Dotlej pa je treba živeti …
Foto: Voranc Vogel
Anton Pavlovič Čehov: Tri sestre. Prevod Milan Jesih, režija Janusz Kica. SNG Drama Ljubljana, 23. 3. 2013 (ogled 30. 3.), 195 min.
11. 04. 2013
Čeprav so Tri sestre eden najpogosteje igranih tekstov pri nas, zazvenijo v novi postavitvi – kar četrti v zadnjih šestih sezonah – v ljubljanski Drami in v izrazito mladi zasedbi naenkrat na novo z vso svojo ostrino in neprizanesljivostjo.
Nove Tri sestre dajejo vtis, da je Kica (s pomočjo dramaturginje Mojce Kranjc) to pot besedilo Čehova prebiral skoraj kot glasbeno partituro; njegova režija je praktično nevidna, saj se zdi, da je režiser prvenstveno omogočal, da vsi instrumenti (motivi, liki) v vsej polnosti zazvenijo tako, kot jih je zapisal Čehov; kot da je le razbiral, kateri instrument (motiv, lik) v določenem trenutku naravno močneje zazveni, in poskrbel za to, da na odru dobi dovolj prostora in gledalčeve pozornosti. Tri sestre ljubljanske Drame so zato predstava, v kateri pridejo enakovredno do izraza tako vrhunska ansambelska usklajenost kot izraziti poudarki na solističnih partih. Pri tem so v ospredje stopili vsi odtenki besedila Čehova, ki se skrivajo pod prvo plastjo – vse zamolčane besede, vsi podtoni, skriti pomeni, prisilne menjave teme, vsa mnogotera zapolnjevanja časa s »praznim« govoričenjem, vsa opotekanja junakov med ugotovitvami, da »… nas ni, ničesar na svetu ni, mi ne obstajamo, marveč se samo zdi, da obstajamo« (Čebutikin), in med »treba je delati, samo delati« (Irina) –, skozi katere režiser natančno vodi niti usod, ki se v Treh sestrah prepletajo in izzvenevajo.
In če za Tri sestre velja, da se glavni dogodki odigrajo za odrom in med posameznimi dejanji, Kica toliko bolj učinkovito osvetljuje njihove posledice za vse osebe v igri. Nedoločni občutek ujetosti likov, njihovega stopicanja na mestu ter neutrudnega prizadevanja, da bi morda le uzrli smisel, Kica doseže tudi s pomočjo domišljene uporabe povsem razgaljenega odra; poleg zavese v ozadju, ki se v štirih dejanjih pomika vedno bolj navzgor, je po odru razpostavljenih le nekaj stolov, ki jih junaki sami premikajo, in v vsakem prizoru kak najnujnejši element (scenograf Marko Japelj). Ob takšni globini in izpraznjenosti prostora se je lahko režiser poigraval z mizansceno v več planih, tako da dogajanje večinoma poteka na več nivojih: medtem ko je glavne dogodke, dialoge ali njihove posledice povlekel v ospredje, se v ozadju naprej odigravajo drugi prizori in ostrijo drugi odnosi.
»Vsaka izrečena beseda ima pravo težo in neposredno odzvanja in se udejanja v reakcijah drugih – igralci pa so pri tem vsi po vrsti ustvarili izjemne vloge.«
Pred gledalci so tako jasno razgrnjeni tisti nevidni trenutki premislekov, ob katerih junaki na trenutke zdrsnejo tudi v spoznanje absurdnosti lastne situacije. Tako lahko v prvem planu spremljamo Mašin obup zaradi moža, ki ga ne prenaša; od blizu vidimo Andrejevo trpko ozaveščanje in Čebutikinov monolog o izgubljenem življenju; pa Olgino osuplo prizadetost, ko svakinja Nataša zahteva, naj gre od hiše dolgoletna pestunja Anfisa, ker ni več koristna; vidimo, kako se v Irini nekaj sesuje ob grobem ljubezenskem izbruhu Soljonija; z nelagodno slutnjo spremljamo nerodno izjalovljeni poskus sprave med tekmecema v ljubezni, Tuzenbahom in Soljonijem …
Pri tem Kica natančno vzpostavi in oblikuje vse situacije, ki s svojimi okoliščinami povejo o junakih in njihovem življenju več kot tisti hip izrečene besede. Kot na primer dejstvo, da se Andrej lažje izpove gluhemu slugi Ferapontu kot pa se sooči s sestrami, ki mu že s svojim obstojem nudijo dovolj streznjujoč odsev njegovih življenjskih odločitev; ali v Irino brezupno zaljubljeni Soljoni, ki od vsega začetka kot kaka ptica roparica preži na svoj nesojeni plen; ali v Irino prav tako brezupno zaljubljeni baron Tuzenbah, ki, tik preden pade v dvoboju, od nje zaman čaka na kako besedo, ki bi odsotnost njenih čustev do njega vsaj za silo zakrila; ali nenehno Veršininovo zatekanje v »filozofiranje«, ki poskuša odgovor na vprašanje o smislu življenja prikladno premakniti v prihodnost; pa zdravnik Čebutikin, ki se skriva za krinko cinizma in lahko resnico o sebi in drugih izbruha samo, ko se zapije. Enako je z resnicami: tiste najbolj boleče so izrečene kar nekajkrat in praviloma padejo v prazno; zato pa se junaki toliko bolj zavzeto in angažirano izgubljajo v govoričenju o drobnih, vsakdanjih, povsem nepomembnih stvareh.
Tako vedno bolj jasno stopajo pred oči frustracije vseh, komaj prikrite in zatajevane pod družbenimi normami, privzgojena diskretnost komaj še zadržuje izbruhe, vsake toliko pa le slišimo kako vstran zasikano grobost, zlasti táko, ki jo izreče ali sproži Nataša, ki s svojo neomajno pragmatičnostjo usodno zareže v negotovost in neodločnost svojih treh svakinj. Vsaka izrečena beseda ima pravo težo in neposredno odzvanja in se udejanja v reakcijah drugih – igralci pa so pri tem vsi po vrsti ustvarili izjemne vloge, ki v sebi v vsakem trenutku združujejo vso preteklost, sedanjost in bodočnost lika.
Odlični igralci, preobrat na koncu
Tri sestre tako polno zaživijo z najmlajšo generacijo igralk ljubljanske Drame: Alida Bevk je Olga, sprva najbolj stvarna od vseh treh sester, tista, ki poskuša ohranjati videz nekdanjega sveta, ki se vedno bolj drobi, in se počasi sprijazni s tem, kar življenje prinaša; svoj lik je podložila in obogatila tudi s povsem zatajevanimi čustvi do Veršinina, ki jih lahko le nekajkrat zaslutimo; Nina Ivanišin je od vsega začetka trpka, tudi zadirčna Maša, ki ne skriva svoje groze zaradi ujetosti v nesrečen zakon in si očitno tudi v odnosu do Veršinina ne dela prav nobenih utvar; a si vseeno ne more kaj, da ne bi poskušala, kot pravi, ujeti vsaj koščka sreče; Tina Vrbnjak je kot Irina vztrajno sveža, čeprav jo začnejo najedati neprijetne resnice vsakdana; zdi se, da se enako svetlo, kot se je nekoč oklepala sanj o selitvi v Moskvo, vrže v zaroko s Tuzenbahom, prikrivajoč spoznanje, da bo nekoč morda sicer drugače, ne pa bolje. Branko Šturbej daje kot Veršinin vedeti, da se sam dobro zaveda, kako njegovo modrovanje predstavlja le verziran umik iz realnosti, s katero se nima moči radikalneje soočiti, s tem pa svojemu liku vdahne klovnovsko tragikomični podton. Saša Tabaković v Andreju postopoma in sistematično prikaže sestop iz upa polnega začetka novega življenja (ob poroki z Natašo) v vedno hujša spoznanja o usodnosti lastnih (ne)odločitev. Pri tem mu pomaga Vanja Plut kot Nataša, prava »nasršena žival«, kot jo nekoč opiše Andrej, ki se s svojo povsem drugo logiko in načinom mišljenja boleče kreše z občutljivostjo treh sester, zlasti Olge; Plutova Natašo spretno vodi po tankem robu med preračunljivostjo in komaj še verjetno prostodušno omejenostjo. Močan kontrast predstavljata Rok Vihar, vseskozi intenziven in nevaren kot temno zagrizeni Soljoni, neozdravljivo bridek in zagrenjen v svoji nesrečni ljubezni, in Aljaž Jovanović kot svetli, vztrajno zaljubljeni Tuzenbah, do konca upajoč, da bo lahko osrečil Irino. Jurij Zrnec se kot neomajno vdani Mašin mož, učitelj Kuligin, rešuje v nenehno utrujanje z nezanimivimi zgodbami iz šole, s čimer si očitno prav tako le zatiska oči pred resnico. Gregor Baković naredi iz zdravnika Čebutikina nesrečno figuro, ki za svojimi posmehljivimi opazkami skriva obup človeka, ki se zaveda, da je življenje zavozil. Zvone Hribar kot napol gluhi sluga Ferapont s svojimi brezveznimi anekdotami (z njimi Čehov mojstrsko kontrapunktira Andrejeve intimne izpovedi) vnaša natančne spremembe ritma. Edini večji odklon predstavlja lik pestunje Anfise; namesto šibke starke, kot jo opiše Čehov, jo Polona Vetrih odigra skoraj kot nekakšno družabnico, ki med predstavo nekajkrat zaigra na klavir in predvidoma pooseblja razkol med premisami, na katerih je zgrajen svet treh sester, in realnostjo. Lik podporočnika Fedotika (v predstavi edini nekoliko nedorečen) odigra Tomaž Gubenšek, k. g.
Na koncu pa gledalce čaka precejšnje presenečenje. Ko izvemo, da je Soljoni v dvoboju ubil Irininega ženina Tuzenbaha in je torej jasno, da se niti Irini ne bo uspelo iztrgati iz domače hiše, se je namreč Kica odločil, da je mogoče zaključne besede razumeti tudi drugače. »O ljubi sestri, naše življenje še ni končano. Živele bomo! Godba igra tako veselo, tako radostno, in le še malo, se zdi, pa bomo spoznale, zakaj živimo, zakaj trpimo ...« izgovarja Olga z nekakšno novo radostjo. Ob tem si vse tri sestre odločno in skorajda nekako olajšano oblečejo plašče, se primejo pod roko, grejo v globino odra, odprejo vrata in odidejo ven. Razburljivo. A pravzaprav: zakaj pa ne? Kajti koliko je ta konec realen, je seveda prepuščeno gledalcem.
Pogledi, let. 4, št. 7, 10. april 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
