Bolj buffo kot misterij
Foto: Peter Uhan
Vladimir Vladimirovič Majakovski: Misterij buffo. Prevod Tatjana Stanič, režija Aleksandar Popovski. SNG Drama Ljubljana. Premiera 23. 5. 2013, 160 min.
13. 06. 2013
Misterij buffo avantgardnega ruskega pesnika Majakovskega je z vseh vidikov – političnega, literarnega, gledališkega – precejšnja kurioziteta: gre za delo, napisano za proslavo prve obletnice oktobrske revolucije, ki je s svojim končnim sporočilom skoraj ganljivo preprosta.
Avtor v šestih postajah prikaže, kako ljudje, ki so preživeli vesoljni potop, tavajo skozi vesolje, pekel, raj in dežele ruševin, dokler na koncu ne pridejo v Obljubljeno deželo, kjer vlada komunizem. In ko se današnji ustvarjalci znajdejo pred vprašanjem, kaj s tem mladostniškim izbruhom poezije početi danes, lahko k sreči vidijo, da je že sam avtor vedel, da njegove rešitve niso za vse čase, zato je morebitnim bodočim interpretom položil na srce, naj najdejo svojemu času primernejše in naredijo »vsebino sodobno, iz tega dneva, iz te minute«.
Tega se je očitno dovolj zavedala ekipa v ljubljanski Drami pod vodstvom Aleksandra Popovskega (nazadnje je gledalce Drame pred dvema sezonama popeljal po fascinantni Poti v Damask), ki je skupaj z Jeleno Mijović besedilo precej priredil. Poleg tega, da je število nastopajočih (če bi dejansko nastopali tudi vsi predmeti, ki jih Majakovski brezskrbno posuje po tekstu, bi se namreč na odru znašlo skoraj osemdeset likov) radikalno skrčil tako, da je več oseb združeval v bolj ali manj smiselne in koherentne like. Težko pregledno množico Nečistih (predstavnikov buržoazije in vladajoče politike z vsega sveta),Čistih (predstavnikov delavnega ljudstva) pa Vragov, Svetnikov (med njimi Rousseauja in Tolstoja) ter predmetov v Obljubljeni deželi je strnil v skupino vsega desetih predstavnikov človeštva – in že s samim izborom nakazal, v katero smer bo šla njegova aktualizacija: od predstavnikov vseh narodov, ki se pojavijo pri Majakovskem, je na primer izbral Nemca; sedem zastopnikov delavnega ljudstva uteleša en sam Revež, Oportunista pa je enostavno preobrazil v Duhovnika. Pri tem je dodal tudi odlomke drugih avtorjev (Čehova, Harmsa) ali sam dopisal nove, pomemben kos predstave pa je prepustil tudi trenutnemu igralskemu navdihu in improvizaciji.
V to bizarno »herojsko, epsko in satirično upodobitev naše dobe«, kot to podnaslovi Majakovski, nas Popovski razigrano popelje z vehementno burkaškim prologom, v katerem (ponovno komedijantsko nabrušeni) Janez Škof kot povezovalec napove kratko vsebino in predstavi posamezne akterje, ki medtem poplesujejo v ozadju (na efektno glasbo Foltina, ki marsikateri prizor skozi celo predstavo s poskočnim ritmom poganja naprej).
»Režiserjev premislek tik pred koncem je vseeno primerno streznjujoč in lepo zaokroži linijo letošnje sezone v ljubljanski Drami, ki je želela skozi besedila svetovnih avantgard sprožiti premislek o specifičnih trenutkih razpotja.«
In potem nas Janez Škof povabi v prvo dejanje, prikaz vesoljnega potopa (z njim se sooči peščica preživelih, ki se pri Popovskem zbaše na gumijasti čoln), potem ko ga – medtem ko se drugi nemočno sprašujejo, kaj naj storijo – v ozadju tiho in pridno napumpa Revež (imenitni Bojan Emeršič) kot predstavnik pridnega in vseskozi izkoriščanega delavnega ljudstva. Tu in v naslednjem dejanju – kjer ob soočenju preživelih z lakoto na hitro obdelamo lekcijo iz politične zgodovine, saj se izkaže, da tako v diktaturi kot v demokraciji ni poskrbljeno prav za vse – je veliko prostora za zabavne režiserske in igralske domislice. Popovski jih izpelje natančno in poantirano, duhovito predvsem v aranžiranju in osmišljanju vloge posameznikov v skupinskih prizorih. Posrečeno je tako Igralkino (neomajno goreča Silva Čušin) citiranje odlomkov – in gegovske reakcije nanje – iz raznih iger Čehova, s katerim Majakovski sicer na hitro obračuna že v prologu; kot nenehno vzdrževanje tenzije med revežem, ki edini ve, kako se da preživeti, ter ostalimi, ki čakajo, da za to poskrbi kdo drug; ali absurdni dialog med ženinom in nevesto pred poroko.
A če se gledalci sprva lahko identificirajo z usodo posameznikov, ki se borijo za preživetje po kataklizmi, in se zabavajo ob bridkih spoznanjih, kako lahka žrtev korupcije in nepravičnosti je prav vsaka oblast, se to še kar hitro iztroši, fascinacija nad to nenavadno mešanico varietejskosti in trenutkov poetičnosti pa se začne prevešati v nasičenost, kar je posledica tudi skoraj infantilnega burkaštva, kamor uprizoritev vedno bolj vodi. Čeprav Popovski v osnovi ustvarja živo, inteligentno in zabavno gledališče, se mu tu račun ni v celoti izšel. Videti je, da je ob tem, ko se je vedno manj strinjal z avtorjem in njegovim agitiranjem, šel v vedno večji razkorak z izhodiščnim besedilom, pri čemer pa je imel vedno manj srečno roko z dodajanjem vsebin in aluzijami na sodobnost. Čeprav je spoznanje, da je življenje na Zemlji danes hujše kot v Peklu (kar pretresljivo odigra Valter Dragan kot simpatično resnicoljubni Belcebub), res bridko, gre na primer naštevanje škandaloznih naslovov iz današnjih časopisov čez rob; in tudi ob dodani priliki o Adamu in Evi v Raju ter epizodi z najemom letala za polet v obljubljeno deželo Bazilijo zaide v skoraj čisto larpulartistično spakovanje. Zdi se torej, da se uprizoritveni princip, ki je sprva zabaven in duhovit, nekako iztroši in postane samemu sebi namen. Kljub temu igralci ob tem ustvarijo jasno razberljive like – poleg že omenjenih še gost Tadej Toš in Barbara Cerar kot Ženin in Nevesta oziroma Adam in Eva, Maša Derganc kot brezobzirna Dama za vse potrebe, Klemen Slakonja kot oportunistični Duhovnik, Uroš Fürst kot samoumevno naduti Poslovnež, Iva Babić kot neživljenjsko teoretična Profesorica in gost Klemen Janežič kot prevrtljivi Špekulant.
Režiserjev premislek tik pred koncem je vseeno primerno streznjujoč in lepo zaokroži linijo letošnje sezone v ljubljanski Drami, ki je želela skozi besedila svetovnih avantgard sprožiti premislek o specifičnih trenutkih razpotja, v katerih danes iščemo možnosti za nove poti naprej. V nasprotju z Majakovskim, ki popelje gledalce v komunistično srečo »Obljubljene elektrificirane dežele polne lepih in učinkovitih delovnih strojev«, nas Popovski lepo opomni: pred dvajsetimi leti smo se odločili, da imamo te nenehne hoje po poti v obljubljeno deželo dovolj, zato smo na križišču zavili v drugo smer. Zato je toliko bolj odveč, da se predstava po tem opominu – ki bi gledalca lahko zapustil v sicer mučnem in negotovem, a nujno potrebnem spraševanju, kam torej zdaj – spusti še v epilog, ki po nepotrebnem izpade naivno: povabi nas pač v čudodelni in očitno samozadostni svet gledališča …
Predstava, ki na začetku gledalca sicer posrka s svojo učinkovito udarnostjo na eni in duhovito provokativnostjo na drugi strani, se na formalnem nivoju prehitro prevesi v nenevarno igrivost, kamor se na koncu zateče tudi vsebinsko.
Pogledi, let. 4, št. 11, 12. junij 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
