Filmski Apple kot Facebook 2.0
Jobs. Režija Joshua Michael Stern. ZDA, 2013, 122 min. Kolosej, Cineplexx
25. 09. 2013
Potem ko se je film Družabno omrežje (The Social Network, 2010), portret Marka Zuckerberga in njegove stvaritve, Facebooka, izkazal za nadvse uspešen projekt, saj je požel tako kritiško hvalo, kot tudi izdatno povrnil vložena sredstva (kar je v kontekstu hollywoodske produkcije kakopak še pomembneje), so s podobnim »poklonom« Stevu Jobsu, (so)ustanovitelju kultnega Appla, kar malce pohiteli. A tako kot Apple ni Facebook, tudi Jobs ni Zuckerberg, da o tem, kako Joshua Michael Stern še zdaleč ne dosega Davida Fincherja, niti ne govorimo.
Naša srečanja s Hollywoodom so v zadnjih letih vse bolj redka. Vseeno pa v tem vse bolj očitnem manku hollywoodske produkcije med filmskimi kritikami, ki jih objavljamo na teh straneh, ne gre videti načelne opredelitve proti tovrstni produkciji. Manko je preprosta posledica dejstva, da se Hollywood že dolgo spopada z resno ustvarjalno krizo, katere najbolj očitni simptomi so zapostavljanje t. i. B-produkcije (ki je bila pogosto torišče ustvarjalnosti), osredotočanje na nekaj največjih projektov ter iskanje izhoda v oblikah serialnosti (t. i. prequeli, sequeli, serije, remaki ipd.). Na slednje se nenazadnje naslonijo tudi ustvarjalci filma Jobs, pa čeprav ne posežejo po eni utečenih oblik. In čeprav je res, da že to, da sta oba portretiranca delovala na področju računalništva, v njuni zgodbi vnese mnoge vzporednice, pa vendarle ni mogoče spregledati, da ima Jobs (tako kot Jobs osebno) za sodobni Hollywood zelo značilne poteze: vzeti idejo, zamisel, ki funkcionira, in jo kovati (množiti), dokler prinaša dobiček.
»Izbor »no-name« režiserja, Joshue Michaela Sterna, le pritrjuje tezi, da v primeru Jobsa ne gre za hollywoodsko stvaritev, temveč le za pomnožitev.«
Zgodbi sta si po strukturi, ključnih likih in nenazadnje samem poteku tako zelo podobni, da se na trenutke zazdi, kot da gledamo novo verzijo istega filma. V izhodišče je seveda postavljen izjemni posameznik, tokrat Steve Jobs, ki delo svojega kolega bistveno nadgradi in ga prične prodajati kot celostni projekt – osebni računalnik, ki ga lahko priklopimo na TV-zaslon. Okrog sebe zbere ekipo sposobnih, a družbeno »hendikepiranih« posameznikov, ki jih vodi in usmerja, predvsem pa njihovo parcialno znanje združi v celoto končnega produkta. Študentske sobe iz Socialnega omrežja sicer zamenja očetova garaža, a dinamika razvoja in odnosov med liki je skoraj identična. Zuckerbergu iz Socialnega omrežja pa je že prav osupljivo podoben tudi Jobs – tudi pri njem poudarijo pomanjkanje njegovega občutka za soljudi, za prijatelje in sodelavce, njegovo bolestno ambicioznost in ošabnost, ki izhaja iz zavedanja lastne intelektualne superiornosti. In nenazadnje, tudi tu imajo pravni spori okrog lastništva oziroma Jobsovo samovoljno odločanje o tem, pogojeno z njegovimi osebnimi občutki do vpletenih, eno središčnih mest v zgodbi.
Izbor Ashtona Kutcherja za interpreta lika Steva Jobsa naj bi mnoge presenetil, saj naj v sebi ne bi imel dovolj razkošnega igralskega talenta za tako kompleksni lik. A če se ne slepimo in film Jobs gledamo kot to, kar je – torej prva kopija uspešne zamisli, se Kutcherjev izbor nenadoma zazdi veliko bolj smiseln. Pri mladih gledalcih, torej tistih, ki jih nenazadnje fenomen Appla in s tem lika Steva Jobsa tudi najbolj zadeva in ki so več kot očitno ciljna publika tega filma (vsaj v očeh producentov), je Kutcher še kako karizmatična oseba. Dejstvo, da se je v filmu Jobsu približal le v poustvaritvi nekaterih zanj značilnih gibov (ter hoje in drže), medtem ko se prav vsak njegov poskus »ujetja« kompleksnejših emocij izteče v karikaturo, je zato irelevantno. Zgovornejši pa je izbor »no-name« režiserja, Joshue Michaela Sterna, ki le pritrjuje tezi, da v primeru Jobsa ne gre za hollywoodsko stvaritev, temveč le za pomnožitev. In kmalu se ne bomo več čudili, če bomo namesto o Hollywoodu začeli pisati o vse bolj agilni in ustvarjalni ameriški televizijski produkciji.
Pogledi, let. 4, št. 18, 25. september 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
