V džezu lahko uspeš, ker si brihten
Samo Šalamon Trio: Almost Almond. Založba Sanje Ljubljana 2010, 66 min., 14,95 €
14. 02. 2011
Čeprav se je zgodilo pred skoraj osmimi leti, točneje leta 2003, se še zelo dobro spominjam, kako sem se prvič srečal z glasbo kitarista Sama Šalamona . Res mi je že pred tem Zlatko Kaučič, ki v Novi Gorici vodi bobnarsko šolo, v bistvu pa bolj šolo improvizacije v glasbi, nekajkrat omenil njegovo ime in zatrdil, da gre za velik talent, da čisto posebne zagnanosti za stvar niti ne omenjam. Iz domačega Maribora se je namreč vsak teden vozil na vaje na drug konec Slovenije samo zato, da je lahko igral v primernem kontekstu in se seveda tudi česa naučil.
»Ne samo prepoznavne, bile so tudi tako všečne, presenetljivo drugačne in navdihujoče, da smo jim z veseljem prisluhnili.«
Ko pa sem njegov kvartet, v katerem so nastopali altsaksofonist in basklarinetist Achille Succi, kontrabasist Salvatore Maiore in bobnar Zlatko Kaučič, še istega leta slišal v Križankah na začetku ljubljanskega Jazz festivala, sem bil kljub vsemu zelo prijetno presenečen. Glasba je bila sočna, všečna in brezhibno zaigrana, Šalamon pa je v zasedbi deloval zelo suvereno, kot da ne bi bil vsaj pol mlajši od preostale trojice.
Ampak prava odlika tega kvarteta, še zlasti pa samega kitarista in avtorja večine glasbe, se je pokazala šele, ko smo v poslušanje dobili ploščo Ornethology, ki je izšla sicer v (S)amozaložbi, vendar je bila takoj deležna laskavih ocen. Kako tudi ne, ko pa je Šalamon na njej že zelo plastično pokazal razsežnosti svojega talenta in tudi marljivega dela. Kakor namiguje že sam naslov plošče (duhovita besedna igra na ime slovitega Ornetta Colemana in na eno bolj znanih plošč Charlieja Parkerja, čigar vzdevek je bil Bird), se kitarist na njej loteva glasbe enega najbolj spoštovanih džezovskih inovatorjev. Vendar ne tako, da bi predeloval njegove skladbe, pravzaprav je na plošči ena sama Colemanova skladba, odlična Humpty Dumpty, večinoma pa gre kljub vsemu za Šalamonove avtorske skladbe. In tukaj pridemo do presežka, ki je za mariborskega kitarista tako značilen. Plošča Ornethology je nastala kot posledica dolgotrajnega poslušanja zbranih posnetkov velikega Ornetta Colemana za založbo Atlantic (Beauty Is a Rare Thing, Rhino 1993; šest diskov!). Pa ne samo poslušanja. Kitarist je vse skladbe transkribiral (kar je spet podobno podvigu, kajti glasba je komplicirana, čas, potrpežljivost in vložen trud pa pričata o veliki zagnanosti, ki bi ji komaj kje našli par) in zapisal koncepte, ki jih je Coleman takrat (konec petdesetih, začetek šestdesetih let prejšnjega stoletja) igral in s katerimi je močno vplival na jazz. Od vsega tega ogromnega dela na plošči Ornethology ni ostalo veliko Colemanove glasbe, zato pa toliko več idej, ki so iz nje vzbrstele, kar je seveda tudi prav. Bolj pomembno je, da si je Šalamon s tem garaškim delom odprl vrata v razumevanje nekaterih produktivnih jazzovskih konceptov in da je začel na podlagi tega ustvarjati zelo domiselne avtorske skladbe, ki so že po prvem poslušanju tudi dovolj prepoznavne.
Ne samo prepoznavne, bile so tudi tako všečne, presenetljivo drugačne in navdihujoče, da smo jim z veseljem prisluhnili. Da se v Sloveniji navdušimo nad novo džezovsko ploščo domačega avtorja, seveda ni tako čudno, če pa z navdušenjem in izjemno laskavimi ocenami ne skoparijo niti v zelo pomembnih revijah, kot sta Down Beat in Jazz Times, in še zlasti na odličnem in zelo vplivnem medmrežnem portalu All About Jazz (www.allaboutjazz.com), pri katerem so Ornethology novembra izbrali za ploščo tedna, glasbenika pa predstavili v posebni kolumni, potem je jasno, da gre za izjemno pomemben dogodek. To je redko in veliko priznanje za vsakega glasbenika, toliko večje, če si po jazzovskih merilih pravzaprav zelenec.
Samo Šalamon je bil takrat namreč simpatičen mariborski petindvajsetletnik, ki se na prvi pogled ni razlikoval od svojih vrstnikov. Tako kot večino so tudi njega zanimali računalniki in glasba. Razlike so se začele pojavljati šele potem, ko si opazil, da se skoraj nikoli ne loči od svoje kitare. Ko si izvedel, da je diplomirani profesor angleščine in nemščine, da je vpisal magisterij iz ameriške književnosti in da prevaja največjega afroameriškega pesnika Langstona Hughesa. Slednje je bilo gotovo stranski produkt njegove največje ljubezni. Samo je namreč zaljubljen v džez, ki ga je mogoče čutiti tudi v ritmu Hughesovih verzov, in že takrat mu je kot kitarist in skladatelj posvečal večino svojih nemajhnih ustvarjalnih potencialov.
Od takrat je minilo slabih osem let. Svet je v tem času doživel veliko političnih in še zlasti ekonomskih pretresov, Samo Šalamon je magistriral iz afroameriške poezije in skupaj s Kristino Kočan, ki je medtem postala tudi njegova žena, objavil zbirko afroameriškega pesništva po letu 1950 z naslovom Govoreči boben (Zveza kulturnih društev, Murska Sobota 2006). Hkrati pa je v tem času objavil kar devet plošč! Fantastičen dosežek na vsakem področju, kaj šele v džezu, ki mu glasbeno založništvo sploh ni naklonjeno. Toda najpomembnejše je, da so bile vse plošče po vrsti deležne odličnih ocen, večinoma seveda spet v svetovnem glasbenem tisku, kjer je Šalamon postal in ostal eden najbolj opaženih mlajših evropskih glasbenikov. Plošče Ela’s Dream (Splasch 2005) s sekstetom, Two Hours (Fresh Sound New Talet 2006) s kvartetom, Kei’s Secret (Splasch 2006) s kvartetom, Government Cheese (Fresh Sound New Talent 2006) s kvintetom, Nano (Goga 2007) s kvartetom, Fall Memories (Splasch 2007) s kvartetom, Mamasaal (2008) in Live! (Samo Records 2009) so pričale o nenehnem skladateljskem in izvajalskem zorenju enega velikih talentov džezovske kitare, pa tudi o tem, da je svojevrsten katalizator dogajanja na ameriški džezovski sceni – snemal je namreč z vrsto zelo uglednih ameriških glasbenikov srednje in mlajše generacije – kot tudi dogajanja na evropski sceni, kajti kot skladatelja so ga začeli vse bolj zanimati koncepti, s katerimi so se izražali nekateri skladatelji tako imenovane sodobne resne glasbe, kot so Messiaen, Stravinski, Lutoslawski, Bartok in Šostakovič. Ravno presenetljiva zrelost glasbenega izraza in zahtevnost konceptov, ki stojijo za njegovimi ploščami, namreč navdušita vse prave ljubitelje džeza in vedno znova dokazujeta pravilnost spodbude, ki jo je mlademu Samu Šalamonu dal eden njegovih prvih vzornikov, kitarist John Scofield: »V džezu lahko uspeš, ker si brihten.«
Tega o brihtnosti in nikoli potešeni radovednosti, o želji vsak dan izvedeti nekaj več in potem z dodatnim znanjem ustvariti nekaj novega, nič ne potrjuje bolje od Šalamonove zadnje plošče Almost Almond (Sanje 2011), ki je izšla te dni. Čeprav je bila glasba zanjo posneta že pred več kot petimi leti, točneje decembra 2006 v švicarskem Berikonu , ko je bil kitarist tam na evropski turneji z ameriškima glasbenikoma, s kontrabasistom Drewom Gressom in bobnarjem Tomom Raineyjem, napisal pa jo je večinoma poleti istega leta na otoku Lastovo, je nedvomno njegova najbolj zrela doslej, polna izjemno prefinjene glasbe z natančno strukturiranim okvirom, v njem pa kljub temu z dovolj prostora za improvizacijo. Ker jo je posnel trio, je še toliko bolj izzivalna, kajti v tej temeljni džezovski zasedbi je še zlasti s kitaro vsako prikrivanje ali izmikanje nemogoče. »Mislim, da je to za kitarista zadnji preizkus,« pravi Šalamon. »Če lahko preživiš v triu, si pripravljen. Zame so to najboljše okoliščine, ker imaš vso svobodo; vendar si tudi v središču pozornosti, nihče drug te ne more ‘ščititi’, na primer pihalec. Zato moraš biti ves čas stoodstotno prisoten.«
In Samo Šalamon je vseskozi prisoten. Diskretno, kajti zdi se, da se je v zadnjih letih naučil varčnosti in asketskosti. Kakor največji mojstri. Naučil se je, da je manj več in da so v glasbi morda najpomembnejši premolki, trenutki, ki so med notami namenjeni tišini. Na najbolj pravih mestih, kot poudarki. Nikjer ni mogoče tega lepše slišati kot v skladbi Lastovo, posvečeni otoku, na katerem je nastala in katerega vzdušje, odmaknjeno naravno lepoto, spokojnost in nemir pričara na popolnoma dovršen način. Tudi njegovo glasbilo je samo toliko ojačano, da lahko razvije celo paleto zvokov, pa seveda dinamiko, harmonični in melodični potencial kitare, ki pod njegovimi prsti poje, kot jo danes lahko slišimo pri zelo redkih kitaristih. In če to skladbo odlikuje lirična lepota, je lahko v naslednji igriv (Monkey Hands) ali malček ironičen (My Amusing Muse). Zna se pokloniti izvirnemu predhodniku in uporabljati kitaro na nenavaden način (Dutilleux, posvečeno slovitemu francoskemu skladatelju) ali sodobniku, ki je pravzaprav njegov neposredni konkurent na kitari (Monderous, za mojstrskega kitarista Bena Monderja), ali sodelavcu (Drewish, za Gressa).
Pravzaprav je naravnost osupljivo, kako zelo je Samo Šalamon kot skladatelj in kot instrumentalist v slabih štirih letih, ki so minila od snemanja materiala za Ornethology do snemanja tistega za Almost Almond, napredoval. Samo zelo pozoren poslušalec bi za glasbo s teh plošč prepoznal istega mladeniča! In lahko bi naštel celo vrsto sicer odličnih in znanih džezovskih glasbenikov, ki v celi karieri, trajajoči več desetletij, niso naredili takšnega napredka, pokazali takega zorenja!
»Ta glasba je v primerjavi s prejšnjimi projekti precej drugačna,« pravi Šalamon. Bolj sloni na akordih in je drznejša. Kar zadeva zvok, sem hotel vključiti svojo celo paleto, vzemimo odprt zvok na Lastovu, popačen zvok na skladbi Monkey Hands, popolno popačenje v Dutilleuxu, pa tudi zelo cenjen, čist zvok v skladbi Pleiades.«
V celoti vzeto je torej plošča Almost Almond do roba polna inteligentne, razgibane džezovske glasbe, ki se po eni strani naslanja na koncepte evropske komponirane glasbe 20. stoletja, vendar jih po drugi strani nadgrajuje z džezovsko igrivostjo in nepredvidljivostjo. Pri tem sta Šalamonu v oporo odlična ameriška glasbenika, ki s svojim prispevkom precej presegata siceršnjo vlogo džezovske ritem sekcije. »Kot ritem sekcija sta osupljiva,« pripoveduje Šalamon. »Z obema sem sicer že igral, vendar ne skupaj, zato je bila to odlična priložnost. Veliko sta prispevala k plošči, ker sta sposobna presenetljivih stvari nad osnovami skladb, pa tudi improvizacija je osupljiva, zato je bilo to v resnici timsko delo.«
Brez dvoma je bilo timsko delo, toda vseh enajst skladb na plošči je podpisal Samo Šalamon, ki ga danes ugledne svetovne kitarske publikacije uvrščajo med deset najvplivnejših kitaristov našega časa, kar je za glasbenika njegove starosti zares izjemen uspeh. Ki ga, kot je že navada, doma ne znamo ravno spoštovati in ceniti. Kot da ne bi vedeli, kaj naj z njim, in kot da ga ne bi mogli primerjati z včasih precej bolj vprašljivimi uspehi tistih, ki so samo bolj glasni. Kot da bi se ga po drugi strani morda celo bali. Kar morda niti ni tako neupravičeno. Če pogledate na Šalamonovo domačo stran, boste videli, da trije zelo zanimivi projekti že pripravljeni čakajo na primernega založnika. Je kje kdo, ki je voljan sprejeti izziv?
(Objavljeno v Pogledih, št. 4, 9. februarja 2011.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
