Groza in strast na mostu Edmund Pettus
Selma. Režija Ava DuVernay. ZDA, Velika Britanija, 2014, 128 min. Ljubljana, Maribor, Celje, Koper, Kranj, Novo mesto, Kinodvor, Kolosej, Planet Tuš in mestni kinematografi po Sloveniji
13. 05. 2015
Znamenitega govora Martina Luthra Kinga »I Have a Dream«, ki je pred dvema letoma praznoval 50-letnico, v filmu Selma, biografski rezini iz življenja tega velikega borca za pravice temnopoltih, ne boste slišali. Ne le zato, ker so bile avtorske pravice za uporabo Kingovih smelih govorov že pred leti prodane Spielbergovi produkcijski ekipi, ki naj bi snemala njegovo biografijo – ta slavna pastorjeva »pridiga« bržkone tako ali tako ne bi našla poti v film, ki poskuša velikega Kinga demistificirati in ga utelesiti v človeka, razpetega med politično in osebno, med njegovo javno funkcijo mnenjskega voditelja in nenasilnega upornika ter njegovo osebno intimo in notranje bitke.
Režiserka Ava DuVernay Kingu (v izjemni interpretaciji britanskega igralca Davida Oyelowa) ne želi postavljati spomenika, zato se omeji le na kratek časovni izsek; ne zajame celotnega loka Kingove mirovniške kariere, ampak se osredotoči na eno ključno, vihravo, dramatično obdobje njegovega življenja, v katerem trčijo različne silnice njegove bitke za boljši, pravičnejši svet. Dogodek pod lupo je miroljubni 87-kilometrski protestniški pohod od Selme, mesteca z večinskim črnskim prebivalstvom, do Montgomeryja, prestolnice zvezne države Alabame (pa tudi prestolnice kukluksklana), ki se sprevrže v nasilno obračunavanje policije s protestniki. Razmere v Selmi so kritične: čeprav je zvezni zakon iz leta 1964 prepovedal rasno segregacijo in črnskemu prebivalstvu podelil volilno pravico, nazadnjaške lokalne oblasti z različnimi diskriminatornimi ukrepi in ustrahovanjem preprečujejo temnopoltim, da bi se vpisali v volilni imenik, lokalna policija in pravo pa, namesto da bi zavarovala ranljivo črnsko skupnost pred nasiljem belcev, vztrajno ščitita bele agresorje. Martin Luther King se zato odloči, da bo prav v Selmi bil svojo naslednjo bitko za državljanske pravice temnopoltih.
»Selma se gleda včasih kot politični triler, včasih kot intimna drama in včasih že skoraj kot stilizirana grozljivka.«
Veliko očitkov filmu je letelo na domnevno sporen prikaz lika in dela predsednika Lyndona B. Johnsona, ki v filmu pohodu sprva ostro nasprotuje in pri FBI celo sproži preiskavo, namenjeno ohromitvi Kingove kampanje. O tem, kaj je res in kaj ne, naj sodijo zgodovinarji, dejstvo pa je, da Ava DuVernay, s tem ko postavi Lyndona v vlogo cincajočega, kompromisarskega politika, vzpostavi učinkovit antagonistični trikotnik med črnskimi aktivisti, ki se borijo za svojo stvar, lokalnimi oblastniki, ki se upirajo izvajanju zakona, ki pravice črncev izenačuje s pravicami belcev, in vrhovno oblastjo, ki poskuša žonglirati med obema skrajnostma. Ta trikotna struktura v film vnaša dramsko napetost in ohranja Kinga v vlogi najbolj zaslužnega za končno ureditev volilnih pravic Afroameričanov.
To pa še zdaleč ne pomeni, da ima King v tem filmu apriorni status nedotakljivega božanstva. S tem ko se režiserka omeji na en sam (a zelo reprezentativen) izsek iz Kingovega življenja, nastane v filmu prostor za nekaj več intime pa tudi nekaj več ženske prisotnosti, kot je sicer navada v filmih te sorte. King v interpretaciji Ave DuVarney ostaja nesporni heroj, karizmatični in pogumni vodja civilnodružbenega gibanja, ne pa tudi brezmadežni svetnik. Film ga slika kot človeka iz mesa in krvi, človeka, ki ga razjedajo dvomi, človeka, ki ob porazih izgublja voljo do boja, in človeka, ki ima resne težave s seksualnimi aferami.
Velika odlika režije je, da v vseh teh nevralgičnih točkah pripovedi ostaja izjemno subtilna. Ava DuVernay pripoveduje potrpežljivo, zadržano, prizemljeno, z veliko neizgovorjenih besed in popolnoma brez senzacionalizma. Kinga ne poskuša ne povzdigniti ne demonizirati, le spustiti na zemljo in počlovečiti, in to na kar se da dostojanstven način. Izjemno lepo so zrežirani tudi prizori nasilja – tako prizor bombardiranja baptistične cerkve, v katerem so življenje izgubile štiri deklice, kot prizori spopadov med aktivisti in policijo na mostu Edmund Pettus. Že uvodni posnetek, v katerem film šokira z nenadno eksplozijo, ki zareže naravnost v sredino stavka nedolžnega brbljanja male deklice, gledalca v trenutku prestavi iz pozicije pasivnega opazovalca časovno, geografsko in čustveno oddaljenega dogajanja v vlogo priče, ki naj na lastni koži občuti vsaj delček groze nesmiselnega nasilja, s katero so morali vsak dan živeti prebivalci Selme. Nasilni prizori na mostu so podani s podobno senzibilnostjo: z veliko neposrednostjo, a z večjim poudarkom na duševnih kot na telesnih ranah – režiserka raje prikazuje grozo, nemoč in ponižanje na obrazih pretepenih kot njihovo kri in živo meso, a pri tem ne izgubi niti kančka ostrine in udarnosti.
Selma se gleda včasih kot politični triler, včasih kot intimna drama in včasih že skoraj kot stilizirana grozljivka. Tematika, ki jo obravnava, se morda na prvo žogo zdi preveč zaprašena in slovenskemu gledalcu preveč oddaljena, a film se posebej dobro odreže prav na tej točki: če kaj, potem poskrbi, da sta groza, ki pronica v vse pore življenja črnskega prebivalstva na jugu ZDA, in strast, s katero se za boljši jutri borijo aktivisti, otipljivi, nalezljivi in presenetljivo aktualni.
Pogledi, let. 6, št. 9, 13. maj 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
