi njegovega filozofskega snovanja. In to nas v kontekstu njegovega poznega interesa za nedokončano Zgodovino seksualnosti, za »skrb zase« in »estetiko eksistence« – torej za bolj praktične filozofske in etične probleme, ne sme presenečati. Foucaulta nikoli niso zanimale kake »univerzalije«, cilj njegovih prizadevanj nikoli ni bila »absolutna resnica«. Tudi pri vprašanju parrhesie v pretresu ni epistemološko (ali logično ali ontološko) vprašanje kriterijev resničnosti izjave (to je po Foucaultu temeljna skrb »analitične tradicije zahodne filozofije«). Nasprotno je parrhesia prav praktični in etični koncept resnice kot »skrbi zase« in »estetike eksistence,« vsaj od Sokrata naprej. Foucaultev interes ob preučevanju prakse parrhesie je torej usmerjen k resnici kot »performativnemu govornemu dejanju« (čeprav sam ne uporablja tega izraza): k temu, kaj pomeni dejanje govora resnice v določenem kontekstu, kdo ima pravico (in/ali dolžnost) do njega, koga naslavlja in s kakšnimi učinki, kakšen je odnos takega govora do oblasti … Prav to razumevanje resnice je lastno »zahodni kritični tradiciji«, katere genealogijo izsledi Foucault v antični praksi parrhesie, neustrašnega govora. Tudi njegova zadnja genealogija je tako resnično primer »delovanja na čas«, saj prav kakor vse druge črpa motiv za svoj nastanek iz sedanjega trenutka, iz pomena, ki ga ima ta tema za sodobno misel.
Začetke zahodne kritične misli Foucault torej postavi nekam v čas atenske demokracije, njene prve artikulacije pa zasledi v Evripidovih tragedijah. Parrhesia kot resnični in neustrašni govor v Ionu zavzame mesto odsotnega in molčečega boga. Razumljena je kot pravica in privilegij državljanov imenitnega rodu: v primeru moškega je usmerjena na kritiko političnih institucij, v primeru ženske pa na razkritje zasebnih dejanj in misli. Že v Orestu pa ta pravica doživi problematizacijo, saj v okviru demokracije enakih možnosti, kjer se pravica do parrhesie razširi na vsakega državljana, svoboda govora tvega zdrs v svoje lastno nasprotje, v čezmerno »blebetanje«, ki utegne druge užaliti, preveč razkriti ali zavesti demos k napačnim odločitvam. V sorodni smeri poteka kritika napačno rabljene parrhesie pri Platonu in Izokratu, zato pa se pojavi potreba po kriteriju razločevanja pravega parrhesiasta (tistega, ki uporablja pravico do parrhesie). Ta kriterij ponudi Sokrat: harmonija (skladnost) med mislijo oziroma govorom (logosom) in bitjo oziroma življenjem (biosom), ali konkretno: živeti resnico, ki jo razglašamo. Iz politične pravice se parrhesia razvije v osebnostno (etično) lastnost, njeno izrekanje pa v osebni odnos s sogovornikom, ki mora biti v nadrejenem položaju (zato neustrašni govor dobi značaj pogumnega in tveganega dejanja). S Sokratom se pojavi tudi razumevanje parrhesie kot neizprosne iskrenosti do samega sebe, to pa je prvi pogoj njenega prenosa na odnos z drugimi. V tem smislu parrhesiastične tehnike gojijo Sokratovi nadaljevalci: stoiki v šolskih skupnostih ob pomoči priznanj svojih lastnih etičnih zmot izvajajo »očiščenje drug drugega«, kiniki pa (po zgledu Diogena) parrhesio izvajajo predvsem v javnosti kot skrajno kritičen odnos do oblasti in družbenih konvencij. Ta pri kinikih zavzema različne oblike: kritično pridiganje, škandalozno vedenje, ki prebija kodekse spodobnosti, in provokativni dialog, ki z žalitvijo sogovornikovega ponosa temu omogoča videti, da sam ni tako imeniten, kot je mislil. Do tedaj je bila parrhesia predvsem prijateljski odnos (čeprav v smislu svetovanja monarhu), s Plutarhom in Galenom pa postaja predvsem odlika nevtralnih neznancev, ki so zmožni trezne presoje značaja nekoga in svetovanja.
Foucault sledi nadaljevanju parrhesiastične tradicije v Rimu v poglavju Tehnike preiskovanja. Tu parrhesiastične tehnike samoanalize vzporeja in obenem ločuje od krščanskega »izpraševanja vesti«. Grška askesis pomeni bolj praktično veščino in tehniko, ki skupaj z mathesis (teoretičnim znanjem) posamezniku omogoča optimalno techne tou bion (tehnologijo eksistence); ta pa je usmerjena k bolj racionalnemu odnosu do sebe in sveta, ne pa k zanikanju sebstva in sveta kot pri krščanstvu. Parrhesiastes tako kot nekakšen »upravnik«, »zdravnik« ali »denarni inšpektor« tehta svoja dejanja (kot na primer Seneka pred spanjem), njihovo skladnost z racionalnimi načeli vedenja, to pa naj se izide v pomiritev s seboj in samoobvladovanje. Ali pa v smislu Epiktetovega »nočnega čuvaja« bedi nad lastnimi vtisi in z ločitvijo teh, ki so v njegovi moči (njegove lastne čustvene reakcije), od svetnih dogodkov onstran njegovega vpliva, pride do stoične pomiritve s svetom.
Nekatere obravnavane parrhesiastične »estetike eksistence«, kot so jo prakticirali antični filozofi, se res zdijo kakor vzete iz kakega sodobnega new-age priročnika za samopomoč ali iz učbenika za kognitivne terapevtske pristope v psihologiji. Vendar Foucaulteva genealogija nima toliko potenciala »delovanja na čas« v sami analizi praktičnih tehnik njenega izvajanja, kot ga ima v smislu njegove širše obravnave parrhesie kot govornega dejanja v razmerju do oblasti. Kakšen pomen ima neustrašni govor danes? Svoboda govora vendarle ni tako samoumevna niti v zahodnih demokracijah, kjer nad njo bedijo čuvaji »politične korektnosti« in preprečevanja »blatenja« v javnosti. A bolj kot pozitivne prepovedi javne besede danes parrhesiastični kritični naravnanosti morda grozi prav njena absolutna razširitev na vsa polja človekovega delovanja – inflacija (lažnih in resničnih) »neustrašnih govorov«, ki onemogočajo ločiti pravo kritiko od blebetanja; pa tudi njihova brezpogojna toleranca, ki razvrednoti vsako gesto potencialne neustrašnosti. »Zagata kritičnega mišljenja« (Rancière), v kateri se je znašla filozofija v času »lažne reprezentacije na globalni ravni, dezinformacije in sistematične neresnice« (Mitchell), v kateri filozofiji grozi, da se bo izgubila med »informacijo, komunikacijo in reklamo« (Deleuze), razkriva Foucaultevo zadnje pharresiastično podjetje v vsej njegovi problematični aktualnosti.
Lahko torej pritrdimo Deleuzovi sodbi o Foucaultu. Tudi tokrat je genealogija problematičnosti nekega koncepta (parrhesie) le »polovica njegove naloge. Kajti zaradi strogosti, ker namenoma noče vsega pomešati, ker zaupa v bralca, Foucault druge polovice ne formulira. Formulira jo zgolj in eksplicitno v intervjujih, ki so sočasni izidom njegovih velikih knjig: kaj je danes norost, zapor, seksualnost?« Zaradi Foucaulteve prezgodnje smrti, ostaja to vprašanje, ki zadeva parrhesio, mandat za njegove bralce: Kaj (ali sploh kaj) je danes neustrašni govor?
(Besedilo je bilo objavljeno v tiskani izdaji Pogledov, št. 18, 1. decembra 2010.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
