Boj do zadnje besede
Masaker (Carnage). Režija Roman Polanski. Francija/Nemčija/Poljska/Španija, 2011, 80 min. Ljubljana, Kolosej
29. 03. 2012
Kdor je v času lanskoletne Mostre sledil festivalskemu poročanju svetovnih medijev, ni mogel spregledati velikega zanimanja, ki ga je pri ameriških novinarjih vzbudila svetovna premiera Masakra Romana Polanskega. Zaradi zdaj že več kot tridesetletnega »lova« ameriških oblasti na tega poljskega cineasta, ki mu je leta 2009 novega zagona dala uradna zahteva Švici po njegovi izročitvi ameriškim sodnim organom, smo sicer že vajeni večje pozornosti, ki jo med novinarji iz Združenih držav vzbudi vsak novi javni nastop Romana Polanskega. A tokrat se je vendarle zdelo, da je njihova vnema še večja. In kmalu je postalo jasno, zakaj. Z Masakrom se je Polanski namreč »vrnil« v ZDA in posnel film, ki spregovori o stanju duha ameriške družbe.
»Kratka, a izjemno intenzivna in prepričljiva filmska izkušnja, s katero Polanski znova dokazuje, da zdaj, na stara leta, doživlja nekakšen ustvarjalni preporod.«
Polanski se je v njem sicer lotil priredbe gledališke igre francoske pisateljice, dramatičarke in scenaristke Yasmina Reza z naslovom Bog masakra (2007), ki je svojo zgodbo o dveh parih, ki se srečata, da bi na »civiliziran način« zaključila fizični obračun med njunima sinoma, umestila v francosko družbo. A njena zgodba je tako univerzalna, da jo je mogoče z manjšimi spremembami umestiti v katerokoli zahodno družbo. To je pokazala že uspešna broadwayska izvedba iz leta 2009 (v režiji Matthewa Warchusa, kjer so nastopili Jeff Daniels, Hope Davis, James Gandolfini in Marcia Gay Harden), takrat nagrajena s tonyjem za najboljšo novo dramo (pri nas jo je v Mali Drami leta 2007 režiral Janusz Kica). In čeprav je Polanski zaradi še vedno aktualnega sodnega pregona celoten film posnel v Parizu, se je vseeno odločil, da bo obdržal ameriško umestitev zgodbe.
Tako se Masaker začne v simulaciji brooklynskega parka, kjer fantič v napadu deške objestnosti z vejo po obrazu udari sovrstnika, nato pa se večina preostalega filma odvije v »bližnjem« meščanskem stanovanju, kjer se srečata starša obeh fantov. To sta gostitelja Penelopa in Michael Longstreet (Jodie Foster in John C. Reilly) ter njuna gosta Nancy in Alan Cowen (Christoph Waltz in Kate Winslet), ki so odločeni, da bodo spor med fantoma rešili z umirjenim pogovorom in jima tako pokazali, kako lahko z besedami, s civiliziranim dialogom dosežemo več kot pa s primitivnimi izpadi. A nato so prav besede tiste (pa naj gre za spodleteli poskus oblikovanja skupne »pomirljive« izjave ali za nedolžen pogovor ob kavi), ki snamejo maske z njihovih »kultiviranih« obrazov in razgalijo primitivizem, plehkost, prikrito agresivnost in osebno bedo.
Zdaj je verjetno že malce bolj jasno, zakaj ameriški kritiki film primerjajo z Nicholsovim Kdo se boji Virginie Woolf? (1966). Oba sta namreč posneta po uspešni gledališki igri in v obeh sledimo komorni drami, ki se odvija za zidovi hiše oziroma stanovanja, kar v ospredje potisne študijo dinamike medosebnih odnosov. In čeprav oba spregovorita o vojni na domači fronti, kjer se osebe bojujejo predvsem z besedami kot orožjem, ter se pri tem dotakneta podobnih tem, od eksistencialne osamljenosti do sesutja iluzije zakona kot skupnosti, osnovane na medsebojnem spoštovanju in ljubezni, pa se vendarle zdi, da je Polanski duhovno veliko bližje Buñuelu. Nemogoče je namreč spregledati, da je Masaker v prvi vrsti kritika sodobnega zahodnega malomeščanstva, njegove zlaganosti in jalovosti, ki se še najbolj izrazito, kakor očitno meni Polanski, kažeta prav v ameriški družbi. A še bolj kot sama kritika, Polanskega ob bok Buñuelu postavita tista subverzivnost in iskrivi humor, s katerima se te kritike loti. Subverzivnost, preko katere sodobnega malomeščanskega duha na njegovem terenu in z njegovimi sredstvi razgali v njegovi plehkosti, cinizmu, licemerstvu in jalovi dobrohotnosti. K temu dodajmo še avtorjevo domiselno mizansceno, ki spretno izkoristi omejeni prostor ter odlično interpretacijo vrhunske igralske zasedbe (blestijo prav vsi, od Fosterjeve do znova odličnega Waltza). Vse to je Polanski združil v sicer kratko, a izjemno intenzivno in prepričljivo filmsko izkušnjo, s katero znova dokazuje, da zdaj, na stara leta, doživlja nekakšen ustvarjalni preporod.
Pogledi, št. 6, 28. marec 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
