Daleč in blizu
Foto: Barbara Čeferin
Zinnie Harris: Dlje od najdlje. Prevod Alenka Klabus Vesel, režija Tijana Zinajić. Mala scena MGL. Premiera 24. 4. 2012, 150 min.
08. 05. 2012
Igra Dlje od najdlje britanske dramatičarke Zinnie Harris pripoveduje o nekem drugem svetu: fascinantna zgodba o usodi prebivalcev enega najbolj oddaljenih poseljenih otokov na svetu, Tristan da Cunha, je tako odmaknjena našemu dojemanju in obzorju, da se zdi na trenutke skoraj pretirana v svoji mitski posebnosti. Otočani imajo namreč svoja pravila, svoje vrednote, svoj jezik (nadvse sočno verzijo je v slovenščini ustvarila prevajalka Alenka Klabus Vesel) in svojo zgodovino, znotraj nje pa temno skrivnost, ki jih trdno povezuje v skupnost, iz katere se posameznik le težko iztrga.
Pa vendar avtorici uspe, da iz te dokumentarne podlage, ki se delno opira na resnični dogodek – evakuaciji prebivalstva ob izbruhu vulkana leta 1961 –, stke svojevrstno dramsko pripoved, ki skozi optiko petih likov v ospredje postavlja nekatera temeljna eksistencialna vprašanja: med njimi pa v prvi vrsti vprašanje osebne odgovornosti za svoja dejanja in hkrati nevidne povezanosti odločitve enega posameznika z usodo celotne skupnosti. Harrisova ta vprašanja spretno odtisne v vseh pet junakov, ki so vsak zase emblematični, in tudi glavno težo uprizoritve na Mali sceni MGL nosijo sijajni igralci – v prvi vrsti Judita Zidar in Milan Štefe kot zakonca Mill in Bill. Zidarjeva z minimalnimi, skrbno izbranimi sredstvi ustvari izjemno sugestiven lik ženske, ki – trmasto vztrajajoča na ritualnih otoških posebnostih in hkrati pripravljena na spremembe – s svojim žarom, voljo do življenja, zadržanim, a globokim čustvovanjem, pa tudi svojevrstno pragmatičnostjo in neomajnim gledanjem naprej, v prihodnost, predstavlja nekakšen simbol preživetja. Bill predstavlja drugi pol: nekakšen moralni steber, spovednik vseh otočanov, ki jih želi obvarovati pred grozotami, ki jih je med vojno videl v zunanjem svetu, je tako zazrt v preteklost, da se najprej ne more sprijazniti z novo sedanjostjo, potem pa se dokončno umakne s sveta. Njunega nečaka Francisa in njegovo nesojeno nevesto Rebecco, predstavnika mlajše generacije, ki bi morala iskati nove rešitve in izhode, upodobita Jure Henigman in Tjaša Železnik, očitno zataknjena vsak v svoj prav in vsak s svojo – žal nezdružljivo – vizijo prihodnosti, pri čemer je on tisti, ki bi rad ušel iz otoške omejenosti, medtem ko je ona zaznamovana s tragično izkušnjo zlorabe. Predstavnika zunanjega sveta in s tem povsem drugačne miselnosti, kapitalista gospoda Hansena (ta lik v današnji situaciji vzbuja seveda marsikakšne asociacije), ki s svojimi načrti za gradnjo tovarne otočanom usodno razširi obzorje, na koncu pa spozna, da ga je stik z njimi za vedno spremenil, upodobi Matej Puc, na začetku nekoliko pretirano zagonetno. Ta element poudarjene skrivnostnosti je skupaj z nekaterimi drugimi (na primer vztrajanjem pri izrazito počasnem ritmu in poudarjeno iluzijo razbijajočimi prehodi med prizori) posledica nekoliko manj posrečenega celotnega sloga uprizoritve, saj se zdi, da je režiserka Tijana Zinajić želela po nepotrebnem dodatno ilustrirati posebno atmosfero, namesto da bi se v celoti zanesla na prepričljivost likov in njihove zgodbe.
»Fascinantna zgodba o usodi prebivalcev enega najbolj oddaljenih poseljenih otokov na svetu, Tristan da Cunha, je tako odmaknjena našemu dojemanju in obzorju, da se zdi na trenutke skoraj pretirana v svoji mitski posebnosti.«
Ostro izrisani liki, postavljeni v zanimivo zgodbo, namreč sami od sebe razpirajo vprašanja, ki se dotikajo tudi tistih zunaj njihovega zaprtega kroga. In čeprav so se gledalci na eni strani primorani sprijazniti z nenavadnimi odločitvami junakov (npr. z dejstvom, da Francis Rebeccinega otroka prizna za svojega, čeprav ve, da to ni mogoče), pa Harrisova prav s pomočjo tovrstnih bizarnosti v gledalcu subtilno sproža vprašanja, kako daleč bi bil pripravljen v taki situaciji iti sam: bi bil torej pripravljen, tako kot Francis, zamižati na eno oko pred resnico? Bi bil pripravljen, tako kot Bill, ustreči strašni Rebeccini zahtevi, da bi ob sebi obdržal ženo? Bi bil pripravljen opustiti stare navade, se iztrgati iz ozke skupnosti (meje so seveda različne) in sprejeti čisto drugačna pravila igre, ki veljajo tam zunaj, v velikem svetu?
Harrisova igro zaključi z nerazrešenim nerazrešljivim vprašanjem (ali je bolje ostati na otoku ali ne), gledalci pa so bogatejši za intrigantno soočenje z neznanim svetom, ki jim lahko da misliti tudi o lastnem.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
