Kako bi bilo biti kdo drug?
Roland Schimmelpfennig: Zlati zmaj. Prevod Mojca Kranjc, režija Janusz Kica. Stalno slovensko gledališče Trst. Premiera 12. 11. 2010 (zapis po ogledu ponovitve 27. 11.), 120 min.
15. 12. 2010
Kaj imajo skupnega par pred ločitvijo, par v pričakovanju nezaželenega otroka, par stevardes, dedek in vnukinja, muren in mravlja, lastnik špecerije, pet Azijcev? Razen tega, da so vsi dramski liki igre Rolanda Schimmelpfenniga Zlati Zmaj, na prvi pogled prav ničesar. A briljantno napisana, učinkovito režirana in skoraj virtuozno izvedena igra s prepletanjem fragmentarnih prizorov počasi razkriva srhljivo povezanost raznovrstnih likov in dogodkov, ki presega golo prostorsko bližino »kitajsko-tajsko-vietnamski restavraciji Zlati zmaj«.
»Spretna raba menjave likov, potujitve odrske fikcije na več ravneh in elipse v besedilu učinkujejo ravno nasprotno od didaktičnosti političnega gledališča.«
Besedilu primerno je Janusz Kica igro postavil v skladu s principom scenskega in kostumskega minimalizma, zgolj ob pomoči igralskih levitev ansambla SSG Trst. Po principu montaže, ki spominja na TV nadaljevanke, se pred nami nizajo sprva povsem ločena dogajanja, ki zgolj polagoma prihajajo v medsebojni stik. Redukcija gledaliških sredstev na nujni minimum je tudi sicer značilnost Schimmelpfenningovih besedil, ki sama (sorodno kot besedila Simone Semenič) z meta-tematizacijo gledališke razsežnosti razpirajo možnosti lastne uprizoritve. Ob tako rekoč odsotnosti drugih elementov njen nosilec tako postane igralec.
Tržaški ansambel je suvereno kos bremenu, ki jim ga nalaga dramatik: igralci ne prehajajo le iz lika v lik (cross casting po navodilu pisca: mladi igralci igrajo stare, moški ženske like in narobe), temveč tudi od govorjenja scenskih napotkov, didaskalij (prav tako po navodilu pisca), k njihovemu izvajanju. Pomnožene distance, poudarjanje neskladja med likom in igralcem in brechtovske potujitve pa niso modna muha, ki bi bila sebi namen, temveč imajo številne odrske in vsebinske učinke.
Didaskalije imajo funkcionalno vrednost: ob scenografskem minimalizmu označujejo časovne in prostorske premike, opozarjajo na menjavo vlog, označujejo like, gradijo suspenz in obenem podajajo ironični komentar. Igranje likov je tudi simultano komentirano in postane eden od implicitnih motivov igre: »Ko bi lahko bila nekdo drug, kako bi bilo to?« se sprašuje stevardesa – in menjava vlog je tudi zares izvedena: igralec in igralka, ki igrata njo in njenega fanta, se zamenjata. Vsi igralci obenem igrajo priseljence oziroma natakarje v azijski restavraciji, in nemške domačine – goste restavracije. Čeprav gre za (metaforično rečeno) iste ljudi – ki jih igrajo isti igralci – v istem svetu, ki celo prihajajo v bežne medsebojne stike, se nikoli zares ne srečajo. Tujci morda namenoma delajo v nedefinirani azijski restavraciji in so tako tudi obravnavani od drugih: kot priseljenci od kjerkoli-že, ki jih toleriramo, dokler nam servirajo hrano, za katere pa se nikoli zares ne zanimamo.
Takšna tema bi kaj hitro utegnila zdrsniti v banalno moraliziranje; a se tako besedilo kot uprizoritev Zlatega zmaja elegantno izogneta didaktični eksplicitnosti. Zlati zmaj z nabritim humorjem, občutkom za ritmičnost dialogov, katerih refren predstavljajo klici naročil v restavraciji, z vnosom absurdnih in fantastičnih elementov (basen o murnu in mravlji, truplo Kitajca, umrlega zaradi krvavitve po puljenju zoba, ki plava po rekah domov), zgolj postopno razkriva rahle zveze med dogodki, ki nakazujejo srhljivo realnost eksploatacije priseljencev.
Spretna raba menjave likov, potujitve odrske fikcije na več ravneh in elipse v besedilu učinkujejo ravno nasprotno od didaktičnosti političnega gledališča. S puščanjem prostora gledalčevi imaginaciji ter zgolj z njegovo intenzivno miselno aktivacijo ga sprva zapeljejo v brezskrbno zabavo in naposled zbodejo z bodicami nedestilirane umazane realnosti, katere del je tudi sam. Ustvarjalna ekipa tržaškega gledališča pod vodstvom Janusza Kice je z uspešnim prenosom briljantnega besedila morda dosegla, da si tudi gledalci sami zastavimo danes temeljno vprašanje, ki zadeva naš odnos do drugega, do tujega: »Ko bi lahko bila kdo drug, kako bi bilo to?«
(Kritika je bila objavljena v tiskani izdaji Pogledov, št. 19/20, ki je izšla 15. decembra 2010.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
