Dialektika bluesa
Marc Ribot: Really the Blues. Marc Ribot, kitare; Cooper-Moore, klaviature; Brad Jones, bas; JT Lewis, bobni. Klub CD, 27. 3. 2012
22. 04. 2012
Ime Ribotove zasedbe, s katero je dolgoletni znanec tako ljubljanskega jazzovskega festivala kot manj uveljavljenih klubskih prostorov nazadnje nastopil v Klubu Cankarjevega doma, je prevzeto iz biografije belega blues in jazz glasbenika Mezza Mezzrowa, ki je ustvarjal v prvi polovici prejšnjega stoletja. Čeprav je Ribot redni gost ljubljanskih odrov – koncert je slučajno obeležil tudi dvajseto obletnico njegovega tukajšnjega nastopanja –, se je newyorški kitarist pri nas izkazal že v nadvse raznolikih glasbenih kontekstih. Kot vodja in član številnih prekooceanskih zasedb je v zadnjih desetletjih nanizal vrsto projektov, razpetih med punkovsko udarnost, plesnost kubanskih godb in jazzovsko improvizacijo, ne da bi se kdaj pretirano prepustil čistosti katere izmed omenjenih form. Really the Blues se v spremenljivi štiričlanski zasedbi posveča revitalizaciji bluesa, a to počne v svobodnem duhu: brez preigravanja standardov in z ironično distanco do forme. Zato bi na omenjeno referenco imena skupine lahko tudi pozabili in jo brali z vprašajem: res, je to še blues?
»Čeprav je Ribot redni gost ljubljanskih odrov, se je newyorški kitarist pri nas izkazal že v nadvse raznolikih glasbenih kontekstih.«
Marc Ribot je na nastop v Klub Cankarjevega doma pripeljal glasbenike, ki tako kot on ne poznajo pripadnosti enemu samemu standardnemu glasbenemu izrazu. Še en naš koncertni znanec, klaviaturist Cooper-Moore, se na primer rad preizkuša v političnoangažiranih, svobodno jazzovskih tandemih. Tokrat je vešče pariral Ribotovi kitari s hitrimi in zgoščenimi nizanji tonov ter koncertu dodajal še dodaten in močan ritmičen naboj, ko je skozi prehitevanje in zaostajanje glede na ostale pomagal ustvarjati pravo malo poliritmijo. A ne glede na vrsto drobnih zvočnih biserov je vrednost aktualne zasedbe Really the Blues predvsem v odnosu do glasbenega izročila z njenega imena.
V Ribotovih solističnih različicah je »blues« navadno pomenil tiho in srce parajoče vibriranje kitarskih strun znotraj repertoarja iz izročila afroameriške tradicije. Tokrat pa je med drugim skozi ne ravno posrečeno prepevanje, ki ga od Ribota res nismo vajeni, izpostavil njegove elemente kot manj pomembne klišeje. Te je izvedba hitro pustila v ozadju, preglasila z izbruhi hrupa ter ritmičnimi ekscesi. Tako smo sicer v prvem delu nastopa še lahko nasedli vtisu, da prisostvujemo zgolj bluesovskemu projektu Marca Ribota, v drugem delu pa so že tako načeti bluesovski obrazci splahneli. Načélo jih je najprej v različne ritme razpršeno bobnanje JT Lewisa in živahni bas Brada Jonesa ter konkretnejši odmik od bluesovske forme. Muziciranje se je na trenutke že kar nevarno približalo punk-rockovskemu zvoku Ribotove zasedbe Ceramic Dog, ki je isti prostor pošteno razburkala pred nekaj leti. In na koncu se je zunanja forma bluesa povsem umaknila divji komunikaciji glasbenikov, ki pa so ravno s tem uspeli izkazati svoje spoštovanje do enega najbolj izvirnih glasbenih izročil preteklega stoletja.
Pogledi, št 7, 11. april 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
